Še vedno izgubljamo (kje je upanje?)

Pred tremi leti sem ob tragediji na Zaloški, ko je oče vrgel skozi okno bloka otroka in nato skočil še sam v smrt, napisal kolumno z naslovom Izgubili smo vsi. Na koncu tistega zapisa je bilo upanje, da se bomo iz izkušenj grozljivih posledic ignoriranja nasilja naučili dovolj, da kaj takšnega ne bomo več doživeli. Pa smo. Ponovno v skoraj isti obliki. Pisanja okoli tako občutljive teme se je treba lotiti zelo previdno in z občutkom. Nikakor ne smemo spodbujati pogleda, da so takšne oblike izhoda smiselne in celo edine možne. Nikakor!  Vendar moramo po drugi strani že končno razumeti globino obupa in nemoči določenih ljudi med nami.

Ob vsem političnem blebetanju o krizi, ki postaja vedno bolj fraza, že 5 let neprestano pozabljamo na osebno krizo, da tudi duševno, ki lahko razjeda posameznika. Trmasto nočemo videti tega, da je splošno slabo stanje na dolgi rok tako pritisnilo človeka, da se ta lomi, krha in celo skače skozi okno. Tega v celoti ne želimo vedeti, saj bi nas ob zavedanju objela zgroženost za lastni obstoj in preživetje. Raje vse to odrivamo na rob zavesti. In potem se zgodi tragedija, za trenutek otrpnemo, da se lahko že čez nekaj dni čim bolj normalno plazimo po tem planetu. Kot, da se ni zgodilo nič. To je naša velika napaka. Zanikanje problema.

Moj namen ni pljuvanje čez strokovne delavce, ki so ponovno spregledali hude težave v partnerskem odnosu. Verjetno se že sami dovolj krivijo. Žal to ne bo spremenilo doktrine dela in se bo spregledovalo naprej. Dejstvo, da v slovenskih institucijah za pomoč ljudem kronično primanjkuje specifičnega znanja prepoznave kritičnih razmer, ne gane nikogar, še najmanj politiko in domnevno strokovno javnost. Nivo znanja je sicer katastrofalno nizek, vendar bo tak ostal tudi od zdaj naprej. Noben dogodek ne strezni dežurnih dušebrižnikov.

Bolj me skrbi, da izgubljamo dragoceno sposobnost reševanja težav na bolj konstruktivne načine. Zavedanje, da obstaja več rešitev v vsaki situaciji, da je naša svobodna izbira tista, ki med boljšimi in slabšimi izhodi na koncu potegne potezo. Da nam ob razmišljanju o rešitvah pomaga trezen in logičen um, ki vključuje tudi etiko. In seveda tudi to, da smo pogosto čustveno vznemirjeni, razburjeni, včasih celo na koncu z živci, kar nam megli presojo in kvari odločitve. Tega vsega se samostojen človek mora zavedati. Brez opravičil, mora. To je esenca človeškega življenja. Brez vsega tega smo zgolj pogrešljivi robotizirani organizmi. In to je prava groza.

Mnogi mediji ob takšnih novicah izklopijo možnost komentiranja, žal ne vsi, in tako lahko preberemo pisanja resno motenih ljudi. Takšne novičarske hijene opravijo po hitrem postopku s krivci, jih označijo in potem nekritično kažejo s prstom. Brez kančka obzirnosti. Mislim, da ob tragičnih dogodkih res ne bi smelo biti dovoljeno anonimno komentiranje na internetu, saj je to kloaka psihopatov.

Ponovno smo izgubili vsi in še vedno izgubljamo. Ne bom napisal preveč upanja polnih besed, zgolj drobno misel. Če in ko bomo prepoznavali stisko naših bližnjih trezno in resno, bomo lahko preprečili takšne dogodke. In to velja tako za laično kot strokovno javnost, brez razlik. Drugače nam to ne bo uspevalo.

Matic Munc

Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 31. maja 2014