Sociodramski dogodek kot delo zase in za skupnost

Velika škoda je, da je delo Jacoba L. Morena v Sloveniji potisnjeno nekoliko ob stran, kljub vztrajnim prizadevanjem vseh tistih, ki jim tradicija psihodramskega pristopa, katerega avtor je Moreno, leži in se za njega zavzemajo. Zakaj je tako, ne vem. Mogoče odgovor delno leži v drzni revolucionarnosti načina dela z ljudmi, ki vpeljuje gledališke tehnike v vse sfere osebnega, družbenega in skupnostnega razvoja. Mogoče je za del slovenske populacije tak način preveč neposreden in se zato sliši nekoliko nevaren. V resnici gre za čudovito tehniko, ki odlično ponazarja naše medosebne odnose in ponuja ogromno možnosti za delo na sebi in skupnosti. Da, Moreno je trdno verjel v moč gledališča v funkciji terapije, pa tudi ozaveščanja posameznikov o dogajanjih okoli njih. Sociodramski pristop je tako manjši brat, ali natančneje, eden od manjših bratov psihodrame kot terapevtskega procesa.

Kolikor razumem, mogoče se tudi zelo motim, je sam potek procesa sociodrame veliko manj dogmatičen in določen kot to velja za druge skupinske pristope. Dejstvo je, da se na sociodramskem dogodku razrešuje odnosne pojave v družbi in skupnosti na način, da se v ta namen uporablja metodo gledališke improvizacije, menjave vlog in evalvacijo izkušnje. Danes, po več dvajsetih izvedenih dogodkih, lahko zatrdim samo to, da ni nikoli enako, zgolj podobno. Vedno znova pa navdihujoče, kreativno, včasih zabavno in pogosto tudi težko. Odvisno od vsebin, ki jih na sam dogodek prinesejo udeleženci. Skupaj lahko pogledamo ohlapno formo sociodramskega dogodka, kot ga trenutno izvajava s kolegico Devino Eleno Flores. Sam dogodek v trajanju 3 ur ima tri logične sestavne dele.

Pristop posameznika k samemu dogodku je prostovoljen in tudi sama raven sodelovanja, večja ali manjša aktivnost, je prepuščena počutju in želji posameznika. Človek, vržen v prisilno izpostavitev pred večjim številom ljudi, se bo odzval prestrašeno in v krču. Možnost učenja v stanju strahu ali krča pa je praktično nična, saj takrat delujemo zgolj instinktivno, po naših prirojenih ali zgodaj naučenih vzorcih. Učenje je možno šele v stanju sproščenosti. Zato ni čudno, da je prvi del srečanja namenjen sprostitvi in premiku našega fokusa iz mentalnega dela v telesni. Da smo prisotni v tistem trenutku, v svojih telesih in ne blodimo razpršeni po naši celotni mentalni shemi. V ta namen uporabljava različne gledališke ogrevalne vaje, tako za glas kot seveda tudi celotno telo, preverjamo možnosti interakcije med udeleženci in iščemo skupno umirjenost. Ta del zavzema včasih tudi tretjino časa samega dogodka, včasih manj, v veliki meri odvisno od predhodne naravnanosti skupine, ki je lahko že v začetku v bolj sproščenem in pripravljenem stanju ali pa nekoliko odklonilna in zadržana. Skozi uvodni del ogrevanja poteka tudi razlaga sociodramske tehnike, kjer je dovolj prostora za vprašanja in pripombe. V drugem delu postavimo drobno življenjsko situacijo.

Na osnovni sceni se nahaja v začetku samo en stol, ki ga zasede protagonist/protagonistka ali pripovedovalec/pripovedovalka začetne zgodbe. S krajšim monologom uvede zgodbo tokratnega dogodka, govori v prvi osebi in sicer o nečem, kar se dogaja v njenem življenju. Ob omembi pomembne osebe režiser doda prazen stol, ki je od tega trenutka na voljo udeležencem, da ga zasedejo in tako prevzamejo vlogo te osebe. Tam se začne dialog s protagonistko ali protagonistom in kasneje se stoli dodajajo. Tako nastaja matrica odnosov, matrica oseb, ki so povezane s pripovedovano zgodbo. Udeleženci niso zavezani, da morajo ostati na določenem stolu čez celotni dogodek, lahko ga zapustijo ali zamenjajo – gredo na drug prost stol. Seveda lahko ves čas dogodka ostanejo zgolj opazovalci. Potek zgodbe ni določen, udeleženci v vlogah lahko zasukajo naracijo, spremenijo žanr, vpeljejo nove dialoške elemente in seveda tudi nove vloge, torej nove osebe. Dovoljeno je marsikaj, tudi ostrejša govorica in spodobni telesni dotiki, seveda pa je prepovedano nasilje nad udeleženci. Zagotavljanje varnosti prostora je za udeležence bistvenega pomena, kar je skrb režiserja. Režiser tudi skrbi za tekoč potek te scene ter daje in jemlje besedo, da ne prihaja do prevelike zmede na sceni, kjer bi eden čez drugega govorilo recimo pet oseb. Po približno uri tega scenskega dela ali centralnega sociodramskega dogodka se intenzivnost zmanjša in skupina ob pomoči režiserja išče logični zaključek. Sledi tretji del.

Udeležence že v začetku opozorimo, da jih prosimo, da dogodka ne zapuščajo po drugem delu, saj je tretji – evalvacijski – izjemnega pomena. Skozi postavitev scene lahko prihaja do več ali manj spontanih čustvenih odzivov udeležencev, ki ne smejo obstati v zraku, da bi z njimi osebe odšle domov. Potreben je zaključek in umestitev izkušnje v naša življenja, vzpostavitev distance do samega scenskega dogajanja, ki je še vedno zgolj izmišljotina tistega trenutka. Skozi pogovor in včasih uporabo simboličnih sredstev evalvacije naredimo most preko scenske izkušnje do izkušnje, ki nam lahko pomaga v našem vsakodnevnem življenju. Vedno znova nas preseneča, da lahko tudi bolj trivialna postavitev običajne scene prinaša s seboj veliko notranjega materiala, globlje uvide, ki jih udeleženci delijo med seboj in se kot skupina lahko precej povežejo. Po zaključku evalvacije sledi le še zadnja zaveza zaupnosti in dokončno razvezovanje čustvenih spon, ki so mogoče nastale med samim dogodkom. Na tej točki se poslovimo. Do naslednjič.

O sociodramskih ali psihodramskih tehnikah je precej težko pisati in razlagati, res je, da je to potrebno doživeti. Vsakič je drugače, drugačni udeleženci v različnih trenutnih življenjskih pozicijah soustvarjajo lahkoten ali obtežen tok zgodbe, z več ali manj smeha in z bolj ali manj globokimi sporočili in napotki za bolj skladno življenje v človeški skupnosti. Povabilo na skupno raziskovanje je predano.

Matic Munc