Slovenija dveh razredov (sobotna kolumna)

Ko je bivši predsednik države dr. Türk netaktno in žaljivo zinil, da je tematika povojnih pobojev drugorazredna tema, je prekucnil več domin. Razumljivo je bilo zgražanje nad izjavo, mogoče si je pogubil drugi mandat in v slovenski besednjak je vnesel novo frazo. Od takrat imamo takšne in drugačne drugorazredne teme, imamo tudi drugorazredne državljane in še veliko več izpeljank osnovnega spodrsljaja bivšega predsednika Danila. Zgražanje ni moja prvorazredna tema danes, še manj njegov neuspeh na volitvah. Zanima me razslojevanje naše lepe dežele in njenih prebivalcev.

Elita, lažna ali resnična, zelo rada razglaša svoja stališča za edina pravilna in v drugi plan potiska vse tisto iz drugega razreda. Recimo, na letalu vas v prvem razredu čaka več prostora za vaše noge, bolj slasten obrok in ugledna družba. V drugem razredu boste sosedu pred vami  v hrbet porivali kolena, hrustali plastični zrezek in pogret krompir  ter uživali v soseščini vam podobnih. Prav tako na vlaku. Razredi jasno povedo, kdo kam sodi in kdo je kje odveč. V naši družbi se razlika med tema dvema razredoma vedno bolj povečuje, prepad med njima je že gromozanski in seveda tudi napetosti med njimi. Vlak pa drvi v neznano.

Tranzicijski verižnik vozi prestižne avtomobile, potuje po svetu in svoje otroke šola na elitnih šolah, kamor navadna raja nima dostopa. Revež zbira cvenke za položnice, na spletni strani zavoda za zaposlovanje išče službo zase in si razbija glavo, kje bo svojim otrokom kupil zvezke in svinčnike za novo šolsko leto. Prvi razred tega ne vidi, ne razume in ga tudi v resnici ne zanima. Drugi razred je obupan in včasih tudi srdit nad mastnimi prasci ob koritu. Prvi imajo vse, drugi nimajo nič.

V zadnjem tednu smo lahko videli, da je visoka kultura samo za posvečene. Dame v dragih oblekah in gospodje s svilenimi kravatami hodijo na tiste kulturne prireditve, ki so zapovedane v takšnem ali drugačnem svetlečem abonmaju. Zato ne maram besede kultura, ker meni pomeni zgolj naduto in prevzetno šopirjenje na pasjih procesijah, ki so namenjene eliti. Cenim in ljubim pa umetnost, ki se ne sprašuje o všečnosti, ki je včasih tudi na ulici in je namenjena vsem. Spoštujem Ireno, Boruta, Braneta in druge prijatelje umetnike, ki iskreno živijo svoj izraz. Oni svojih obiskovalcev brez denarja nikoli ne bi odganjali. To počno zgolj kulturni managerji, ki se potem še cinično sprašujejo: »Kdo sploh so ti ljudje na drugi strani zidu, še nikoli jih nismo videli.«

Ne preveč spoštovani elitisti prvega razreda! Ti ljudje so vaši sodržavljani drugega razreda, ki se mogoče pravi trenutek niso zagrebli za dobre stolčke ali pa so celo bili toliko pošteni, da niso sprejeli umazane igre, ko jim je bila ponujena. Jaz se do drugega razreda ne bi obnašal tako prekleto vzvišeno. Raje pomislite, da je drugi razred veliko bolj številčen od vašega prvega.

Včasih je vmes zid, včasih prepad. Vsekakor smo ločeni. In včasih se pojavijo ljudje, ki jih zidovi in prepadi ne zanimajo. Danes končuje svoj slovenski ultratriatlon Matej Markovič, ki je plaval, kolesaril in tekel za tiste otroke drugega razreda, ki nimajo za šolske potrebščine. Hvala Matej za zgled in rušenje meja med nami. Več takšnih in manj nadutih.

Sobotna kolumna je najprej luč sveta ugledala v časopisu Svet24 dne 22. avgusta 2015