Vinjete koronskega časa

V stiski kličem terapevtko, prijateljico, zaupnico … Večer je in ne morem se umiriti. V glavi se podijo različne misli, ena čez drugo skačejo kot podivjani kozliči. S slušalkami in telefonom grem ven, na sprehod, na klopco … Prižgem cigareto, gotovo že trideseto v dnevu, in v mikrofon izpljuvam gnev dneva. Posluša in pove nekaj treznih besed. Pomiri me. Razmislim. Govori mi o mejah, o tem večnem fenomenu psiholoških seminarjev, delavnic, debat. Meje med zasebnim in profesionalnim. Prestopanje meja. Kršenje meja. Moje meje, tvoje meje … Vse poznam, vendar seveda je čisto drugače, ko o tem pametujemo ali ko to doživljamo. Matic, meje so tvoja tema tega koronskega norega časa! In potem, po dobri uri, je bolje. Na listek si napišem »MEJE« in ga prilepim tukaj, poleg računalnika. Zdaj ga gledam. Neugledni majhni pildek z eno besedo. Bolje mi je. Vdih in izdih. Gremo dalje!

Tomaža nisem videl celo večnost. Nismo hodili ven. Ni bilo družabnih kavic in srečanj znancev. Zdaj smo spet naokoli, drvimo in prinašamo notri zamujeno. Tomaža zelo cenim in sem ga iskreno vesel. Kot vedno zdrkneva v neko debato lahkotno in samoumevno kot rokavice vajena dlan. Ob mojem espressu in njegovem macchiatu se razgovori o svojih ugotovitvah našega časa – ustvarili sta se dve skupini ljudi in razlika med njima je vedno večja. Prvi so se žal ustavili, zastali ujeti v vzorce, ki ne ustrezajo več spremenjenim časom. Res je, da veliko časa tarnajo in obupujejo. Drugi so prilagodljivo na nek način skočili na ta nori val. S projekti je tako – ali jih vrneš kot neizpolnjene ali pa delaš naprej in migaš. Se trudiš. Za preživetje. Vneti kruhoborci, ki jih razmere niso dotolkle. Tomaž je slednji. Njegove misli me spremljajo vse naslednje dni in pogosto opažam resničnost njegove ugotovitve. Eni so žal zastali in zaostajajo vedno bolj, drugi so pospešili korak. Dejstvo tega časa. Pika.

V začetku tega leta se mi je vedno bolj dozdevalo, da izgubljam. Izgubljam smisel, zagon … Zima je bila težka, depresivna, neskončna. Mordor je legel nad moje življenje. Jutranje težave pri kobacanju iz klobčiča sanj, muke pri najbolj vsakdanjih opravilih, neskončna teža. Januar, februar, marec … vsi dolgi meseci obupa. V aprilu še resno opozorilo telesa, da je prožnost mladosti zgolj spomin, kadar nekdo tako slabo skrbi zase. Zaseden, zgrbljen in v krču. Opozorilo je bilo boleče in resno. Pa kaj hudiča delaš? Vmes sporočila, kdo vse je podlegel … Znanci umirajo. Seka v našem gozdu se reče, kajne? Včasih v enem dnevu izvem za dva, ki sem ju ali ji poznal. Ni jih več. Strah se plazi. Tudi vsi mi pridemo na vrsto. In potem se zgodi čudež … nekako verjamem v njega, ker se je do sedaj še vedno pojavil. Neka iskrica, neka srebrna nit na robu črnega oblaka. Nekaj pač. Razpihati tisto majhno iskro upanja pač znam in spet lahko gori s tolažečim plamenom. Maj je bil lep in junij je čudovit. Življenje se je obdržalo. Še smo živi!

Mislim, da tisti, ki trdi, da pozna vse posledice našega časa, debelo laže. Pojma nimamo. Zbiramo anekdote in si iz njih skušamo sestaviti zgodbo. Na delu so že raziskovalne ekipe in ankete so narejene. Rezultati prihajajo. Mogoče nekaj vemo, vendar si ne znamo naslikati celotne podobe. Nismo zmožni. Puhlica je, vendar bo verjetno držala – nič več ne bo tako, kot je bilo. Leta in desetletja bomo ugotavljali, kaj nam je pustila pandemija, kakšno korona generacijo mladih je ustvarila. Bom natančnejši – tudi mi smo jo pomagali ustvariti. Zdaj opažamo zgolj očitne posledice, globinskih še ne poznamo. Mogoče jih niti ne bomo nikoli razumeli. Zdaj je poletje in žuri so se začeli. Gremo na polno! Do konca in naprej! Vse hrepenenje, strast, pomanjkanje, energijo bomo dali v izživetje tega časa. Vmes preberem študijo o španski gripi ob koncu I. svetovne vojne: skoraj vsi so želeli grozo pozabiti, potlačiti … Zabava je bila ultimativna vrednota »norih dvajsetih«. Celo ameriški predsednik Wilson je enostavno pozabil, da je gripo prebolel. Tega ni bilo. To ni bilo dobro. Smo se kaj naučili?

Slišim živo glasbo in od vzhičenja me je skoraj konec. Dlake se naježijo, celo telo vibrira v ritmu v rocka. Boben, bas, kitara, klavir in vrhunski ženski vokal. Slišim živ nastop! Odpelje me. Pozaba. Hedonizem buta skozi pore. Še smo živi! Pozabim na filozofijo, smisel, vrednote … Tukaj in zdaj se vse to dogaja in želim zaužiti s celim bitjem. Seveda nisem nič drugačen kot moji predniki. Pozabiti želim. Za dan mi uspe. Mislim, da sem to krvavo potreboval. In doza je bila premajhna, jutri ponovno, vendar danes … Danes, dragi ljudje, ob zvoku nežnega klavirja razmišljam in po dolgem času nizam stavke.

V naši lokalni trgovini se je lepega dne, kakšne pol ure zatem, ko sem tam nakupoval živež, znašel možakar z nožem in grozil vsem. Pokradli so ga, tako je trdil. Potem je odvihral ven in iskali so ga policisti. Vsak dan srečujem ljudi, ki jim ne bi več pripisal stabilnosti. Jezni, živčni, razburljivi … Nekateri se stepejo zaradi malenkosti. Zdajle bi v nekih drugih časih, glede na to, da me spanec noče, odšel do naše policijske postaje, iz avtomata vzel kavo in se s cigareti zatekel za stavbo na pogovor z dežurnim in patruljo, kaj doživljajo. Ah, sem pozabil, da policisti zdaj niso naši tovariši, ker nekateri kršijo pravila pravne države. In vedno je bilo tako. Ljudje smo različni, dobri, povprečni, slabi … med terapevti in strojniki, med zdravniki in čistilci, med policisti in aktivisti. Nismo vsi absolutno dobri in nismo vsi absolutno slabi. Skratka, ne bi šel do tistih policistov, ki brez razloga porivajo in pretepajo, ker jih niti ne poznam. Šel bi do tistih, ki vsako noč opravljajo najbolj umazane posle naše družbe. Čistijo kri, drek in solze z ulic naših mest. Res me zanima, kaj doživljajo. Še nekaj anekdot več za album koronskih časov.

Tečejo mi solze zaradi najmanjših znakov humanosti, ki bi morali biti v nekih normalnih časih – običajni. Patetično zrem v ekrane, ki mi predvajajo posnetke ljudi, ki so se čudnih položajih izkazali za ljudi. In sem ganjen. Verjetno sem čuden, nagrizla me je korona. Pa ne kot virus, temveč kot splošni pojav. Preobčutljiv sem in krhek. Če zapišem ranljiv, bo že nevarno. Bo že bolje, vse mine. Edino za humanost bi si želel, da ostane, če lahko …

Pogledam se v ogledalo in vidim grobost v svojih očeh in izrazu ustnic. Postajam nestrpen in grob. Sovražim neumnost, netočnost, neizobraženost … Tolerantnost je lepa beseda za na steno, vendar jo težko živim. Ne gledam več namensko novic, ker bi se mi lahko zmešalo, vendar ko za nekaj minut ujamem kakšno zadnjo cvetko naših oblastnikov, se mi dviga srditi bes. Pa tudi nemoč. Skoraj vse je narobe in še bolj drsimo proti robu razuma, vendar nimam krmila, da bi obrnil. Ostane mi bes in srditost. Verjamem in vem, da jo dobijo dobršno porcijo tudi bližnji, nič krivi. Jezen na ves svet, ki gre v maloro! Mogoče se me tudi kdo ustraši, kaj pa vem. In to me na sprevžen način tolaži. Čudna so pota človekova.

O ljubezni nisem napisal še nič in z njo bom končal današnji izlet v ovinke svojih misli in doživljanj. V zadnjih tednih sem spoznal, ponovno spoznal, prvinsko moč ljubezni in povezanosti. Tega nevidnega lepila med nami, človečki. Težko jo opišem, ker enostavno je tam in me drži pri življenju. Je v dejanjih soborke, v besedah moje terapevtke, očeh Tomaža, je v drobnih dejanjih spodobnih ljudi, je v korektnih postopkih javnih uslužbencev, je v prvinskem kriku dolgolase pevke na odru in seveda je vedno prisotna v iskrenih odnosih z mladimi. Oni si v teh časih predvsem zaslužijo našo ljubezen in razumevanje. Mi smo mogoče kaj podobnega na malo drugačen način že doživeli, za mnoge od njih pa je prvič. In ker jo imamo dovolj tudi za druge, vsaj tako upam, si jo nekaj podelimo tudi med seboj. Za zdaj sem se odločil, da bo to moja večna želja ob osebnih praznikih ljudi – vem, da je pravilno, da zaželimo zdravja, vendar je to preveč očitno. V teh časih potrebujemo veliko ljubezni, dragi moji, in mi je čisto vseeno, če izzvenim kot v času zamrznjeni hipi, ki se je nenadoma zbudil in spet pridiga svojo mantro. Povsem vseeno mi je.