Zbogom bojevnica

Ta zapis je posvečen kolegici, ki nas je v zadnjem tednu zapustila za vedno. Glede na to, da so jo poznali tudi mnogi novinarji medijske hiše, katere časopis držite v rokah, je to tudi neke vrste skupno slovo. Brez skrbi, ne bo privatni zapis, ki se vas vseh drugih čisto nič ne tiče. Mogoče prej lekcija vsem nam o dragocenosti življenja, takšnega kot nam je namenjen. In o smrti, ki nas vse čaka.

Renata se je dolga leta borila z zahrbtno boleznijo, ki se imenuje bipolarna motnja. Včasih smo jo poznali kot manično-depresivno motnjo, potem pa so pametne glave sklenile, da se imenuje drugače. Kakorkoli. Za vse tiste, ki se vam ne sanja veliko o tem, kako je živeti na čustvenem toboganu ves čas, lahko zapišem, da je težko. Težko je človeku s to kronično zadevo, težko je pogosto bližnjim in težko je tudi zato, ker živimo v družbi, ki rada lepi nalepke. In ena od teh nadležnih nalepk je seveda tudi tista o »norcih«. O tem raje šepetamo in kažemo s prstom, vendar samo za hrbtom. Ker se tako spodobi.

Renata je bila glede tega drugačna. Glasna in odločna se je borila za košček prostora tudi za vse druge, ki jih teži duševna težava. Ko je izdala Depro, eno izmed svojih knjig, je s tem naredila enega večjih korakov v slovenski družbi glede razbijanja neumnih stereotipov o depresiji. Vedno je zagovarjala odkritost in neposredno besedo. Zdi se mi, da je spodbudila kar nekaj bolj izpostavljenih ljudi, da so brez sramu tudi sami spregovorili o svojih izkušnjah s podobnimi problemi. Ker depresija je lahko pasja. In ni tako redka. In manija je lahko tudi pasja. In tudi ni tako redka. Takšnemu spopadu na odprtem bojišču javnosti lahko vedno rečemo resnično opolnomočenje. In verjemite, v teh časih še kako potrebujemo nekaj pomoči.

Z Renato sva se nazadnje videla, govorila, spila kavo in pokadila nekaj čikov ob predstavitvi mednarodnega projekta avtorskih zgodb žrtev spolnih zlorab in njene knjige Yoyo. Kreativno pisanje je bilo njeno orožje in vihtela ga je spretno. Takrat so nekateri zapisali, da je Renata bojevnica proti strahu, z izpovedjo o lastnem incestu pa je prestopila še eno mejo slovenskih tabujev. Kdo bi si mislil, kaj skriva nasmeh te punce, ki sem jo spoznal leta 1998! Takšni smo, pogosto pač skrivamo. Takrat, pred dobrim letom, sva se menila o tem, kako je pomembno, da čim več oškodovancev tega gnusnega dejanja postane glasnih. Takrat sva se videla zadnjič. Nikoli ne veš, kdaj bo zadnjič, kajne?

Zadnje mesece sva si včasih kaj napisala preko spleta, ker tako se zdaj pogovarjamo, vsi zaposleni in zabubljeni v lastne tegobe. Časa nam manjka. Znanci so se vmes morali zateči v bolnico, ker jim je bilo prehudo, nekateri so poskušali pisati in v tipkovnice zabiti svoje težke zgodbe. To so bile najine teme, ker sva se nekako razumela, ker se nama je zdelo to pomembno. Tako kot še mnogim, ki ste jo poznali. Človeka, ki ga ni več, si pogosto želimo lastiti. Nočem tega. Ljudje na raznih koncih naše dežele, ozrite se okoli in nagovorite tistega, ki je v stiski, preberite mu odlomek kakšne štorije. Ker nismo sami. Pripovedujte zgodbo o pogumni bojevnici, ki je sama pisala zgodbe. Naj ti bo lepo na drugi strani Renata in hvala, da smo te poznali.

Slovo od bojevnice je bilo prvič objavljeno v časopisu Svet24 dne 16. januarja 2016