Ti si sav moj bol

Nočne more so zadnje tedne bolj pogoste. Včasih me pestijo pol noči, ko se zbujam in utapljam v demonih groze. Duševno bolan in nezmožen spustiti glas blodim po temačnih domišljijskih krajih, sobah terorja … trudim se kričati in ko mi končno uspe, me zbudi lastni krik. Zjutraj sem utrujen in hvaležen za jutro. Že dvajset let se borim z morami, so boljša in so slabša obdobja. Se tudi zgodi, da izginejo za dalj časa in se skoraj oddahnem, da je minilo, vendar se vračajo. Imam jih od živčnega zloma in nismo še na takšni stopnji odnosa, da bi jih sprejel kot nekoliko nadležne prijateljice.

Obsesivno-kompulzivna motnja je zraven za priokus. Tudi glede nje se mi zazdi, da se krepi, čeprav poznam kopico fint, kako jo umiriti. Le kako bo čez leta? Živeti ob meni ni lahko, ko grabim vžigalnike, svinčnike in skrbim za svoj nori red. Ljudje okoli mene se še vedno občasno iz tega norčujejo, ker mislijo, da gre zgolj za muho. Težko je opisati trpljenje, ki ga povzroča OKM tistim, ki tega ne poznajo. Mogoče celo mislijo, da bi se moral samo malo potruditi, pa bi se nehal obremenjevati s tistimi malenkostmi. Niti nisem preveč jezen na njih, ki nočejo razumeti. Prej se počutim izločenega. Tega ne pišem njim, pišem tistim, ki razumete. Mogoče sami doživljate del tega …

Dolgo sem iskal imena za vse svoje težave. Potem mi je prišla v roke knjiga o sporni motnji večkratne osebnosti. Še danes v svetu traja spor strokovnjakov glede obstoja tega stanja, filmska industrija je naslikala preveč dramatično podobo, vse skupaj je videti kot življenje popolnega psihopata. Danes se uradno reče temu disociativna motnja osebnosti in baje je celo sprejeta … Nov predalček za razumevanje zapletenosti naše zmedene duševnosti. Naj bo.

V večletni praksi sem srečal veliko ljudi, ki bi jim lahko pripisal blago ali težjo obliko razcepa osebnosti. Nismo shizofreniki, nismo povsem nori, druži nas izkušnja zlorabe. V obdobju, ko so ljudje z nami počeli zadeve, ki niso človeške, se je naša psiha obnašala zelo samozaščitno in velik del bolečine, strahu, jeze, razočaranja, obupa in še drugih temačnih občutij odcepila v vsaj eno vzporedno notranje vesolje. To nam je omogočilo preživetje, saj je naša glavna duševna linija vzdrževala vtis normalnega sveta. Poškodovani deli so živeli poleg, večinoma bolj tiho in prikrito. Pod določenimi pogoji pa udarijo ti deli na polno, razburkajo površino in zahtevajo svojo pravico do obstoja. Takrat je hudo.

Poznam ljudi, ki se jim to dogaja bolj pogosto, ko menjajo »osebnosti«, ko se njihovo razpoloženje, telesni videz, govor in še kaj spremenijo precej drastično. Tega procesa nimajo pod nadzorom do takšne mere, da bi lahko vse skupaj ustavili. Ne poznam pa ljudi, ki se ne bi zavedali vsega tega. Baje obstajajo. Rekel bi, da imajo veliko težjo obliko te motnje. Diagnostiki med vami bodo mogoče zamahnili z roko in trdili, da je vse skupaj navaden nateg. Mogoče bi nam vsem dali kakšno drugo številko iz kataloga. Tudi prav! Te besede nas ne zanimajo, radi bi samo živeli relativno mirno življenje.

Ranjeni deli moje duševnosti ne prihajajo na plano nekontrolirano na način, da bi ogrožali mene ali koga drugega. Poznam osamljenega in žalostnega fantka, ki je tudi sramežljiv. Zelo redkim se pokaže, saj je notranji hrup prevelik in ga preglasijo močnejši glasovi. Jezen in maščevalen fant pa se z veseljem pokaže tudi drugim, kriči, je zajedljiv in sposoben narediti kakšno porkarijo. Notranji posredniki se trudijo, da ne naredi prevelike škode in da je vseeno sprejet v ta pester svet. Podobno je z osamljenim, deležen je nekaj notranje tolažbe. Seveda pa se oglašajo še drugi vidiki moje osebnosti in tudi zahtevajo svoj delež pozornosti in prostora. Tako nekako je živeti. Saj veste … tisti, ki veste. Drugim se tako ali tako ne sanja.

Če odštejem vse oblike strokovne podpore in pomoči, ki so izjemnega pomena, vendar seveda dostopne samo takrat, ko so na voljo, mi ostanejo samo orožja za boj za trenutke, ko sem sam z demoni preteklosti. Sem hvaležen za vso glasbo tega sveta in platforme za internetno pretočnost glasbe, ker imam vse na klik. To je res fajn. Slušalke so zakon. Seveda ste že ugotovili, da sem začel pisati ob Ekaterini veliki. In drugi blagoslov je sposobnost pisanja. Vem, da je jezik šepav, da ne zmore dati vseh podrobnosti, vendar meni je dobro orodje. Z veseljem opazujem druge, ki se sicer spopadajo s podobnimi težavami, vendar iščejo drugačna orodja izražanja, nebesedno, umetniško … Vem, da jim bo to pomagalo. Vem, da vam bo to pomagalo. Vem, da ti bo to pomagalo. Izražaj sebe. Odmisli pritiske okolja in kaj se spodobi. Ustvarjaj! Nismo norci, naš notranji svet je samo kaotičen, grozljiv, pester in tudi neskončno lep.

Foto: Ena iz serije fotografij Margite za naslovnico plošče Ljubav (EKV). Ta fotografija ni bila izbrana, vendar je čudovita. Margita je umrla na moj rojstni dan leta 2002, imela je 43 let.