Upanje za upornike

Že dolgo nazaj mi je prijatelj navrgel misel, da se mora človek, ki ga bolijo nepravičnosti tega sveta, v neki točki odločiti, kam bo vlagal svojo energijo. Na voljo ima, po njegovem, dve možnosti. Lahko postane družbeni aktivist, pravzaprav neke vrste politik brez kravate, človek, ki glasno opozarja na podlosti različnih sistemov. Svoj trud usmerja v spremembe teh istih sistemov, da bi postali bolj človeški, bolj pravični, bolj sodobni. Lahko pa se sicer zaveda vsega naštetega, vendar deluje zgolj z ljudmi, potrebnimi pomoči in rešuje aktualne krize. Tale moj domači mislec trdi, da obojega hkrati ne moreš početi. In veste, prav ima.

Večkrat tedensko me napade globok obup nad obširnostjo bede našega vsakdana. Takrat se za kak dan ne morem več premakniti in ostal bi v svoji jazbini, bral knjige in poslušal dobro glasbo. Za svet pokvarjenih ljudi pa se mi žvižga. Naj gre po gobe, če je tako sojeno, ker ljudem res ni pomoči. Nekaj posameznikov se trudi razložiti, da je dobro energijo in tudi denar posvetiti živim ljudem in ne plastiki za mrtve, pa vseeno ob letu osorej množice romajo preveriti, če so njihovi mrtvi še tam, kjer so bili lani. Ob poti pa stoji brezdomec, ki je živ in lačen, vendar ima dama roke polne ikeban in sveč, pa ne bo vendar trošila penezov za nekega brezdelneža umazanega. In naslednje leto ponovno. In spet. Vrtimo se v krogu. Taki občutki me držijo res samo dan ali dva in potem grem malo brezvoljno spet kopat po kloaki. Tako kot vsak dan, teden, leto …

Omenil bom nekaj podobnih norcev, prepoznali jih boste, katerih zapise potem berem, da se še malo povaljam v svetobolju neuslišanega upornika. Borisa iz Maribora dobesedno drkajo v glavo, ker se na svoj trmast način trudi pomagati revežem. Sporočajo mu, da seveda ne dela v javnem interesu, ker so birokrati tako rekli. Njegova pobuda ni nič vredna, štejejo salonski humanitarci na visokih plačah, ki radi izkoristijo kak foto termin. Anita ponavlja številke revnih otrok v Sloveniji, navaja primere in prosi za pomoč, a ji pogosto očitajo pretiravanje. Zato pa lahko moderna poslanka iz centra moči vzvišeno pove nekaj krilatic o lačnih otrocih. Erik že vsaj 10 let trobi eno in isto mantro o korupciji v zdravstvu, mogoče bi ga veljalo še malo bolj šikanirati ali celo odpustiti, ker steguje jezik, kjer ni potrebno. Isti scenarij, nešteto različic.

In kam naj se obrne nekdo, ki se zaveda dileme z začetka tega zapisa in ve, da mora svojo energijo pametno vložiti zgolj tja, kjer ne bo podlegel preveliki razpršenosti ali celo izgorelosti? Mogoče je na mestu nekaj pragmatizma. Brez zaletavanja v zid z golo glavo, temveč investicija tam, kjer se kažejo spremembe. V prazno ne gre, nima smisla. Razlagati butcu, da je butec nima smisla. Zato vas vabim na izlet. Na morje, kam pa drugam! Nekaj stabilnih upornikov z jasno vizijo nas skuša doseči spremembo za ljudi in sicer skozi delo z ljudmi. Verjamemo v pristno sodelovanje, fer odnose, profesionalnost in pogum. Ne delamo si iluzij, da bomo spremenili celotni zavoženi sistem naše ljube države. Mogoče pa uspemo narediti nekaj drobnega in uspešnega, kar bo sčasoma preraslo v nekaj večjega in še vedno uspešnega. V deželi brezupa iščemo upanje. Kje? Pridite na obisk v Koper, mogoče se srečamo.

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 in sicer v soboto 5. novembra 2016