Upanje za novo republiko

Tole bo za dolgo časa zadnji politično-družbeno-aktivistično naravnan zapis. Če bom zmogel dovolj pameti in miru, bi lahko bil celo zadnji sploh. Ker v resnici nima smisla, samo mi ta zavest nekako noče iz treznega dela možganov preskočiti v tisti center, ki sprejema odločitve. In potem vedno znova padam na isto finto. Pred tednom dni sem res pol dneva porabil za brezplodno prerekanje z ljudmi okoli tega, kaj bi se dalo narediti v tej naši izgubljeni deželi, da bi šlo na bolje. Nikoli ne pridemo skupaj. To bi lahko že vedel. Moj pogled je tako obskuren in manjšinski, da ga nima smisla vsiljevati drugim, ker ne gre. Imam še to potrebo, da se tukaj danes izlijem in potem res utihnem in se raje posvetim svojemu delu. Bo več rezultatov.

Ja, notranja sila pa je močna, da še zadnjič skušam razložiti svoj pogled na politiko, torej je tudi nekaj upanja še živega, da bo tistih 5 odstotkov ljudi celo razumelo. Človek želi biti razumljen, tako pač je. Gremo lepo počasi.

V Sloveniji imamo formalno republiko, torej ljudstvo vodi državo, vse skupaj je zadeva ljudstva. Slabi bralci Ustave RS se kot bober v maline zaženejo v 3. člen tega dokumenta na način, da jim v oči skače zgolj beseda neposredno in jo potem žal razumejo na svoj preprost način, da se na trgu zbere večje število ljudi, ki z aklamacijo vzklika predlogom in tako vodi državo. Nekaterim se zdi to celo dobra ureditev za vedno. Pred kratkim sem ponovno prebral Pod svobodnim soncem, kjer so na tak način klicali Iztoku plemenski starešine in so se šli pretepat z Bizancem. Neposredna demokracija zame ni zbor posebnežev in večnih protestnikov, ki bodo za šankom napisali novo ustavo ter z njo mahali in vzklikali. Ustavno pravo v resnici obstaja. Neposrednost demokracije vidim v resnih vzvodih neposrednega vpliva in korekcije na morebitne zablode naših vodilnih. Tukaj pride na misel predvsem referendum kot temeljni način izražanja volje ljudi. Za foro sem kliknil na volilno udeležbo na treh referendumih: Za ZZZDR-D se je leta 2015 pri skrinjicah pojavilo 36,38% volivcev. Leta 2012 (prav tako ZZZDR-D) 30,31% ljudi in za arhive leta 2014 celo le 11,74%. Torej ljudje v resnici ne želijo neposredno odločati o zadevah, ki jih … neposredno zadevajo. Bi pa radi kričali na trgih parole, kot so »svoboda« in »proti diktaturi«, kar nima nobenega učinka na resnično stanje v državi.

Drugi del tega famoznega 3. člena Ustave zapiše nekaj o volitvah kot drugi obliki vplivanja na oblast. Ne bom iskal naše volilne udeležbe na različnih volitvah, nimam volje, vendar upam, da se lahko strinjamo, da načelno slab milijon volivcev redno ostaja doma. Recimo, da polovica voli, mogoče. Torej nas večinsko tudi ta oblika izvrševanje svoje državljanske dolžnosti ne zanima do te mere, da bi jo izkoristili. Kaj sploh hočemo?

Politika je zame skrb za skupno dobro, ne za svojo rit. Pri nas politiko dojemamo kot pot, kako boš lahko lažje poskrbel za lastno rit in vzporedno naredil še nekaj Potemkinovih vasi, da bo vtis o tem, kako skrbiš za skupno, boljši. Najprej sebi brado, potem pa, če ostane še kaj časa in volje, nekaj za ljudstvo. Ko jih šljivi! Tak pogled na politiko je seveda povsem zgrešen, vendar zabetoniran v našo miselnost, da je vsak poskus drugačen etične zasnove političnega delovanja pospremljen s sumničavostjo in nezaupanjem.

To nezaupanje temelji na izkušnjah. Še tako fejst moža ali žena sta se spridila ob resnem vstopu v slovensko politiko. Začela sta mencati, sklepati kompromise in vsaj delno zagrabila pripadajoče privilegije, ki jih lezenje po lestvici prinaša. Ljudje smo poceni, neverjetno poceni. Nekoga zvabi že službeni avto s štirimi prstani na havbi, drugega potovanja v tujino, tretjega službeni mobitel in četrtega vtis moči. Seveda pa so se tudi vsi pririnili do nekega položaja preko strank, ker je to edini način, ki ga poznamo. Postaneš član stranke in začneš kimati tako, kot oni pravijo ali pa mogoče prestopiš, vendar potem kimaš tako, kot pravijo tisti drugi. Naš volilni sistem je sistem kolektivnega in ne osebnega. Za pripadnost kolektivnemu moraš žrtvovati en del osebnega.

Ljudje bi radi volili človeka, nekoga, ki nam vliva zaupanje, vendar tega ne moremo storiti, ker imamo zapleten in butast volilni sistem, ki ga v resnici nihče ne razume. Tukaj ne gre zgolj za večinski ali proporcionalni, temveč gre za prelivanje samih glasov v resnični mandat. Me res zanima, ali kdo med vami razume, kako se dejanski človeček usede na poslanski stol? To je nenavadna igra matematike, kjer nek jadnik v levem okraju dobi mandat, ker je njegova stranka pač prestopila prag. Še več! Ko ta jadnik postane minister ali drug funkcionar v izvršilni veji oblasti, ga nadomesti še večji jadnik z njegove liste in tako naprej. Članstvo v stranki je stvar ideologije, ne pa resnične sposobnosti ali modrosti.

V Sloveniji so baje vse tri veje oblasti ločene, vendar v resnici niso. Sodna veja oblasti je polna ideoloških borcev, ki so razporejeni na različnih klinih sodnih podvej. Tožilci so med seboj skregani, ker so levo-desno, enako sodniki … Izvršilna oblast je zgolj podaljšana roka zakonodajne, saj čudaško izvoljeni poslanci kar naenkrat postanejo celo izvrševalci, ne glede na svoje sposobnosti in modrost. Tako lahko uspešen strankarski aparatčik postane minister enkrat za okolje, drugič za gospodarstvo, pa za obrambo, … kriterij ni njegova usposobljenost za resor, temveč strankarska pripadnost. V resnici je popoln amater, ki je skozi šepavo podporo ljudstva, ki se v resnici ne želi izjasniti, postane vodja zapletenega resorja, ki ga ne razume. Nastavi si še nekaj podanikov iste barve in začne voditi del izvršilne oblasti. Seveda je možno še kaj drugega … strankarska marioneta izgubi v svojem okraju mandat, vendar stranka zleze v parlament. Zaradi prejšnjih zaslug ga stranka nagradi tako, da ga zdaj postavi za izvrševalca na minsitrstvo, čeprav sploh ni dobil niti tiste šepave podpore.

Naša ministrstva so polna nižjega »managmenta«, ki je tam pristal glede na volilne rezultate te ali one struje in zdaj zasedajo mesta raznih vodij direktoratov, področnih sekretarjev in v resnici se jih nihče ne more znebiti, ker so baje »strokovnjaki« za svoje področje in jih varuje pogodba o zaposlitvi.

Če bom še enkrat slišal kakega papagaja tuliti kaj o »stroki«, bom verjetno začel nekontrolirano kričati. Pri nas smo strokovnjaki vsi za vse. Gospodinja Micka na Twitterju je epidemiologinja in biokemik, učitelj telovadbe je psihoanalitik, varnostnik Lojze iz lokalnega Mercatorja ima pravo strankarsko knjižico in je strokovnjak za varnostna vprašanja, lokalni obrtniki obvladajo ekonomijo in gospodarstvo … cele množice različnih krjavljev in peht se grebe in zasuva medijski prostor s svojimi »strokovnimi stališči« in Vlada vneto kima, da vedno posluša stroko, kar je seveda čista laž. Strokovnjak je lahko odsluženi dedek mraz, ki ne loči med bakterijo in virusom ali zastarel akademik, ki je doktoriral leta 1982 s prosojnicami za grafoskop in je zdaj prave strankarske barve, kjer je njegov doktorat zdaj vreden desetkrat več, ker je pač »stroka«. Me res zanima, kako se zdaj počutijo resnični epidemiologi, virologi in biokemiki, ko se v teh časih s stroko udriha kar počez. Menim, da morajo konec dneva vzeti vsaj kak persen in čez šilce močnega.

Politik je v naših očeh človek, ki se razume na vse. Multipraktik. Iščemo ta lik, vedno znova. Iščemo enega človeka, ki nas bo vodil v svetlo bodočnost, novega Gospodarja. Hlapci smo. To vedno znova najdemo v personi, ki ima ravno prav karizme in retoričnih sposobnosti, da nas prepriča. Tako nam naslednjih nekaj let spet ne bo potrebno neposredno izvrševati demokracije, saj zaupamo temu liku, pa naj bo Cerar, Šarec, Janša ali zaradi mene Čeferin. To iskanje novega očeta naroda me vedno znova povsem presune, ker ne želimo prevzeti nobene lastne odgovornosti za politično delovanje, temveč jo želimo prenesti na nov marketinški lik, ki obljublja poštenost in še nekaj fraz. Enega človeka. Vodjo. Kakšna neumnost! V resnici pa med seboj ne izberemo več ljudi, ki so res vredni zaupanja. Tako ostajamo v plenicah demokracije.

So nas zajebali očetje naroda, ki so naštimali tak šutast sistem, ki ga zdaj nihče noče popraviti? Ja, delno. Popolni amaterji so se šli sestavljati novo državo, nekaj so napisali, nekaj smo popravili, nekako vse skupaj še drži vodo, pušča pa pošteno. Tukaj pa nastopi Kavelj 22. Popravke in reforme tega sistema lahko naredijo samo tisti, ki so izvoljeni. Torej lahko sami sebi spodmaknejo stolčke, kar je težko verjeti, saj smo rekli, da so pri nas večinoma politiki za lastne riti. Če bi reforma pokazala, da potrebujemo zgolj 50 članski Državni zbor, ker bi bila polovica ljudi izvoljenih večinsko in polovica proporcionalno – recimo – bi hitro izračunali, da je to manj potice in ocvirkov za njih, zato bomo raje delali kozmetične popravke za ljudstvo, ki je itak pasivno in malo butasto. Bodo že nasedli!

Protesti so nujen del demokracije. Oblast, ki ustavlja kritiko svoje vladavine, postaja avtoritarna monarhija severnokorejskega tipa. Podobno je z mediji, ki so sicer ideološki seveda, vendar so neke vrste korektiv in celo četrta veja oblasti, recimo. Potrebujemo kritiko, potrebujemo upor, potrebujemo dinamiko razumevanja, da ni oblast cilj politike, temveč zaupanje. Osebe, ki vodijo in nimajo zaupanja, ne morejo voditi. Pa če se še tako krčevito oklepajo oblasti za vsako ceno.

Tisto, kar Slovenijo blokira je sistemska korupcija na vseh nivojih. Od malih uslug na nižjem nivoju do večjih poslov za provizije na visokem, Klientelizem, pajdaštvo … Vse to lahko izkorenini res neodvisen sodni sistem ki kaznuje in seveda preobrazba na etičnem nivoju, ki je starejše generacije nismo več sposobne. Smo pač Martini Krpani, ki bi švercali za vsako ceno.

Edino upanje vidim v res sili mladih. Ne tistih mladih, ki jim je strankarski očka zrihtal službico v podmladku in mamica poslanka asistentsko mesto. Kritični, ostri mladi, ki zavračajo vso noro dediščino nas starcev. Ki se ne bodo šli ideoloških vojn, temveč iskali optimalne rešitve za realne probleme. Politika je v resnici igra za bistre in operativne reševalce težav, ne pa za emocionalne retorike ideologij. To je moja Utopija.

Ne kultu osebnosti in ne strankarska zvestoba. Skrb za skupnost, kjer z veliko mero tolerance skušamo najti optimalno rešitev za večji del skupnosti in pri tem nikogar resno ne ogroziti. Nobena rešitev ne bo všeč vsem, vendar obstajajo boljše in slabše. Skupnost ljudi. Mogoče se iz iskrene skrbi za skupnost izvije zavedanje, da je politika v resnic skrb za skupnost in ne za svoj privilegij. Tu je upanje.

Etika je osnova. Poštenost ni kodeks na papirju. To živiš ali tega ne živiš. Nisi pošten le takrat, ko so prižgani mikrofoni in moraš izpasti lep, temveč takrat, ko te nihče ne gleda. Etike ne kupiš na tržnici, je stvar vzgoje in samo discipline spodobnega Človeka. V deželi tatov je težko ostati pošten, vendar ni nemogoče.

Tisto, česar bi se lahko lotili ti etični mladi, je popolna reforma volitev in oblik neposredne demokracije ter zavedanja, da je lahko vsaka vlada le »tehnična vlada«, kjer resorje pokrivajo resnični eksperti področij in ne strankarska trobila. Takrat bi lahko pravo znanje, znanost in modrost dobili svoje glasove pri izvrševanju volje ljudi.

To je to. Nimam volje niti za en stavek več. Konec.