Čudni ljudje imamo pogosto čudne ideje. Imam jih pogosto, kar potrjuje tezo iz prvega stavka. Približno tri leta nazaj mi je padlo na glavo, da bi bilo mogoče dobro, če bi se ljudje samoorganizirali v zveze odgovornih državljanov, različno velike civilne skupine z različnimi cilji. Tako bi lahko nastala Zveza za Zasavje, kjer bi se občani uprli temu, da jim Francozi zastrupljajo zrak, vodo in zemljo, zaradi česar imajo več rakavih bolnikov v regiji. Lahko bi nastala takšna Zveza proti korupciji, s katero je naša dežela prekvašena. No, iz vsega skupaj se je obdržala samo Zveza odgovornih proti spolni zlorabi, ki živi svoje virtualno življenje na internetu. Za potrebe te sobotne kolumne bo zaživela še ena in verjetno takoj ugasnila.
Slovenci še niti pod točko razno nismo dejansko, še manj pa mentalno, predelali tranzicije. Medtem ko nam čisto fizično različni verižniki še vedno kradejo bivše družbeno premoženje, smo tudi miselno še povsem v socializmu. To velja predvsem za mojo generacijo, mlajši so oproščeni, če le ne prevzemajo naših navad. Kaj torej to pomeni? Da še vedno pričakujemo, da se bo nekaj zgodilo brez naše udeležbe. Plača prihaja iz vesolja, vedno je tam na tekočem računu, če službe ni, jo bo za nas našel nesposobni uradnik na borzi dela, saj se urad vendar imenuje zavod za zaposlovanje. Ljudem ni nihče povedal, da gre v resnici za oddelek Urada za statistiko, ki zgolj beleži število brezposelnih in riše grafe.
Realnost tolče na polno in množica zmedenih tranzicijskih obupancev maha s svojimi diplomami in ne opazi, da šteje znanje, sposobnost preživetja in iznajdljivost. Ob tem pogosto obilno jamra. Ta oblika kroničnega nerganja in pritoževanja je še posebno nadležna. Srednja uradnica v slovenskem javnem zavodu ob prihodu v svojo službo za 1.000 EUR z vzdihom sezuje salonarčke in tako kot vsako jutro začne svojo neskončno jamrarijo, da ji je težko. Očitno je predsednik Pahor zadel s svojo tožbo o nezmožnosti preživetja s 3.000 EUR in moja znanka sledi svetlemu zgledu prvega med enakimi. Reva je. In mnogi njeni sotrpini so reveži, kar tudi glasno sporočajo. Ne morejo tega in ne morejo onega, počutijo se slabo v službi, vendar je nočejo menjati, ker ne vedo kaj bi počeli. Ko se ob treh končno znebijo te grozljive tlake, ponovno jamrajo, ker je promet gost na cesti in na radiu ni dobre glasbe. 40-letniki so na videz podobni zgubanemu in zagrenjenemu starčku pri 85 letih. Seksajo ne več, ker jih boli glava/hrbet/želodec, gibajo se ne, ker imajo otroke/premalo časa/premalo volje in tako vedno znova.
Spoštovana jara gospoda! Odnehajte. V zvezi odgovornih pred jamranjem vas pozivamo, da opustite to neskončno muko in prepustite prostor tistim, ki želijo, ki hočejo, ki znajo. Ustanovite raje zvezo neodgovornih jamračev. Vsak dan se boste lahko že ob 11. uri, namesto na malici, dobili pri vaški lipi in tam nadaljevali svoj šport med profesionalnimi pritoževalci. Delo pustite tistim, ki vedo, da samo trdo prizadevanje v kombinaciji s pogumom, inovativnostjo in znanjem mogoče prinaša uspeh. Upam, da bo pisal kak ogorčen bralec ali srdita bralka, da se je Munc pokvaril in postal zahojeni neoliberalni pridobitnik. Takrat bom vedel, da mogoče ne razmišljam tako narobe.
Sobotna kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 6. junija 2015
Prijavite se na moja e-obvestila
Ko bom na spletni strani objavil nov prispevek, vas bom o tem obvestil preko e-pošte. op.a.: ob prijavi vam podarjam brezplačni dostop do enega izmed mojih plačljivih predavanj v živo na spletu, ki sem jih organiziral pred 3 leti v okviru projekta Motivacija za življenje
Hvala. Preverite vaš e-predal, saj morate prijavo na e-obvestila potrditi
Napaka - poskusite ponovno!
Dobro jutro želim g. Matic Munc
Ne ravno redno, pa vseeno berem vaše kolumne. Ko sva se osebno pogovarjala, ste predlagali, da se greva na ti. Pa mi nekako ne gre. Razlika v letih in vzgoja v mladosti je prevelika. Pa nič ne de, vaše kolumne vseeno berem.
So ravno prav odštekane, zablojene ali kakor koli se temu že reče, ker so v njih opisane reči resnične. O resnici ljudje radi veliko govorimo in se nanjo zaklinjamo, jo povzdigujemo v višave in sploh je nekaj naj, naj, naj. Toda ko jo slišimo in bi jo morali udejanjiti, se obrnemo stran, se potuhnemo in se delamo, da ne čujemo dobro.
Na misel mi je prišla pravljica o vesoljnem potopu, s katerim je bog bojda hotel z enim zamahom zamenjati pokvarjene ljudi z dobrimi in je razen nekaj izbrancev vse ostale enostavno pomoril, utopil ali kar koli že.
In kaj se je potem zgodilo? Ti izbranci so se po svoji človeški genski zasnovi tako razmnožili, da so postali še veliko hujši od svojih predhodnikov, ki jih je bog kaznoval.
Zato ko slišim besedo civilna iniciativa, pobuda,politika itd. na osnovi ne vem že kakšne resnice se spomnim besed starih očakov. Sinko, ko boš slišal nekoga, ki kar naprej govori o resnici, poštenju in pravici, se takoj primi za žep. Ali mar sedanji kapitalizem, pa kakor koli mu že rečemo ne deluje na osnovi ene same večne resnice. Morda se motim in je resnic več. Vprašujem se ali je lahko križišč za resnice več in kako na rondoju resnic najti pravi izvoz.
L.P. Karol