Profesor Arneutis je že sedel za svojo standardno mizo, grizel ustnik stare pipe, puhal oblake dima in namrščenega čela prebiral naslovnico jutranjega časopisa. Peter se je hitro približal in tiho zdrsnil na stol nasproti starega prijatelja.
»Pozen si. In čas ni razkošje, ki ga imava na razpolago v neomejenih količinah.«
Peter je v opravičilo zamomljal nekaj nerazumljivega, pomignil točajki za svojo običajno dozo dvojnega espresa in se pripravil na poplavo paradoksalnih stavkov ljubiteljskega filozofa. Obred jutranjega pitja kave in čvekanja o vsem mogočem sta gojila že leta, običajno v nerednem ritmu, zadnje leto pa je to postala vsakodnevna stalnica, ki je Peter ne bi zamudil za nič na svetu.
»In kaj novega piše tule notri?« je Peter načel pogovor, hvaležno sprejel skodelico črne kave in iz notranjosti svojih oblačil pričaral cigareto. Profesor je počasi zložil časnik, otrkal pipo in jo dal hladiti. Druga, lepotica iz češnjevega lesa, je že čakala na polnjenje.
»Tole, kar tukaj piše je le slepilni manever za nekaj veliko večjega. Tako kot je trenuten predah v krizi človeštva zgolj iluzija uspeha, tega, da smo se rešili vseh tegob in lahko z upanjem zremo v prihodnost. To je le zabloda.«
»Pa nisi vendar na stara leta postal pristaš teorij zarote? Ne boš mi rekel, da mogočniki vlečejo niti premišljeno z namenom, da nas čipirajo, nadzorujejo, obvladajo …? Takega te ne poznam.«
Profesor Arneutis je zdolgočaseno zamahnil s prosto roko:
»To je šport za malo premaknjene in močno prestrašene človečke, ki kot laboratorijske miši drvijo v krogih v iskanju izhoda. Včasih so čipi, potem 5G, cepiva … To je pa drug ekstrem te norosti, ki jo doživljava. Na eni strani zasanjani naivneži, ki upajo, da je vsega konec in na drugi dežurni paranoiki. To je vse slepilni manever, ti pravim.«
»Pa dobro, koga potem, če niso to milijarderji ali reptili?«
»Stvarstvo samo,« je skrivnostno zinil profesor in za nekaj trenutkov utihnil, zasanjano zazrt čez kavarniški vrt tja nekam proti najbližjem nakupovalnem središču.
»Zdaj te res ne razumem več. Ali se ti, večni zanikovalec božjega in zadrti antikrist zdaj, v času največje krize, ki jo bova kadarkoli spoznala, vračaš k Njemu. Si postal vernik?«
»Seveda ne!« Profesor je nenadoma oživel, izpljunil oblak dima iz nove pipe v Petra in se globoko nagnil proti sogovorniku. Neurejene obrvi in sršeča brada so mu dajali precej divji izgled.
»Verjamem v življenje in urejenost celotnega stvarstva, ki za svoj red ne potrebuje nobenega izmišljenega lika. Je samozadostno in stremi k ravnovesju. Ravno zdaj se spravlja v ravnovesje, ki ga mi, s svojimi početjem, vneto rušimo. Svet se spreminja.«
»To berem vsak dan. Dovolj imam teh fraz o novi realnost in obljub, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo in podobno sranje. Nič novega mi ne poveš. Izgubljen sem, želim pa jasne usmeritve, kako naj živim v tem kaosu. Ti mi povej!«
»To je nemogoče. Nihče ne pozna prihodnosti. Lahko smo zgolj opazovalci neke spremembe, ki stremi k ravnotežju. Predolgo smo bili neosredotočeni in zdaj je plačilni čas. Boleče bo, ker nismo več vajeni živeti. Oziroma smo živeli, v temi, v jami …«
»Prilika o jami,« je sebi zašepetal Peter.
»Ja, ni slaba. Celo življenje opazujemo projekcije življenja samega na različnih platnih in si na podlagi teh lažnih podob oblikujemo razumevanje. Ničesar ne razumemo, ker imamo popačen pogled.«
Nobena skrivnost ni bila, da Arneutis globoko črti vse tehnološke pridobitve sodobnega časa. Še vedno je prebiral časopise in Peter ga je komaj prepričal v nakup najbolj preprostega mobilnega telefona na tipke. V imeniku je bila samo ena številka, seveda Petrova, za primere bolezni in drugih izrednih stanj, ki pri profesorjevih letih niso bila več presenetljiva. Televizije ni imel, to iznajdbo je ocenjeval za masovno drogo stoletja, ki iz ljudi dela bebce.
»Dobro. Če za trenutek vzamem tvojo tezo za vredno razmisleka, kako naj človek, želena razumevanja, razbije to iluzijo, pogleda v resničnost z odprtimi očmi in res vidi realnost.«
»Samo obrniti se moramo,« je hudomušno navrgel Arneutis. »saj veš, da projekcija prihaja izza hrbta, mi pa kot konji s plašnicami zazrti samo naprej in naprej …«
»Misliš v preteklost? V zgodovino?«
Profesor Arneutis je zadovoljno kimal na svoji strani, sedaj sproščeno naslonjen nazaj in puhal vesele oblačke dima. Skodelica kave pred njim je bila čudežno vedno vsaj na pol polna in tako je srkal drobne požirke, ves zadovoljen, da je prijatelju spet prodal eno svojih žepnih modrosti.
»Seveda mislim v zgodovino, na prehojeno pot tega smešnega bitja. Človek se spotika, išče svetlobo, se izgublja v neumnostih, vendar mu vsake toliko uspe kakšna res modra poteza. V naslednjem trenutku pozabi na svojo genialnost in se spet spotika … To je postalo že malo nadležno in stvarstvo ima vsega dovolj, če mi dovoliš, da mu podam tako osebno noto. V resnici je stvarstvu seveda povsem vseeno, le neravnovesje traja predolgo. To je cela finta.«
»Kaj bi ti izluščil kot tiste modrosti, ki jih velja uporabiti v teh časih?«
»Previsoko me ceniš ljubi prijatelj. Nimam te sposobnosti, da bi poznal takšne odgovore. Samo iščem pot. Mislim, da bi moral to narediti vsak od nas, tako jaz kot ti. Ne moreš enostavno kopirati od mene. Vidiš, še ena projekcija na večnem platnu – kar reče Arneutis je sveto in to bo naredil tudi Futur. Napaka!«
»Mogoče je napaka tudi verjeti, da imaš prav glede tega oziranja?«
»Skepsa? Dober znak. Začel si dvomiti. Vame moraš še trikrat bolj dvomiti.«
»Zakaj«
»Ker sem le produkt tvojih negotovih možganov v časih popolne zmede.«
Ponovno je imel prav. Peter je tiho kadil novo cigareto, gledal v prepognjen časopis, ki ga je na mizi odložil prejšnji gost in iskal besede, da bi ponovno navezal pogovor.
»Bo hudo praviš?«
»Bo. Uživamo v tem lažnem poletju, čaka pa nas veliko preizkušenj.«
»Misliš odpuščanja, revščino, neustrezne politične odločitve?«
»Vse to in več. Opažam globoko živčnost in obup v ljudeh. Vidim, da se ne znajo obrniti v teh razmerah. Iščejo oporno točko v živem pesku. Tako jim ne bo uspelo.«
»To se strinjam. Včeraj me je skoraj zbil drveč avtomobil na prehodu za pešce.«
»Takšne zadeve. V živem pesku se moraš umiriti in razmisliti. Bolj ko kriliš, hitreje toneš.«
Peter Futur je žalostno pogledal v nasprotno stran. Še močneje kot zadnje čase nasplošno je imel občutek, da se vrti v krogih. Krogi so postajali spirala, ki je silila proti dnu, nekam v črnino neznanega. Pogovor mu je postal neprijeten. Hitro je spil preostanek kave in vstal.
»Prehladno je za moj okus. Se vidiva jutri.«
Bliskovito je na mizo položil drobiž in se oddaljil. Po nekaj varnih metrih se je ozrl preko rame za zadnji pogled na prijatelja. Miza je v kotu samevala. Zdrznil se je ob spoznanju, da je bil to ravno edini nasvet, ki mu ga je danes naklonil profesor Arneutis, tisto o oziranju. Plaho se je nasmehnil in nekoliko boljše volje odkorakal v nov dan.