V objemu cincarjev

Začnimo z jezikom. Slovar slovenskega knjižnega jezika ponuja za pogovorno besedo cincar naslednje pojasnilo: »kdor rad cinca ali omahuje: ta človek je znan cincar in mečkač«. Sam se spomnim, da se je včasih ista beseda slabšalno uporabljala za prebivalce Bosne in Hercegovine, prevzeta po imenu 2.000 metrov visoke gore v tej deželi, vendar se je ta pomen očitno izgubil. Moji odrasli sosedje so znali reči, da se v mesto selijo sami »Cincarji in Cigani« in je bila zadeva opravljena. To sem zapisal zgolj v izogib nesporazumom, v mislih imam točno tiste neodločne mečkače, ki jih imamo v domovini na kupe, pa niso prišli izpod vznožja Cincarja. Da bo jasno!

Pred kratkim sem končal izredno zadovoljujoče dodatno izobraževanje, kjer smo se med drugim pogovarjali tudi o tem, da je hitro odločanje izjemnega pomena. Bolje hitra odločitev s kakšno napako kot dolgotrajno mečkanje brez pravega odziva. To velja tako v poslovnem svetu, kjer so hitri odločevalci praviloma bolj uspešni, kot tudi v drugih sferah življenja. Potrebujemo odločne reševalce in gasilce, ki se ne sprašujejo ali bi vzeli rdeča ali modra nosila, ampak enostavno opravijo svoje delo. Tudi pri zdravnikih, sodnikih in, moram jih omeniti, socialnih delavcih pričakujemo veliko mero sposobnosti hitrega odločanja, ki seveda s seboj nosi tudi veliko mero odgovornosti. Eno z drugim, drugače ne gre. In tukaj se marsikomu v Sloveniji zalomi. Grozečo težo odgovornosti bi raje preložil na pleča soseda, sam pa žvižgal dalje po svoji poti.

S polno odgovornostjo trdim, da cincarji v naši lepi deželi prevladujejo. Tuhtajo in prekladajo svoje odločitve preko vsake razumne mere. Ne upajo si, zato preračunavajo in tako stokrat. Človek dobi občutek, da čakajo, da se bo namesto njih odločil nekdo drug. Mogoče še najraje njihova mama, ki je imela vedno prav. Prav gotovo pa ne mlahavi očka, ki je dober le s prstom na daljincu in pin številko kreditne kartice. Ne mislim zahajati v izpeljanke te stereotipne slovenske družine s kontrolno materjo in copatarskim očetom, saj tukaj ni mesta in gre pravzaprav za narodno bogastvo. Zato brez teh etnoloških posebnosti podalpskega človečnjaka na sončni strani ponovno samo opažam, da je mečkačev vedno več in se nikamor ne premikamo.

Izbranci ljudstva, voljeni politiki različnih nivojev, so seveda predstavniki naroda. Zategadelj so njihove lastnosti včasih prav groteskno poudarjene značilnosti baze volivcev. In prav na področju mečkanja in omahovanja imamo povsod nastavljene cele kupe ljudi, ki včasih prav šokirajo s svojo omlednostjo. Možic poskuša pretkano gledati izpod čela in prav vidiš mu lahko, kako preračunava, kaj naj stori in kaj naj reče. Brez spontanosti in odkritosti se gre klovnovske igre. Na drugi strani sobe skupina zaskrbljenih politikov menca in stika glave nad papirjem, katerega si nihče ne upa podpisati in poslati naprej, ker nihče ne ve, ali je trenutek pravi ali bi mogoče še počakali kako leto ali kar desetletje. Ne vedo, neodločni so in ravno zato so politiki. To ni diplomatska spretnost in prefriganost, temveč enostavno pomanjkanje poguma. Začel sem z jezikom, pa končajmo s slovenskim pregovorom: »Cagav fant ni še nikoli pri fejst punci spal«. Drži tudi na drugih področjih življenja.

Tudi ta zapis je bil narejen za časopis Svet24 in sicer za dan 16. april 2016