Zakaj bi premaknil rit? (sobotna kolumna)

Tole danes bo optimističen zapis. Tole danes bo tudi še malo adrenalinski zapis, saj se dan šele dobro umirja, potem ko je bil poln presenetljivih dogodkov. Vse vam povem, samo da pridem do sape. Odzval sem se na povabilo, da en dan pridem v Koper in se malo pogovarjam z mladimi in drugimi, na temo kako postati aktiven državljan. Zato je tudi nastal malo provokativen poziv tega druženja, ki je enak naslovu te sobotne kolumne. Iz vsega skupaj pa je nastal eden izmed lepših in bolj energičnih dni zadnjega leta. Vse vam povem.

Dan se je začel bolj nekje v območju srednje žalosti, ko sem v lahkotnem padanju snega zajahal slovenski vlak, ki je na postajo prišel seveda z zamudo. Za odlično nadaljevanje je poskrbel prijatelj in blogerski kolega Marko s kavo in kalamari. Takoj mi je postalo jasno, da nisem čisto zadnji cepec na tem planetu, ker nas očitno živi še nekaj, ki razmišljamo podobno. Ne levo in ne desno, po pameti! Nadalje pogovor s strokovnim kolegom Boštjanom, ki ima dobre načrte za usmerjeno delo z ljudmi. Hej, ali slišite? V Sloveniji so ljudje, ki imajo odlične ideje, za povrh celo uresničljive. No in potem sem še odhlačal na napovedani dogodek.

Mogoče najbolj izrazit vtis, ki je ostal po celem dnevu, je, da imamo v Sloveniji res veliko odprtih, bistrih in tudi pogumnih ljudi različnih profilov, ki imajo dovolj motivacije, da pridejo v četrtek zvečer poslušati nekoga in se pogovarjati med seboj. Ta vtis je toliko močnejši, ker ne gre za kako lahkotno temo, temveč gre za spodbujanje družbene aktivnosti, za prostovoljno delo, za pomoč sočloveku v stiski. Ni naključje, da se je to pleme odločnih in motiviranih ljudi zbralo nekje izven Ljubljane. Tukaj v prestolnici imamo res do grla vsega preveč, naduti in razvajeni ne hodimo toliko na prireditve in dogodke. Raje obsedimo doma in šarimo po internetu. Bomo jutri.

Ni časa za jutri, danes se bo potrebno premakniti. Poiskati oporno točko osebne identitete, majhno skupino somišljenikov, preveriti svoje resnične motive in stopiti v delovanje. In tako je naše druženje izzvenelo v resnično pozitivnem duhu, vendar ne zgolj lepih besed. Močan vtis sem dobil, da bo marsikdo tudi kaj premaknil. Že kar danes. Bomo videli, bomo slišali, bomo začutili. Na tem mestu iskrena zahvala tako koprskim organizatorjem kot seveda čisto vsakemu udeležencu dogodka. Nekateri so prišli celo na avtoštop. Vztrajno in malo nostalgično. Hvala!

In še ni bilo konca. Odločna Tamara me je prepričala, da se v domačijo vrnem preko portala prevozi.org, da sem spoznal še enega zanimivega moža, klepetal celo pot, prihranil kupček dinarčkov in bil uro prej v Ljubljani kot je bil načrt. Tako se zgodba te male avanture končuje. Življenje resnično vedno najde poti in človek je kreativno bitje, ki po teh poteh tudi hodi. Po takšnem dnevu ostaneš odprtih ust in hvaležen za izkušnjo tega bivanja. Glej, luč na koncu tunela. In mislim, da ni vžigalica, temveč nekaj močnejšega. Upanje je v teh časih nujno potrebno blago, vendar ga ni mogoče dobiti na razprodajah. Tudi v ekskluzivnih trgovinah ni na voljo. Za upanje se moramo trenutno res kar potruditi. Sklep je enostaven – če se bomo trudili, še kam pridemo, drugače propademo.

Sobotna kolumna je seveda nastala po resničnih dogodkih, kajpada. Je pa tudi najprej izšla v časopisu Svet24 in sicer dne 28. novembra 2015