Zgodba o škratcu jebentcu

Zadnjič takole po sestanku pohajam po našem največjem nakupovalnem središču. Brez cilja sem firbcal ljudi in stvari, ko ga zagledam. Nedvomno je bil on, nihče ga ni opazil, ker skoraj nihče vanj ne verjame. Majhen, neugleden, z veliki oslovskimi ušesi in predvsem namrgoden je capljal med nami in nasmejanimi coca-cola bradatci. Čeprav ga nisem še nikoli srečal, sem takoj vedel, da je to on – mitološko bitje velikanskih razsežnosti – škratec jebentec. Prepoznal me je in nekaj zarentačil za začetek, potem skoraj prijazno izpljunil: »Aja, ti si.« Na koncu jezika sem že imel cel kup vprašanj, ki sem mu jih vedno želel postaviti, a medtem, ko sem živčno mencal in kopičil rdečico v obrazu, je že on povzel besedo:

»Na, tole imaš zate in Jernejo, pa lepe praznike.«

V roke mi je porinil papirnato vrečko in nemudoma izginil za vogal. Občutek imam, da je šel v Newyorkerja, pa ne me držati za besedo. Pokukal sem v vrečko in notri našel zase potovalno torbo iz bombaža. Škratec ve, da bom v 2018 veliko potoval. On vse ve.

Šalo na stran. Legenda o škratcu jebentcu je v moji glavi v resnici nastala leta 1993. Naredil sem prvi krog avdicije za radijskega voditelja na Študentu in začele so se hospitacije na programu, pri čemer smo lahko že prebrali kak stavek ali dva ali napovedali komad ali dva. Ko greš prvič v eter, si živčen kot pes pri maši, tudi sam sem bil. Dlani so se mi potile in v želodcu je vozel grozil, da mi stisne dvanajsternik in potem še zadrgne vrat. Spomnim se, da je bila moja mentorica tisti dan Mojca in tehnik je bil Mare. Neusmiljeno pride tisti trenutek, ko čakaš na rdečo lučko in še danes ne vem, ali je bila res neka drobna tehnična napak ali pa je navihani Mare preizkusil, iz kakšnega testa je tale zeleni vajenec. No, vsekakor je nastala tista zlovešča tišina, tista »lukna«, ko ni slišati več glasbe in ti vsi nekaj mahajo, pred tabo pa se blešči rdeča svetilka, ki ne obljublja mičnih deklet, temveč brezkončna globina etra. Poznate ta občutek? No, je nekaj posebnega, vsekakor, in ko se ga naučiš sprejemati takega kot je, začneš uživati. No, tisti dan še nisem užival, v odprt mikrofon sem moral takoj in zdaj nekaj reči, drugače bo katastrofa. In v tistem drobcu časa se je rodil škratec jebentec, saj sem njemu pripisal tehnični zaplet, ker je pač tako bitje, da rad kaj pokvari in komu kaj ušpiči. Ko sem prišel iz akvarija, je bila Mojca zadovoljna in Mare tudi. In tako sem postajal radijski voditelj.

Nekateri že veste, da verjamem, da škratec prinese, ko mu znese. Ta del je mojega globokega prepričanja, da dajati darila vseh vrst zgolj za označene dneve – torej praznike – ni ravno prava strategija, temveč je treba ljudem dajati ves čas, ko nam seveda znese. In tukaj nimam v mislih toliko materialnih stvari, čeprav se jim ne odpovedujem v celoti, da se razumemo. Ne prenašam pogoltnosti in trpanja materialnega za vsako ceno, sem pa vesel tudi lepih predmetov, ki so meni ljubi – knjige, zgoščenke, ja celo sončna očala. Nisem poduhovljen do te mere, da bi vzvišeno zavračal življenje v tem materialnem svetu, da se razumemo. Pa vendar dajem prednost dajanju nematerialnega – svojega časa, svoje pozornosti in da, tudi svoje ljubezni.

V majhnem krogu smo zapeljali besedo v smer, kakšne posledice na človeku pusti pomanjkanje ljubezni v otroštvu. Da, vsekakor. Ni lepo videti ljubezni lačnega človeka v odrasli dobi, ki hlepi po koščkih tega čustva. Ali se sam razdaja. Ali uganja kaj tretjega. V debati sem omenil tudi pomanjkanje iskrene pohvale, ki jo sam jemljem kot pomemben del medosebnih odnosov. Da drugega odkrito in realistično pohvalimo za njegovo vedenje ali tudi njegovo osebnost samo, ker nam je bilo nekaj všeč. Tega skoraj ni med nami, na mojo veliko žalost. Škoda se dela, ljudje! Kritizirati znamo takoj in na debelo, pohvaliti pa redko. Pa je to eno eno lepših daril, ki jih lahko damo drugemu. Potem je tukaj prijaznost. Sam sem lahko precej neprijazen človek, če mi kdo stopi na kurje oko, vendar res cenim preprosto prijaznost – v trgovini, na pošti, v lokalu … zelo preprosto in poceni darilo – nasmeh in prijazna beseda.

Marjana je potem pred dnevi napisala neke vrste pismo rehabilitacije za škratca jebentca, danes je tukaj še en del njegove zgodbe. Da, tudi mi, ljudje s temne strani meseca smo lahko radostni, na svoj način. Zelo cenim dobro, a številčno omejeno družbo. Trije ali štirje so ravno prav, vse, kar je več, je gužva. In lepo darilo je dobra debata. Srečo imam, da sem jih zadnje tedne deležen kar nekaj, ker se družim z res zanimivimi ljudmi, ki imajo kaj povedati o tem svetu, ljudeh in nori družbi. Hvala vam za vaša darila, pogovore. In seveda, res nameravam v letu 2018 veliko potovati, da potovalna torba ne bo preveč dolgo samevala na dnu omare, temveč bo z mano vandrala po svetu in raziskovala, česa vsega je sposoben tale zmešani homo sapiens. Tako, tole sem vam imel namen povedati, pa sem raje zapisal, ker ne bom vsakega posebej obiskoval. V resnici sem rad te dni veliko doma. Nestrpno čakam, da naju mogoče spet obišče zoprni škratec in nama v roke porine še kakšno vrečko ter odcaplja dalje. Saj so vendar polniki, kajne?