Zrcalo mladim

Poletje je in proti večeru je res prijetno spiti kavo v dobri družbi in malo počvekati. Tako smo oni dan štirje zasedali neko mizo nekje v tem vesolju in nizali besede. Sosednji prostor je okupiral par v zgodnjih srednjih letih ali kako se že reče takšnim, ki so že starejši od 30 in mlajši od 40 let, torej nekakšna mlajša odrasla. Nista izkoristila romantičnega večera, nista si gledala globoko v oči in si šepetala zaljubljenih besed. Oba sta gledala v svoja prenosna ekrana, brez besede. V trenutku ko gospodič ni imel kaj početi, je buljil v prazno, ko je gospodična z nohtki praskala po ekranu dalje. In seveda smo dobili novo temo za obiranje.

Prijateljica je navrgla, da je zadnjič v kinu model zraven nje ves čas preverjal svoj status na socialnem omrežju. Zakaj potem plačati vstopnico, če visiš na internetu? Pojma nimam! Vendar res ne vem, če smo potem upravičeni, da mladim solimo pamet glede tega, koliko časa bodo poleti ždeli za ekrani, če mi nismo boljši? Tako smo počasi prišli do teze, s katero smo se vsi strinjali, da mladi samo odsevajo naše vedenje in nam nastavljajo zrcalo. Ali to počnemo mi njim, kakorkoli. In smo nadaljevali v smer uporabe različnih snovi, ki spremenijo tvoje zavedanje, mišljenje, čutenje.

Ja, mnogi mladi bodo naslednja dva meseca posvetili načinom, kako priti do denarja za različne droge, kako kupovati, kaj kupovati ter kdaj in koliko se zadevati. Ponudba je vsak dan bolj obširna. Sledi povpraševanju, po principih tržnega gospodarstva. Prosim, pozabite zgodbice iz postaje ZOO in druge legende iz predpreteklosti, živimo v sodobnosti. Na cesti je skoraj 100 (z besedo sto) različnih kemičnih snovi, ki se med seboj razlikujejo za kakšno dvojno kemično vez. Obljubljajo noro energijo in divja psihedelična občutja. Država Slovenija za to področje seveda nima strategije, kaj šele osnovnega pojma, kaj se dogaja. In veste zakaj? Ker se večina odločevalcev ne poda na ulice in ne pogovarja z ljudmi. In za to ignoranco niso krivi mladi.

In gremo še korak dalje, glede zrcaljenja. Veliko odraslih se vsak dan zadeva za vsako ceno. Očetje se vneto zapijajo, praznijo steklenke piva, vina ali žganice, vendar imajo vsi za to kup izgovorov, Včasih si morajo nekaj privoščiti po napornem dnevu. Pa tudi, kje pa živimo, če bomo očitali vsako pijačko zaslužnemu članu družbe, če ga zvrne zvečer ob nogometu. Mogoče tudi dva ali tri, vendar še vedno je dober za volan. Mama zraven golta tabletke, ki jih je predpisal zaskrbljeni osebni zdravnik, ker je utrujena, depresivna, nespečna in tečna. Vse je v redu. Samo slepimo se, to je vse. Prižgimo modri ekran in bodimo lepo odtujeni dalje. Ali slišite tukaj Adija Smolarja in njegov song Bognedaj, da bi crknu televizor? Pravilno slišite.

Kar se Janezek uči, to Janez zna. Mi Janezke in Micke učimo od rojstva dalje. Najbolj močno s svojim zgledom , svojim vedenjem in ne pametovanjem. Pametuje lahko vsak, svoj odnos pa pokažejo le redki. In naše druženje smo sklenili z ugotovitvijo, da je veliko odtujenih ali odsotnih očetov. Zato tole kolumno posvečam točno vam, očetje. Upam, da se je vam tretje pivo zaletelo ob pitju in branju,. Prav je tako! Dajte odložiti to prekleto flašo in se raje pogovarjajte z vašimi hčerkami in sinovi. Dvomim, da me boste slišali, pa vendar.

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 2. julija 2016

Za dodatek pa poglejte: Children see, children do