Umrla je država (sobotna kolumna)

Starejši ko si, bolj spoštuješ starejše. Vsaj tako se mi zdi, ko štejem sive kocine v bradi. Mogoče je to zgolj preplašena reakcija nekoga, ki se sam zaveda, da ga kmalu nihče več ne bo upošteval, ker bo postal blebetajoči starec. Pretiravam, vem! Samo delam uvod za še enega sivolasega moža, včasih tudi bradača, ki sem ga kot paglavec vzvišeno spregledoval in vedno preslišal. Danes sem pozorno poslušal njegovo skladbo, ki je dala tudi naslov tej kolumni, in na Andreja Šifrerja gledam malo drugače. Zame je danes umrla država, dokončno.

Cel dan že pišem ostre, včasih cinične in začudene, včasih obupane in razočarane, vsekakor pa burne odzive na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je danes dokončno umorilo mojo domovino. Ali lahko to zapišem ali sem zdaj postal žaljiv do tega organa in kažem svojo pritlehnost? Ali je dovoljeno imeti toliko svobode govora in pisanja, da lahko izrazim, kako te odločitve niti malo ne spoštujem in da se mi zdi, da je pet ustavnih sodnikov v blato pohodilo človekove pravice v lastni deželi? Ne vem, če je še dovoljeno. Ne vem, kje se skriva upanje za naše naslednike, če sodobniki delajo tako in nas vse prepričujejo, da lahko večina glasuje o manjšini.

Našel sem nekaj upanja po tem žalostnem dnevu. Upanje namreč dajejo štiri ustavne sodnice, ki se z ostalimi niso strinjale, glasovale proti in podale tudi ločena odklonilna mnenja. Ali bo kdo v tej mešanici evforije za ene in gorjuposti za druge sploh šel brati te stavke, v katerih je dobesedno zapisana vsa napačnost odločitve te male večine? Dvomim. Danes dvomim v skoraj vse. Mislim, da bomo večinoma ostali zgolj površinski, kjer šteje zgolj rezultat. Tako kot pri nogometu ali hokeju. Zgolj 5 proti 4. Ostale podrobnosti ne zanimajo nikogar. Gremo dalje! Dajmo na svoji poti pohoditi še kakšno manjšino, pustiti v blatu še kakšnega otroka tujcev, da lahko na njega pada dež. Vseeno nam je. Zgodovino pišejo zmagovalci, če so še tako primitivni in omejeni.

Ne vem kaj se bo zgodilo na dan, ko bomo priča sramotnemu referendumu o človekovih pravicah, ki ga bo razpisala zdaj pokojna bivša država Slovenija. Mogoče bo prišlo premalo ljudi, da bi temu rekli kvorum. Mogoče bodo slavili prestrašeni in zavedeni, mogoče bo zmaga na drugi strani. Nepomembno je. V državi truplu smo sploh dopustili nekaj takega, kar je samo po sebi … nedopustno. In vendar se bo zgodilo. Ker je pri nas možno že skoraj vse.

Ne marate brati zamorjenih tekstov, ne marate negative … Razumem vas. Po drugi strani pa vsaj danes res ne morem igrati neke vesele maskirane radosti, da bomo vsi skupaj zadovoljni in pomirjeni. Nič ni v redu. Žal ne. Po zelo dolgem času sem se danes resno spraševal ali je moja dežela res sploh še moja? Formalno sicer ista kot leta 1990, ko se je na isti demokratični način odločila biti samostojna, da lahko zdaj, četrt stoletja kasneje, to isto možnost zlorabi. Mogoče si moram iskati drugo domovino, saj vse bolj očitno tukaj ni prostora za vse. Očitno ne bo prostora za vse oblike ljubezni, če tako odloči drhal na valovih populizma. Dame in gospodje, v družbi ljudi, ki tako zanikajo obstoj ljubezni, pač ne želim živeti. In kmalu to ne bo brigalo nikogar. Gremo dalje!

Sobotna kolumna je bila to. Najprej ste jo lahko prebrali v časopisu Svet24 in sicer v soboto 24. oktobra 2015, zdaj pa še tu.