Test altruizma (sobotna kolumna)

Ljudje, ki nimamo televizorja in ne gledamo televizije, se verjetno malo več pogovarjamo, ko pa imamo več prostega časa. Moja lady me je tako pred časom izzvala glede trditve, da evolucija ne more biti v celoti veljavna, saj pade vsaj na enem dejstvu.  Altruizmu. Samožrtvovanju. Odpovedovanje lastnim koristim v korist druge osebe ima zelo težko kakšno evolucijsko korist. Ne pomaga širiti mojega genskega zapisa, celo več,  v skrajnem primeru ga celo uniči. V zgodovini je znan primer britanske odprave na južni tečaj, ki jo je vodil sir Robert Falcon Scott. Ko so po težkih mukah dosegli želeni cilj so ugotovili, da jih je Norvežan Amundsen prehitel za dober mesec. Povratek nazaj je bil še veliko težji. Neke noči je član odprave, Lawrence Oates, tiho zapustil šotor in odšel v snežni metež, saj je vedel, da njegova stara vojna rana upočasnjuje tovariše. Njegovega trupla niso nikoli našli. Njegova žrtev je bila zaman, tudi vsi ostali člani odprave so podlegli mrazu in lakoti. Kaj je bil motiv častnika Oatesa?

Evolucija v tem trenutku pogleda stran, saj ne ve. Anekdote, podobne zgodbi altruističnega britanskega raziskovalca, seveda niso redke. In danes nisem želel pisati o ljudeh brez doma, ki bežijo blizu nas, vendar ne morem mimo tega. Cel dan prebiram o tisočih beguncev, ki zdaj prihajajo v Slovenijo. In Slovenci bomo ali naredili test humanosti ali bomo pogrnili na celi črti. Trenutno nam kaže slabo. Že nekaj ur v vagonih zadržujemo ljudi. Vagoni polni ljudi budijo slabe spomine. V podobnih vagonih so bili moji sorodniki  odpeljani v internacijo in tudi v koncentracijska taborišča. Ne zapirajte ljudi v vagone, prosim! Samo upam, da ne bom jutri zjutraj videl fotografij slovenskih uniformiranih oseb, kako koga pretepajo. Prosim, da mi tega ni treba doživeti in videti. In upam, da bomo naredili tudi test altruizma, brez smrtnih žrtev seveda, ko se odpoveš nečemu svojemu v korist drugega. Brez razloga in v veliko jezo tete evolucije.

Danes sem se namenil pisati o štirih mladih ljudeh, ki vsej logiki navkljub in z veliko mero altruizma potujejo čez nekaj dni v Ugando, kjer je na otoku  Bwana jezera Bunyonyi slovenska klinika že dolga leta. Ja, mladi zdravniki so in nekaj mesecev bodo zdravili domačine s pomočjo zahodne medicine v težkih razmerah, kjer je potrebna velika mera improvizacije. Zakaj to počnejo? Zakaj raje ne zdravijo slovenskih otrok. Kaj jim pa je? Takšna vprašanja dobivam te dni, teden dni pred humanitarnim koncertom v podporo odpravi. Izkušnja, ki ji verjetno ni para, bo vse štiri zaznamovala za vse življenje. Prišli bodo nazaj v domovino in postali, upam, odlični zdravniki s srcem. Tega jim ne more dati nobena fakulteta, stik s primarnim zdravljenjem na terenu. Na podoben način bodo prihodnji dnevi za vedno zaznamovali vse prebivalce Slovenije. Ali si pomagal soljudem v stiski ali si jih zatiral. Ta sled bo ostala za celo življenje in kmalu svoje odločitve ne boste mogli več preklicati. Ker se že dogaja. Tukaj in zdaj. V Dobovi. Srčen premislek je na mestu za vse.  Ne zapravite svojega dragocenega človeškega življenja zaradi predsodkov in strahu. Še piko pritisnem in grem ponovno na spletno stran, da vidim, ali smo medtem postali kaj bolj humani.

Tudi ta sobotna kolumna je izšla v časopisu Svet24 in sicer dne 19. septembra 2015. Napisana je bila še preden so slovenski policisti uporabili solzivec.

Sliko, ki nudi ilustracijo današnji kolumni, je ustvaril John Charlec Dollman in nosi naslov A Very Gallant Gentleman ali v prevodu Zelo galantni gospod in orisuje položaja častnika Oatesa. Poleg tega lahko zapišem tudi njegove domnevne zadnje besede, ko je zapustil šotor: “Grem malo ven in me ne bo nekaj časa …”