Želim si na Jamajko na počitnice

Pred leti sem se ob nekem poslovno-družabnem dogodku znašel v družbi, ki je igrala psihološko igrico »kdo ima več« tako, da so naštevali kraje, kje so bili nazadnje na dopustu. Čedna in premožna damica na moji levi je naštela Maldive, Mauricius in Karibe, tisto leto sta z možem planirala Bora Boro in tako v enem mahu potolkla nasprotnico na moji desni, ki je imela slabše kraje na zalogi. V to izjemno intelektualno debato sem imel takrat za dodati samo Poreč, Poreč, Poreč, zato sem jadrno odšel do šanka po kozarec pijače. Počitnice so verbalno mašilo za intelektualne reveže.

Ob aktualni zgroženosti dela slovenske politike zaradi morebitnih julijskih volitev, ko je vendar čas dopustov, me popade jeza. Prvič, letos bo četrto leto, ko ne bom šel nikamor, torej tudi na Kolpo težko, ker tega ne dopuščajo finance. Biti dva tedna samo brez dela bo največje možno razkošje za oddih. Drugič, mnogim Slovencem niti ne pade na pamet razmišljati o dopustu, temveč si razbijajo glavo s preživetjem. Samoumevnost tega, da ko otroci zaključijo šolo pa že pakiraš kovčke in si na poti nekam daleč, je očitno možna samo v glavah samozadostnih politikov, ki dejansko tako razmišljajo in tudi delujejo. In tretjič, jezi me neiskrenost, saj ne znajo in ne zmorejo odkrito povedati, da jim za domnevno reševanje te Slovenije veliko bolj ustreza jesen, ne pa poletje. Ker se mnogi še niso prešteli, nekateri pa še niso naredili strank. Slovenija bo že počakala, takšna kot je, še tri mesece.

Na trenutke mi je žal, da vam pišem kolumne v teh precej neumnih in nestabilnih časih, ko se skoraj vsak stavek bere skoraj kot napoved apokalipse, vendar žal ne morem z vami deliti zgodbic o prijetnem sončku in razglabljati o čisto poceni aranžmajih za Antalijo. Vem pa tudi, da se bo Ljubljana že čez nekaj tednov spraznila, postala mesto duhov in turistov. Po modi oblečene mlade poslovne bejbe bodo že tudi na morju. One delajo v državni upravi, mogoče na kakšnem ministrstvu, očka je uredil. Tudi njihovi snubci, mladi državni dilerji že nečesa – mamica je uredila pogodbo z državo – bodo svoje bleščeče avtomobilčke prestavili malo bolj južno. In mogoče imajo politiki v mislih vso to rajo, ki ji ni še nič hudega in ki zadovoljno ta trenutek lakira nohte ali vplačuje predujem za kak dober apartma nekje. Je pa tudi res, da njim reševanje Slovenije enostavno visi dol, saj skrbijo samo zase.

Kakorkoli, to ni vsa Slovenija. Razlike med nami postajajo že grozljivo očitne. Le opaziti jih je potrebno. Vase zasanjana zadolžena prestolnica lepih mostov in mnogih ljudi na varnem v državni upravi, podeželje s svojo logiko preživetja, večja mesta, ki so obsojena na propad ali hiranje zaradi kopice napačnih strateških odločitev v preteklosti. Povsod pa živijo ljudje. Ljudje, ki si res zaslužijo spremembe in upanje, da bo šlo v resnici na bolje. Da si lahko čez leto zase in za družino privoščijo en teden na morju. Prav gotovo pa si ne zaslužijo preigravanj s figo v žepu, ko se nadutemu politiku čez poletje ne do bo dalo migati in bo raje s čedno mladenko z začetka zgodbe na Tajskem. Ker se mu žvižga, da se bodo celo poletje slovenski mladi brez perspektive zadevali z vsem živim, kar ponuja ulica. To bo naloga za nekoga tretjega, tudi jeseni.

Matic Munc

Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 17. 5. 2014