Sodni izvedenci – rablji slovenskih otrok

To zgodbo želim zapisati že dolgo. Predvsem zato, ker je ne želi skoraj nihče drug. V zadnjih desetih letih sta v Sloveniji izšla dva kritična članka o ravnanju sodnih izvedencev s področja psihologije in psihiatrije. Zgolj dva. Prvega so objavili leta 2008 v sedaj že bivši reviji Mag pod naslovom Kralji sodnih dvoran in drugega septembra letos v Oni pod naslovom Strokovnjaki, ki nočejo slišati. Oba prispevka sta trdila enako,namreč tisto, kar ljudje, ki se ukvarjamo z mnenji izvedencev v povezavi z otroci vemo že dolgo – da gre za izjemno zaprto kliko samozvanih strokovnjakov, ki so za svoja lažniva mnenja odlično plačani in ne odgovarjajo nikomur. Dopuščam seveda možnost, da je bilo še kje kaj objavljenega, vendar vsekakor ni vzbudilo nobenega odziva ne laične in ne strokovne javnosti. Vrnimo se k tistemu, kar smo lahko prebrali. Tako leta 2008 kot letos sta oba članka povzročila precej malo reakcij. Pisalo je nekaj ljudi o svojih grozljivih zgodbah v povezavi z izvedenci, na uredništvo One je letos prišel omleden birokratski odgovor Ministrstva za pravosodje (MP), vendar večjega odziva ni bilo zaznati. Zakaj je tako? Koga se novinarji, s častno izjemo avtorice Oninega članka in avtorja Magovega, v resnici tako bojijo? Je resnica okoli sodnih izvedencev res tako nezanimiva , da ne pritegne večjega kroga bralcev? So trditve o kronični nesposobnosti in celo korupciji med izvedenci vse iz trte izvite? Ali jih je le izjemno težko dokazati? Ne morem trditi, da vam bom lahko odgovoril na vsa ta vprašanja trdno in brez kančka dvoma. Želim vam le predstaviti svoj pogled in razmišljanja na enega najbolj grozljivih vidikov teptanja otrokovih pravic v Sloveniji, ki poteka povsem pod patronatom same Države, z njenim dovoljenjem in žigom.

Sodni izvedenci različnih strok so zapriseženi eksperti svojih področij, ki v sodnih postopkih služijo kot asistenti sodišču in odgovarjajo na strokovna vprašanja. Na seznamih MP (http://www2.gov.si/mp/tol_cen.nsf/(WebIzvedenci)?OpenView&Start=1&Expand=72#72) boste zasledili praktično vsa ožja in širša strokovna področja, ki zadevajo človekovo delovanje. Nas bodo zanimala zgolj vprašanja, ki so povezana z otroci in sicer še dve ožji področji – izvedenstvo ob razvezah zakonskih zvez in razhodu izvenzakonskih zvez ter področje spolnih zlorab otrok. S slednjih področij sem v zadnjih šestih od sedmih letih prebral največ mnenj domnevnih visokih slovenskih strokovnjakov v različnih zadevah. V teh zadevah so večinoma imenovani izvedenci klinični psihologi in otroški psihiatri. Skupna ugotovitev je, da gre za absolutno predobro plačana mnenja, ki so v veliki meri napisana pavšalno in nestrokovno, izvedenci pa se posameznikom ne posvetijo dovolj, saj napišejo dragoceno mnenje lahko tudi po zgolj enem samem srečanju. V določenih primerih pa gre za tako očitne kršitve, pristranskosti in namerno spregledovanje dejstev, da vse skupaj kaže na sum storitve kaznivih dejanj. Seveda še niti en slovenski klinični psiholog izvedenec ni bil preganjan zaradi svojega slabega dela. MP ima formalno nalogo nadzora nad delom izvedencev in v vsakem pojasnilu tudi papagajsko ponavlja, da seveda ta nadzor izvaja. To je zavajanje slovenske javnosti. V resnici uslužbenci MP nimajo osnovnega pojma, kaj naj bi sodobni izvedenec pravzaprav znal in kako naj bi opravljal svoje delo. Tako kot je praksa v Sloveniji, zaupajo seveda stanovski organizaciji, ki izvaja nadzor nad samo sabo, ki ne odkrije nobenih nepravilnosti v lastnih vrstah. V primeru, da bi MP resnično izvajal podrobni nadzor nad klinični psihologih izvedenci, potem ne bi dopuščal, da uporabljajo tehnike, ki so celo v Sloveniji v strokovnih krogih metodološko ugotovljeno nesmiselne in ne merijo ničesar. Potem ne bi dopustili, da so na seznamu izvedencev ljudje, ki so že leta upokojeni in se v svoji stroki ne izobražujejo več, ne napredujejo. Potem na MP ne bi dopuščali, da so licence izvedencev enkrat potrjene in nikoli preverjene. Ljudje, ki opravljajo v tej državi poklice, ki so visoko odgovorni in neposredno zadevajo življenja ljudi, so podvrženi rednemu preverjanju svoje usposobljenosti. Izvedenci takšnega preverjanja ne poznajo, enkrat na svoji karierni poti prejmejo licenco in žig in ga lahko obdržijo tudi globoko v upokojensko dobo, če ga ne vrnejo sami. Jasno je, da boste od odgovornih prejeli povsem drugačne odgovore, saj bi bilo precej noro, če bi svojo šalabajzerijo tudi javno priznali. Napisali bodo, da se redno izobražujejo, preverjajo svoje znanje in so v samem vrhu stroke. Malo bolj natančno bomo pogledali v ozadje teh floskul.
Ne želim posploševati, saj dobro vem, kakšna past pristranskosti je pisanje, ki z eno potezo očrni vse in vsakogar, ki pride preko poti. Vendar suvereno trdim, da tri četrtine slovenskih kliničnih psihologov izvedencev ni strokovno usposobljenih, niti ne želijo pisati poštenih strokovnih mnenj. Zadovoljijo se s površnim delom in za njega odlično računajo. Včasih jih zanese celo v grozljivo potvarjanje dejstev, spregledovanje očitnega in namerno laganje pod žigom Države. Vse to ne pri oceni vrednosti avtomobila, temveč pri oceni življenja otroka. Zato trdim in bom trdil, da gre za rablje slovenskih otrok. Zelo verjetno pa je, da se bodo zaradi tega zapisa najbolj slabo počutili ravno tisti posamezniki med izvedenci, ki svoje delo opravljajo vrhunsko. Tudi takšne imamo v Sloveniji. Ta pojav, da se najbolj odgovorne počutijo ravno tisti, ki ne delajo napak, sem spoznal že pri pisanju o nečednostih centrov za socialno delo. Strokovni delavci, ki so v ponos svoji stroki, so bili prizadeti, tisti, ki so jih osti zapisanih besed najbolj zadevale, pa niso niti trznili in nadaljevali v svojem nestrokovnem stilu. To možnost moram vzeti v zakup, lahko le neposredno zapišem – izvedenci, ki opravljate profesionalno in etično svoje poslanstvo, v imenu slovenskih otrok nadaljujte svoje delo, moj prispevek ni namenjen vam, temveč tistim med vami, za katere dobro veste, da vaših standardov ne izpolnjujejo.

Strokovnost. Kadar izvedencem stopite čisto malo na rep, začnejo tuliti in braniti svoje težko priborjene položaje. Eden glavnih argumentov teh svetih krav slovenske psihologije je, da so samo oni usposobljeni za ta področja. Mimogrede, na visoko strokovna izobraževanja Združenja proti spolni zlorabi se nikoli ne oglasijo izvedenci, čeprav gostujejo tudi tuji resnični strokovnjaki, celo tuji izvedenci, ki so v razumevanje stroke cele kilometre pred našimi »strokovnjaki«, ki so zadnjič prebrali kaj v zvezi s psihologijo tam nekje okoli leta 1980, ko so delali specializacije. Klinični psihologi trdijo, da so samo oni usposobljeni za določene najbolj zahtevne diagnostične postopke, ki jih uporabljajo. To je navadna laž, na katero seveda z lahkoto nasedejo birokrati MP, ki nimajo niti osnovnega pojma o psihologiji. Za večino vprašalnikov in testov, ki jih uporabljajo izvedenci, je usposobljen vsak univerzitetno diplomirani psiholog. Tistega, kar bi lahko bi bilo njihovo močno orodje, torej poglobljenega kliničnega intervjuja strankami, pa niti ne uporabljajo. Veliko raje pred stranke porinejo šop testov, ki jih kasneje validira študentka ali pripravnik, kot da bi se dejansko v nekaj srečanjih intenzivno klinično pogovarjali z ljudmi. Nestrokovnost bom ilustriral na dveh primerih. Najprej seveda legendarne packe. Ja, za uporabo Rorschachovega testa je potrebno posebno izobraževanje, vendar ne drži, da je ta posebna edukacija rezervirana samo za klinične psihologe, opravili so jo tudi mnogi čisto navadni psihologi. V Sloveniji se je dolga leta delalo po zastareli šoli interpretiranja teh pack, imenovani tudi Šalijeva šola. Zadnja leta se uveljavlja sodobnejša, imenovana tudi »ameriška šola«. Starejši izvedenci seveda ne bodo šli ponovno na izobraževanje, ki so ga končali nekje v 80ih letih prejšnjega stoletja. Koga v resnici zanima, da so interpretacije pack po stari metod že večkrat presežene. Celo več, tako imenovane projekcijske tehnike, kamor spada tudi Rorschack, imajo v svetu več nasprotnikov kot podpornikov. Obstaja sicer trmasta manjša skupina, t.i. vernikov Rorschacka, ki bi si dali tudi puščati kri, če bi jim kdo vzel tako priljubljene packe, s katerimi je psiholog resnično nekaj posebnega. Večina bolj treznih kolegic in kolegov po svetu in pri nas je že prišlo do spoznanja, da so rezultati pack precej nezanesljivi in dvomljivi, saj je mnogo prepuščeno tako samemu testatorju kot tudi njegovi izkušenosti. Poskušajte o tem spregovoriti s katerim od mnogih slovenskih vernikov Rorschacka in boste naleteli na zgrožen odpor, saj posegate v nekaj, kjer ima izvedenec občutek, da je res nekaj posebnega. V mnenjih pa potem beremo neposredno prepisane stavke iz Šalijevega priročnika. Dobesedne prepise kot opise osebnostnih lastnosti stranke, kar je nedopustno.
Drug priljubljen vprašalnik je PIE (profil indeks emocij) ali Plutchikov osebnostni test. Dr. Valentin Bucik je v članku (http://psy.ff.uni-lj.si/iGuests/Obzorja/Vsebina1/Vol14-1/trebovc.pdf) (citat: »… Podatkov, ki jih pridobimo s PIE, ne moremo pojasniti z modelom, ki ga obljuba teorija …«) argumentirano zavrgel tako teorijo tega gospoda iz 60ih let kot tudi test, ki se uporablja za merjenje povsem izmišljenih dimenzij človekove osebnosti. Po domače, gospod Plutchik se je motil. V celoti. Vendar, pozor! Mnogi slovenski izvedenci stare šole še kar uporabljajo ta vprašalnik, ki ga je zavrnila glavna metodološka avtoriteta v Sloveniji kot neustreznega. Če bi se izobraževali toliko kot sami trdijo, bi verjetno že naleteli na strokovni članke dr. Bucika in prenehali uporabljati povsem nekoristno orodje. Ne, v mnenjih boste lahko brali povsem iz trte izvite interpretacije osebnosti na podlagi tega testa. In taka ocena vas lahko drago stane v postopku dodelitve otroka. Nobena druga stroka po mojem poznavanju ne pozna tega, da bi lahko bilo v izvedeniškem mnenju zapisano nekaj, kar temelji na izmišljeni tehnologiji ali metodologiji.

Izvedenci so lahko zgolj klinični psihologi. Zaviti moram malo v vode samega sistema, ki ga imamo v Sloveniji glede možnih specializacij in drugih edukacij za diplomirano psihologinjo ali psihologa. Po končanem faksu seveda lahko dela marsikje, samo zaposlitev v zdravstvu pa mogoče omogoča specializacijo iz klinične psihologije. Ni nujno, da je omogočena vsakemu psihologu, ki se zaposli v zdravstvu, dejstvo pa je, da izven tega ceha ni možno specializirati iz klinične psihologije. Kar pomeni, da so tudi izvedenci zgolj tisti, ki delujejo ali so pridobili specializacijo v zdravstvu. Javna skrivnost je, da so psihologi pogosto močno podrejeni psihiatrom, ki so v posameznih zavodih vodilni. Resnici na ljubo ni povsod tako, saj imamo svetle izjeme tudi v Sloveniji, kjer gojijo dejansko sodelovanje med kolegi, vendar boste bolj pogosto srečali klasično hierarhijo, kjer je zdravnik glavna avtoriteta, ostali so mu podrejeni. V primeru navezave psihiatrov in morebitnih bodočih kliničnih psihologov pa je zadeva še malo bolj zapletena. Če ima psiholog v redu mentorja, ki ga dejansko poriva skozi specializacijo, rezultat ne bo katastrofalen, saj se bo razvil dober mikro tim dveh strokovnjakov dveh sorodnih, pa vendar različnih področij. Pogosto pa seveda ni tako. Ugledna slovenska otroška psihiatrinja si izbere mlado psihologinjo kot asistentko, njena specializacija je odvisna od strokovne slovenske avtoritete, za ugledno izvedenko seveda pomaga tudi pri izdelavi izvedenskih mnenj, ki so pristranska, nestrokovna in na škodo otrok. Vendar je na tehtnici mlade kolegice njena nadaljnja kariera. Če se zameri znotraj sistema UKC v Ljubljani, so ji v Sloveniji skoraj zaprta vsa vrata v zdravstvu in se lahko poslovi od svojega kliničnega naziva. Kako se bo odločila naša ambiciozna kolegica? Bo podpirala katastrofalno delo svoje mentorice in občasno sodelovala pri izdelavi sumljivih mnenj ali bo odločno odkorakala drugam, tudi za ceno svojega naziva? Povem vam, da se bo odločila za prvo možnost, za varnost zaposlitve in plezanja po strokovnih nazivih in se ne bo uprla. Trditev, da so lahko samo klinični psihologi izvedenci za področje zaupanja otrok in spolnih zlorab je seveda popolna neumnost. Je način obrambe ozkega in zaprtega ceha izvedencev, ki v svoje vrste ne želijo prepustiti prevelikega števila svežih kadrov, še manj pa slučajno bolj strokovnih ali kritičnih posameznikov, saj bi celotni njihov sistem začel akutno razpadati. Zato ministru MP jamrajo, da izobraževanje poteka dolgo in hkrati v istih stavkih potožijo, da si nekateri »navadni« psihologi upajo kandidirati za izvedence, kar je seveda nedopustno. Nekdo, ki bi odkrito povedal, da njihovo delo ni nobena posebnost in visoko znanje za ozke skupine bi hkrati napovedal konec vladavine rabljev slovenskih otrok.

Klika ali ceh. Kako je nastal ozki krog izvedencev s področja klinične psihologije, ki še danes vlada in odloča? Za izvor te anomalije slovenskega izvedeništva moramo poseči nekaj desetletij nazaj. Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše na Gotski v Ljubljani, katere ustanovitelj MOL, je bil pod tem imenom ustanovljen šele leta 1998 s čimer so prenehali veljati odloki o ustanovitvi Vzgojne posvetovalnice iz leta 1955. Kakorkoli, na Gotski je bil dolga leta center otroške psihologije, psihiatrije, pedagogike in socialnega dela, mnoge strokovne osebe iz te institucije so prišle do naziva klinične psihologinje in izvedeništva ter bile avtoritete na področju dela z otroki in starši. Ne pozabite, da tudi ta ustanova sodi pod zdravstvo, saj tja pridete z zdravstveno izkaznico in dejavnost Svetovalnega centra sodi pod »specialistična izvenbolnišnična zdravstvena dejavnost«, torej gre za zdravstveni javni zavod po okriljem MOL. Stara šola zdaj že precej priletnih gospa psihologinj iz trdih časov socializma je trasirala nekaj, kar poslušamo še danes. Ogromno stereotipnih in povsem zgrešenih gledanj, katerih trdno gorivo je predstavljal zakoreninjena mizandrija (sovraštvo do moških), je nastalo v tem krogu: »otrok naravno pripada materi«, moški ne more biti oškodovanec nasilja s strani ženske«, »očetje so biološko manj primerni kot starši«, »otrok do tretjega leta starosti sploh ne more biti zaupan očetu« in druge neumnosti lahko slišite v raznih oblikah še danes pri zvestih papagajih teh »doktrin« – lahko na kakšnem centru za socialno delo, na sodiščih, v šoli ali kje drugje, kjer nanese beseda na razmerja med spoloma pri starševstvu. Dodam lahko tudi tradicionalno gledanje na otroke, ki jih ne jemlje kot enakovredna kompetentna bitja odraslim, temveč kot še ne dovolj razvita bitja, ki jih je potrebno na vsak način pravilno vzgojiti tako kot odrasli želimo. Iz tega izhaja tudi neumnost, ki ima na slovenskem še vedno veliko botrov, da se »lahko otroci šele po 10em letu starosti odločijo, pri katerem staršu bodo živeli«, čeprav gre za zaplankano miselnost, da je kronološka starost garant smotrnosti otrokove volje in pomeni, da do 10ega leta starosti otrokova volja ne more biti ustrezno izražena, kaj šele upoštevana. Kdor ima redne stike z otroci ve, da je takšno gledanje popolna neumnost. No, te ugledne dame slovenske psihologije nikakor ne želijo izpustiti svojih pozicij iz rok, še danes veljajo za izkušene otroške psihologinje, čeprav se kot upokojenke z otroci v resnici ne ukvarjajo več že leta, razen kadar napišejo kakšno izvedeniško mnenje ali mogoče pri igri z lastnimi vnuki. Od najbolj sodobnih dognanj s področja psihologije pa so oddaljene kot od nas kitajski zid. Direktor tega zavoda, ki diktira usmerjenost večine slovenskih izvedencev je doktor psihologije, ki nima izkušenj s praktičnim delom, tem,več je velik teoretik, član stranke Zares, še ena izmišljena avtoriteta slovenske psihologije, ki je brez izkušenj iz prakse. Omeniti velja tudi, da Zbornica kliničnih psihologov, v okviru katere deluje tudi Sekcija izvedencev, ima svoj uradni naslov na naslovu Gotska 18 v Ljubljani, kjer domuje tudi Svetovalni center. Zelo težko je pričakovati, da bo katera od teh med seboj tesno povezanih institucij delovala kakorkoli v škodo kateremu od teh cehovskih združenj.

Aroganca. Ne želijo pričati na sodišču, nimajo časa. Redki med slovenskimi izvedenci delajo v privatnih institucijah, gre bolj pogosto za javne uslužbence v zdravstvu, ki imajo redno službo in so poleg tega še izvedenci. Izvedeništvo mnogi opravljajo kar v času svojega službenega časa, vendar po oddaji mnenja ne želijo zapravljati še več časa in pričati na sodišču. Pri tem očitno spregledujejo svoje osnovno poslanstvo, da so asistenti sodišču in v službi javnosti. Pogosto odgovarjajo, da nimajo časa za pričanje in da je v mnenju že vse zapisano.

Plačilo. Cena izvedenskega mnenja ob razvezi v letu 2013 že dosega ceno 1.800 EUR. V primeru tožbe ob razvezi, torej ko se zakonca ne moreta dogovorit glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, bo sodišče verjetno ugodil predlogu za izvedenca in se seveda pri tem skušal izogniti temu, da bo plačilo padlo na pleča Države. 900 EUR torej na vsako stranko. Mnenje bo prišlo v dolžini nekaj tipkanih strani, pri čemer se še vedno včasih zgodi, da po pomoti pustijo v novem mnenju kak priimek ali ime iz prejšnjega mnenja. Mnenja so namreč v dobršni meri napisana po principu copy/paste, sestavljajo pa jih pomočniki in študenti. Obstaja še izjemno zanimivo področje, ki bi moralo zanimati DURS in druge dežurne lovce na sivo ekonomijo – izvedenci pogosto zahtevajo od strank, da se honorar pač nakaže na njihov osebni TRR brez pogodbe, enostavno pustijo svojo številko računa in šele po plačilu celotnega zneska se lotijo izdelave mnenja. Torej tako predujem v celoti in še to na precej majavi osnovi, saj so nekateri izvedenci pač upokojenci, kjer se jim plačilo za izvedeništvo steka pač kar lepo na njihov TRR. Brez pravne osebe v ozadju, brez podpisa pogodbe. Tudi tisti, ki so še vedno v rednem delovnem razmerju v javnem zdravstvu predložijo samo svoj račun (številko TRR), ne da bi za takšno dejavnost imeli odprto recimo popoldansko dejavnost ali kakšno drugo obliko dopolnilnega dela. Gre za čisto nakazilo gotovine neposredno na osebni račun izvedenca. Poleg tega, da je cena za skrpucala, ki jih pišejo, odločno previsoka, je tudi sam denarni transfer nadvse sporen. Dodajam še zadnji argument – stranke, ki niso zmožne plačati stroškov izdelave mnenja, menja tudi ne bodo dobile. Celo v zadevah, kjer bi bilo mnenje nujno.

Kje delajo izvedenci. Izvedenci najbolj pogosto izvajajo svojo postransko dejavnost v prostorih javnih zdravstvenih zavodov – vprašanje je, ali imajo dejansko vsi dovoljenje svojega predpostavljenega za svojo privatno dejavnost. Javni zavod od njihove postranske dejavnosti nima nobene koristi. Psihologi tudi ne kupujejo svojih diagnostičnih sredstev, beri vprašalnikov in testov, temveč uporabljajo za svoje privatne namene, za katere so tudi plačani neposredno, diagnostična sredstva, ki jih v dopoldanskem času uporabljajo pri svojem rednem delu. Najbolj nesramni izvedenci si kliente naročajo celo v službenem času, drugi so bolj previdni in vsaj to počnejo v poznih popoldanskih urah. Vendar to dejstvo njihove previdnosti ne spremeni očitka o elegantni kršitvi integritete javnega uslužbenca, ki v celoti v domeni javnega opravlja izredno dobro plačano privatno dejavnost.

Zmedenost slovenskega pravosodje. Dejstvo je, da se postopki, ki zadevajo otroke, v Sloveniji nenormalno vlečejo po več let. To velja za kazenske postopke zaradi suma spolne zlorabe (tudi 5 ali 7 let) in tudi mnogi primeri razveze ali razhoda, kjer je potrebno določiti zaupanje otrok enemu izmed staršev. Izvedenci se branijo zaradi zaostankov in prepozno oddanih mnenj na dva načina in oba sta docela lažna. Prvi, ki je nesramno in osupljivo lažen je, da traja toliko časa za izdelavo mnenja, ker se morajo v »tako občutljivi zadevi kot je otrok celostno posvetiti in to zahteva več srečanj«. Analiza izvedeniških mnenj postavlja takšno trditev povsem na laž. Celo obratno, izvedenci v Sloveniji se s svojimi strankami, pa naj bodo otroci ali z njimi povezani odrasli vidijo zelo malo, v povprečju gre za skupno recimo tri srečanja (sodobna doktrina bi zahtevala vsaj 6 srečanj, raje več kot manj). Nobenega navezovanja zaupnega odnosa, prvega uvodnega srečanja, nadaljevanja ob naslednji priložnosti in podobno. Pogosto porinejo v roke šop vprašalnikov odraslemu in se v istem srečanju za nekaj minut »pogovarjajo« z otrokom, mogoče dajo tudi otroku katerega od otrokom prilagojenih testov in to je to. Ja, v praksi tujih izvedencev poznamo doktrino večkratnih srečanj ob različni udeležbi (sestava staršev, oba, posamezno) in z različno vsebino, kjer izkušeni izvedenec dejansko opazuje interakcijo med otrokom in staršema v različnih situacijah. Pri nas lahko v mnenjih zasledite ocene dobre povezanosti med staršema tudi na podlagi tega, kar je izvedenka slišala skozi vrata, kako se je otrok razveselil nekoga ali pa v drugem primeru zapiše, da predlaga ločitev otroka od očeta (rejništvo), ker ima oče svojega otroka preveč rad. Točno s temi besedami in sodišče je tudi to mnenje upoštevalo. Drugi argument izvedencev za zamude so pa »zoprni starši«, ki neprestano zahtevajo nova mnenja in tako zavlačujejo postopke, ko pa je vendar že prvo mnenje dovolj. Pravica do drugega mnenja je ena izmed uveljavljenih pravic pacienta ali tudi stranke, ki se jo ocenjuje. Seveda je možno to pravico tudi zlorabljati in zlonamerno zavlačevati postopek, vendar glede na nekvaliteto slovenskih izvedeniških mnenj ni čudno, da zgrožene stranke zberejo ponovno denar (tudi drugo mnenje je plačljivo) in upajo na najboljše. Pogosto se seveda zaradi cehovske solidarnosti ne zgodi nič, tudi drugo mnenje potrdi prvo, ne pa vedno. Pokončni in neodvisni izvedenci v Sloveniji znajo drugače oceniti primernost staršev, vendar je žal to prej izjema kot pravilo. Stališče izvedencev, da so druga ali v izjemnih primerih celo tretja mnenja nepotrebna, je seveda docela arogantno in v stilu nezmotljivih, ki trdijo »mi nikoli ne delamo napak, kaj se pritožujete, naša beseda je zadnja«. V primeru, da bo slovensko pravosodje sledilo tem napotkom in omejila možnost do drugega mnenja, bo umrla še ena drobna pravica za slovenske otroke. V resnici je za zamude kriv ignorantski odnos izvedencev do izdelave mnenj. Ko jim je nakazano plačilo, pred izvršenim plačilom se dela sploh ne lotijo, jim je povsem vseeno, kdaj izdelajo mnenje poleg njihove redne službe ali upokojenskih aktivnosti. Sodišče jih pozove, da izdelajo mnenje do roka, vendar rok z lahkoto prekoračijo, pozabijo in se opravičijo z vedno uporabno preobremenjenostjo. Pač v svojem rednem urniku javnega uslužbenca niso našli še kakega termina za kak razgovor s strankami, ki so jim izdelavo mnenja celo plačale. Rešitev iz tega koruptivnega klobčiča je samo v osnovanju resnično neodvisnega instituta kolegija izvedencev v okviru sodišča, ki bi bili pod strogim nadzorom in tudi zaposleni pri sodišču zgolj za potrebe vprašanj sodišč. Zagotoviti resnično neodvisnost in ustrezen strokovni nadzor v Sloveniji pa je prej iluzija kot realna možnost.

Premajhno število izvedencev. Slovenija je majhna dežela. Vsi izvedenci, ki jih komaj za kak dober ducat s teh dveh področji, ki jih obravnavam, se zelo dobro poznajo med sabo. Nekateri so študirali skupaj, bili ali so še sodelavci, sedeli na istih komisijah in odborih. Poznate pravilo »six degrees of separation«? Šest medsebojnih povezav loči vsakega državljana Sveta od drugega, tebe od zadnjega kmeta v zakotni provinci Kitajske? No, za Slovenijo velja pravilo »one degree of separation«, torej nas loči zgolj en skupni znanec ali prijatelj, vsi se poznamo med seboj, kar je še bolj izrazito v ozkih strokovnih krogih. Ni konkurence, je prej cehovska solidarnost, ki gre tudi čez trupla, kadar je potrebno. Prva gotovo izjemno močno skupaj stopijo prav zdravniki, njim ob bok pa postavljam tudi klinične psihologe, ki delujejo v zdravstvu. Celo MP ve, da je izvedencev premalo, kar je seveda tudi eden izmed razlogov za zamude. Pojavlja se še ena abotnost, ki lahko zraste samo na zelniku tako zmedenega ministrstva kot je MP: da bi lahko bili izvedenci tudi strokovnjaki vseh možnih strok. Torej ne da bi sami postavili realne in visoke strokovne kriterije, ki bi jih tudi sami preverjali, temveč bi raje odprli to polje za široko paleto ljudi, samo da bo javnost zadovoljna, ker bo sodnih zaostankov manj. Da povzamem – v Sloveniji delujejo ljudje, dejanski strokovnjaki za področje dela z otroci, ki ne morejo biti izvedenci, ker niso del zdravstva in niso klinični psihologi. Vsekakor izpolnjuje stroge kriterije ustreznosti, vendar zaradi rigidnosti tega ne morejo početi. Po drugi strani pa deluje tudi mnogo nesposobnežev z ustreznimi nazivi ali pa tudi brez njih, ki v izvedeništvu vidijo predvsem dober zaslužek. MP ne zmore dovolj sposobnosti in poguma, da bi ta zaplet razrešil pravično za slovenske otroke, temveč sugerira zgolj povečanje števila izvedencev preko palca. To je njihovo resnično prizadevanje za umiritev strasti in ne karkoli, kar bi povečalo stopnjo zaščite slovenskih otrok pred sodišči.

Hujše kršitve v postopkih. Konec prispevka sem rezerviral za najhujše kršitve. Za pristranskost in diskriminacijo. Za zgodbe o sumih kaznivih dejanj izvedencev, ki ne bodo nikoli preganjana v Sloveniji. Za najbolj žalosten del zapletov okoli otrok. O spolni diskriminaciji na škodo moških sem nekaj malega že napisal višje, pojavlja se seveda tudi spolna diskriminacija na škodo žensk, uspešne in asertivne ženske lahko naletijo na nedojemljivo ljubosumne izvedenke, ki jih v svojem mnenju označijo za osebnostno ali čustveno nestabilne, običajne reakcije zaskrbljenega starša interpretirajo kot agresivnost ali nezmožnost kontrole impulzov in podobno. Tako mnenje se na sodišču upošteva in zakoliči usodo otroka, ki po mnenju izvedenca ne sme živeti s takšnim staršev. Posebno poglavje so izvedeniška mnenja ob sumu spolne zlorabe. Število prijav suma kršenja spolne nedotakljivosti mladoletnih oseb v Sloveniji narašča, ozaveščenost o tem, kaj je primerno in kaj je nedopustno, se viša. Po pravilu izvedeniška mnenja zavračajo takšen sume. Ugledna slovenska izvedenka in strokovna »avtoriteta« zapiše: »Obtoženec je dejansko neprimerno otipaval oškodovanko in jo nagovarjal k spolnim odnosom, vendar je šlo za manjšo nedostojnost, ki ni kazniva.« Storilec tega dejanja je odkorakal s sodišča seveda nedolžen. Ugledni storilci spolnih zlorab z visokim družbenim statusom v Sloveniji v trenutku, ko se sproži policijsko-tožilski postopek, dvignejo telefon in zaprosijo za pomoč svoje znance in prijatelje v medicinsko-psiholoških krogih in glede na majhnost Slovenije vse skupaj konča tako ali tako pri nekaj osebah. Kako si lahko razložimo dejstvo, da mladoletno žrtev spolne zlorabe izvedenec zaslišuje v prisotnosti storilca? Kjer ga v njegovi prisotnosti sprašuje, ali je bilo kaj narobe in ker otrok zanika mirno v mnenje zapiše, da gre za konstrukt matere? Ta ista mati, povsem v šoku zaradi izvedenčeve pasti (prisotnost storilca ni bila napovedana), v sosednji sobi rešuje psihološke teste, povsem razvrvrana zaradi situacije. Testi pokažejo, da je »umsko manj razvita« in torej manj primerna kot starš. Kako bomo pojasnili mnenja izvedencev, ki v primerih spolnih zlorab predlagajo čim hitrejše in bolj osebne stike storilcev z otroci? Osebno poznanstvo med izvedencem in stranko se na sodiščih Slovenije sploh ne problematizira, še manj možnost vplivanja. Potem lahko resnično verjamemo v neodvisnost celotnega postopka? Storilec pozna izvedenko iz različnih družabnih priložnosti, pred postopkom jo pokliče in se napove ter predlaga »blago« obravnavo, saj je mati njegovega otroka tako ali tako »nora«.

Kaj storiti? Kako se obrniti, kadar se vi in vaš otrok znajdeta v koleslju vsega opisanega? Žal je tako, da boste za boj s slovenskimi rablji potrebovali dovolj denarja. Ja, pravice za reveža v Sloveniji ni. Ta denar boste naložili v usodo lastnega otroka na način, da boste izbrali zaupanja vrednega odvetnika, ki ima dovolj strokovnega znanja in osebne integritete, da bo z vami boril ta boj. Glede izvedencev pa se boste ozrli v tujino. V sosednje Hrvaško, Italijo in Avstrijo. Izkoristili uredbo EU, da lahko zahtevate drugo mnenje kjerkoli na področju EU. Tako boste sicer orali ledino slovenske prakse, napadali vas bodo in poskušali uničiti – osebno in finančno – vendar mogoče boste tako prišli do pravične obravnave zase in za svojega otroka. Ja, tako nizko smo padli.

Matic Munc