Sladke sanje nekega ministra

Eden izmed bolj smešnih paradoksov slovenskega vodenja države je, da resorni minister precej pogosto nima niti najmanjšega pojma o resorju, ki ga vodi. Tja je prišel zgolj kot član koalicijske stranke in mogoče je slučajno študiral nekaj takega, kar diši po resorju. Takšno srečo imamo trenutno tudi s pravosodnim ministrom Senkom Pličaničem. O zaporski problematiki se mu recimo niti ne sanja. Najbolj ostaja v spominu njegov prvi obisk v Ljubljani v prvem mandatu še pod premierjem Janšo. Najprej si je vzel kar nekaj debelih mesecev za obisk najbolj zasedenega zapora v Sloveniji. Mogoče je iskal pot iz Zupančičeve na Povšetovo. Na obisku je trosil puhlice in predvsem z velikim tekom pospravil paradižnike z zaporskega vrta. Vse se bo uredilo. Gradilo se bo. Seveda. Vsekakor, Samo malo, pa bo.

V resnici je ljubljanski zapor zaseden 170%. To je seveda tako, kot da v razred za 30 učencev strpate 51 mulcev. V tem primeru, šolskem, bi bil vik in krik že gromozanski. Zadeva delovnih pogojev nekih paznikov in življenjskih pogojev nekih zapornikov pa je seveda povsem na dnu koalicijskih pogajanj. Koga briga, ministra še najmanj. Slovenija je zaradi nehumanih razmer izgubila vsaj dve tožbi na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. In izgubljala bo še, dokler bo imela pišmevuhovski odnos do te problematike. Če to sploh koga gane. Izgubljanje namreč. Očitno se denar iz proračuna pač odšteje in gremo dalje.

Gradi se nič. Na ozemlju, ki ga je država kupila za nov ljubljanski zapor, je samo opozorilna tabla, da ne bo kdo tam slučajno odlagal smeti, in trimetrski plevel. Ali je res nek gradbeni tajkunčič kupil sosednje zemljišče za nove elitna stanovanja in seveda ne želi imeti v soseščini arestantov, so zgolj govorice. Dejstvo pa je, da na tej zemlji ni noben minister postaviti niti enega kamna in ne bo ga niti širokoustni sedanji. Gradnja novega zapora v Ljubljani je zgolj dolgočasna alineja na koncu kakšnih pogajanj. Prezasedenost in nefunkcionalnost sedanjega pa realnost.

Minister Pličanič nima osnovnega pojma o delovanju zaporov. To ni opazka, to je dejstvo. Zato ne čudi, da na sestanku z delavci kar direktno vpraša, kaj v resnici strokovne pedagoške službe sploh počnejo tukaj. Pač ne ve. Po dveh mandatih pod dvema različnima koalicijama še vedno ne ve. Pa pustimo njegovo nevednost, preidimo na hvaljenje. Iz prakse tujcev potegne ven seveda javno-zasebno partnerstvo, mantro, katero je pred leti tako rad vrtel ljubljanski šerif Zoran, zadnja leta pa je glede nje še on utihnil. Torej, Pličanič se v trenutku prebliska spomni, kako je problem enostavno rešljiv – tlesk s prsti, čarovniško! Javno da kadre, zasebno da infrastrukturo. Zasebno zgradi hišico, javno notri naseli zapornike in pravosodne delavce, zasebno ima od tega dobiček, javno pa nima več sramote. Nikogar ne zanimajo podrobnosti, da takšno prakso mnogi opuščajo. Da nihče nima resničnega načrta izvedbe takšnega projekta. Zgolj še en balonček za javnost.

In potem se Senko zbudi iz sanj in mora počasi v službo, kjer bo kmalu na mizi nova tožba iz Evrope zaradi prezasedenosti. Na njegovo srečo je to tako na robu pozornosti javnosti, da je vredno zgolj kolumne.

Matic Munc

Objavljeno: 1. februarja 2014 v časopisu Svet24