Vredni spoštovanja

Lahko bi bila to zabloda delno ostarelega gospoda, ki si želi biti profesor in mentor. Zato se rad giblje v družbi mladih kot neke vrste intelektualni vampir. To bi bila lahko ena od možnih razlag, zakaj se v družbi mladih počutim dobro. Obstaja tudi lepša zgodba – mladi so resnični nosilci sprememb in s seboj nosijo sveže ideje. Sam raje verjamem drugi možnosti, seveda, saj vsi raje izpademo lepši kot mogoče smo. Ne morem pa zanikati, da delo z generacijo, ki glasno trka na naša vrata, daje dodatno energijo. Ali je zdaj to vedenje mentalnega krvosesa pa presodite sami.

Najbolj zaboli vzvišena in pokroviteljska drža mnogih mojih let, kadar pridejo do debate z mladimi. Mi vse vemo, mi imamo ključe do zakladnic znanja in izkušenj, mi, mi … Ali se nismo ravno dvajset let nazaj srdito pridušali, ker so nam naši predhodniki trobezljali iste floskule. Ali nismo skozi upor stari drži videli možnost za svoj uspeh, svoj preboj? To je eden najbolj naravnih procesov v zgodovini človečnjaka. Novo premaguje staro. Ali pa staro mora tudi nujno zatirati novo, ubijati upanje in poniževati? Tega ne vem, le zdi se mi nedopustno, da nekdo nastopa iz privzdignjene poze zgolj zaradi višje emšo številke. In tega je ogromno. V šolah nekateri samooklicani učitelji z diplomami ne pustijo samoniklega mišljenja svojih učencev, ker tega ni v programu. Starši želijo uveljaviti moč nad svojimi družinskimi podaniki, ker »delala boš samo tisto, kar ti rečem, ker te jaz hranim«.

Ali veste, kaj se znajde na vrhu seznama mladih glede želja v svojih odnosih, pa naj bo v ljubezenskih, družinskih ali tudi kariernih? Se vam kaj sanja? Ne? Seveda ni nič materialnega, nič prevzetnega, nič napihnjenega. Dragi moji, naši mladi si želijo spoštovanja. Včasih temu rečejo »respect«, vendar mislijo enako. Da, spoštovanje pomeni upoštevanje, priznavanje enakovrednosti in seveda veliko tolerance. Napačno je misliti, da v spolnosti in življenju na splošno grabijo po najbolj hitrih užitkih, da brez glave drvijo od enega do drugega mejnika. Ni tako. Naši mladi iščejo mir, iščejo spoštovanje in ga želijo dobiti od vseh nas, ki smo njih življenjski mentorji. Pa ga dobijo? Ne bi rekel.

Ta trenutek gledam v nabor svežih obrazov. Bistri so, želijo dobiti različna znanja in narediti spremembo v tem svetu. Ena od teh oseb mi je tedni rekla, da ni niti optimistka niti pesimistka, sebe vidi kot idealistko. Upa, da bo kdaj bolje še v času njenega bivanja in tudi išče poti za doseganje tega boljšega. Prosim vas, ne zatirajmo jih! Spodbujamo, kažimo z zgledom kaj in kako je dobro za nas in dopuščajmo njihove napake in iskanja lastnih poti. Zelo težko opišem, koliko škode lahko naredimo, kadar dobedno lomimo svoje naslednike za naša lastna pričakovanja ali neizpolnjene sanje. Zlomljeni ljudje bodo še desetletja hodili med nami kot neke vrste zombiji. Samo v sebi miren odrasel človek, pomirjen s seboj in svetom je sposoben takšnega odnosa. Pa smo spet tam! Ja, saj vem, začeti je potrebno pri sebi. Domača naloga za vas, ki ste takšni fosili kot sem sam: odprite svoje srce in poslušajte, kaj nam na različne načine sporočajo naši mladi. Včasih jezno, včasih obupano in včasih drzno. Bi šlo? Hvala. Drugače bom s tem spet težil, verjemite.

Kolumna za časopis Svet24 in sicer za dan 12. november 2016