Srečanje dveh galaksij (mladi Vs stari)

Zdaj bo kmalu deset let, kar se srečujem z mladimi z različnimi težavami. Pravim jim mulci, pa tudi če puristi zaradi tega skačejo po glavi. April in maj sta meseca v letu, ko starši teh mulcev izgubljajo živce zaradi šolskih težav. Bo naredil šolo? Bo padla šolo. Šola, šola … Malo smo že dolgočasni s to šolo? Šola je vir preživetja. Če boš imel šolo, boš imel poklic. Če boš naredila šolo, boš imela službo. Če ti gre v šolo dobro, si v redu in uspešen. Hm, pa takšne trditve sploh držijo? Lahko res stojimo za temi svojimi besedami ali so to zgolj fraze, ki jih ponavljamo za svojimi starši, ki so to govorili leta nazaj. Časi so drugačni kot so bili takrat, ko so nam vbijali to v glavo. Povrh vsega smo se takrat zakleli, da ne bomo takšni kot so bili naši starci. No, pa nas poglej zdaj! Mladi so nam v breme.

Berem alarmantni članek o novo odkriti drogi, ki je baje prišla na slovenske ulice. Pol staršev v paniki, druga polovica ogorčenih. Mulci se temu režijo. Ta droga je v Sloveniji že 4 leta, vendar do sedaj ni nihče o njej napisal članka. Nobena novost, zgolj atrakcija z zamikom. To samo priča o tem, kako sta ta dva svetova, ti dve galaksiji oddaljeni, kako nimata urejenih diplomatskih odnosov, ne komunicirata. To je samo eden od drobnih razlogov, zakaj mulci nad nami zamahnejo z roko.

Igrice na računalniku. Ali mi, generacija Tetrisa in Super Maria, sploh razumemo koncept in širino sodobnega sveta računalniških iger? Poleg tega, da gre za gromozanski posel. Preveč igranja je vsekakor škodljivo in vodi v zasvojenost, vendar ne gre v celoti za zavržen svet. Mogoče veste, da napredne univerze na svetu s pomočjo računalniških iger preverjajo nove koncepta učnih načrtov? No, pri nas seveda ne.

Socialna omrežja. Da, skrivajo kup pasti, vendar ne moremo mimo dejstva, da gre za sodobno obliko komunikacije. Mi smo se je morali priučiti, mulci z njo rastejo. Za vsako ceno želimo uveljaviti sicer res bolj zdravo in drugačno obliko druženja, kot je recimo sprehod v naravi, vendar pri tem spregledujemo, da smo lahko s svojim načinom tako vsiljivi, da ga zagabimo.  

Da ne pišem o glasbi. Zavračanje recimo hiphopa kot manjvredne glasbe je milo rečeno pokroviteljsko, slišite zgolj ritem, ki vam ne ustreza in enkrat ste nekje uzrli nek video spot z nesramno bogatim temnopoltim zvezdnikom, ki je nosil zlate verige, vozil drage avtomobile, preganjal lepe ženske in vmes po mizi potresel kilogram kokaina. Takšen lik se vam zdi izjemno slab zgled vašim otrokom. Žal ne veste, kaj govorite. Prisluhnite slovenskim avtorjem, kaj v svojih rimah sporočajo, kaj je sporočilo.

Zakaj pišem vse te stavke? Dajte jih mulce poskušati razumeti in sprejeti. Poskušajte se z njimi pogovarjati iskreno in z zanimanjem. Ne dvolično zainteresirano, da bi jih malo spravili v boljšo voljo, temveč res z zanimanjem. Med nami živi drug svet, o katerem nočemo ničesar vedeti. Ukazujemo radi, v strahu vijemo roke radi, vsiljujemo svoja pravila zelo radi. Vem, da je bil od nekdaj spor med generacijami tudi motor napredka. Vendar prosim, ne zabijajmo v tla s svojimi prepričanji mladih v teh časih, ki niso lahki ne za nas in ne za njih. Dajmo jim malo dihati in jih seveda imejmo predvsem radi. 

Matic Munc

Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 26. aprila 2014