Smeh bogov

Prepričan sem, da se med znanci preko pisanje ne spodobi vrtati glede verovanja. Gre za osebno okoliščino, celo intimno zadevo, in mnogi o tem ne želijo javno razpravljati, kar je povsem pravilno. Sprejemamo pa lahko dejstvo, da so med nami velike razlike glede tega vprašanja, zato tudi vsako vsiljevanje ni na mestu. Pustimo človeka pri miru. Ta uvod je tukaj zgolj zato, da ne bi kdo razumel naslednjih odstavkov v smislu smešenja vere, kaj šele prepričevanja o pravilnosti enega določenega pogleda. Če smo se o tem lahko v tem trenutku poenotili, kar je v Sloveniji redkost, smemo preskočiti v novo vrstico.

V primeru, da nekje nad nami ali ob nas prebivajo bitja drugačne inteligence, dimenzije ali božanskosti, za lažje operiranje jim bom rekel bogovi, vam zagotavljam, da imajo izvrsten smisel za humor. Mogoče načrtujejo naše vsakodnevne peripetije in se ob pisanju naših vsakodnevnih scenarijev izborno krohotajo, ko nam nastavljajo različne pasti, ob katerih se zmotljivi človek vedno znova spotika in zatika. Koliko smeha morajo šele izvabiti naše dejanske prigode, torej naši realni filmi, ki se pred vsemogočnimi očmi odvijajo. Z nekaj božje distance so mnogi dogodki, ki jim pripisujemo prekomerno težo, videti milo rečeno smešni.

Opazujem gospoda v dragem avtomobilu prestižne znamke, ki ob zeleni luči prehiteva celo kolono sotrpinov in zmagoslavno švigne prvi skozi križišče, da ga lahko na naslednjem že čaka rdeča luč. Njegov večvredni nasmeh v prvem trenutku in bes ob drugem sta neprecenljiva. Mudi se mu, hiti, uhaja mu čas in tako zelo je pomemben na svojem usnjenem sedežu, da ga bo ravnokar razneslo. Uboga človeška para! Tam drugi resno verjame, da mu zadetek sedmih izbranih številk naklonil srečo in zadovoljstvo. Vsak teden dvakrat mož resnih let in neokrnjene pameti računa na žreb ravno zase. Ob porazu ohranja upanje, da bo naslednjič bolje. Tretji mi razlaga, kako deluje piramidalni sistem zbiranja nekakšnih točkic, ki se potem pretvorijo v cekine in kako bom v nekaj korakih postal multimilijonar. Nekaj krac po papirju glede verjetnosti, aritmetičnih zaporedij in števila ljudi na planetu zagretega akviziterja ne ustavi, saj je tudi sam vernik – vernik svoje franšizne mrežne strukture. Gospodje, smešni ste! Vsi po vrsti.

Tudi na nematerialnem področju je ista zgodba. Kregamo se okoli oslovih senc, na vsak način dokazujemo svoj prav glede malenkostnih zadev in prodajamo dušo, da bi sočlovek spremenil svoje mišljenje, nam kimal v znak soglasja … Skozi globalna očala večnosti so vsi takšni zapleti zgolj zabavni domisleki. V kaj vse vlagamo svojo energijo! Nežno rečeno – zaman v napačno smer. Malo bolj grobo – mečemo jo na tone skozi okno. V mislih imam tudi jare kače spletnih komentatorjev. Članek o ekološkem kmetijstvu in spodaj več kot 100 zapisov o tem, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni. Omemba slovenskega športa in že je zraven kakšna teorija zarote ali ljubosumni izpad nesojenega športnega guruja iz naslanjača. Zelo dobro razumem Petra Kavzerja in njegove kavčarje, ker jih je na tisoče. In preden kdo omeni, da me okupira kompleksa boga, raje zaključujem. Nekaj tega prizanesljivega in lahkotnega humorja božanstva na oblačku si želim za vse nas za vsak dan. Lažje bomo shajali.

Prvi letošnji zapisek je izšel v časopisu Svet24 dne 7. januarja 2017