Se bomo res spremenili?

Zadnje dni mi po glavi ves čas skače verz N’toka: »v digitalni dobi z analognimi možgani« iz krasne pesmice Slovenec sem. Delno zato, ker smo v dveh tednih morali vsi postati zelo elektronski, še veliko bolj kot smo že bili. Drugače bi izgubili kontakt z bližnjimi in ne bi mogli delati. Razmere so nas prisilile v obširno uporabo večjega števila aplikacij in možgani nam pokajo od preobremenjenosti z ekrani. To je samo del zgodbe o digitalizaciji.

Drugi del ni več povezan s strojčki in roboti, ki so postali realnost. Kar se tiče tehnologije ni več povratka nazaj, obstaja pa več poti, kako bo logika digitalnega v resnici spremenila tudi naše povsem osebne odnose. Analogno je linearno, digitalno je razpršeno in platformativno, če se razumemo. Prinaša pomembno sporočilo tesne povezanosti vsega, sporočilo celostnega. Če bomo to razumeli in v resnici vzeli za svoje.

Trenutek je res odličen za pogled v lastni labirint, za tišino in iskreno introspekcijo. Našim možganom se žvižga za linearne povezave, notranji stiki so že digitalni, medsebojno asociativno prepleteni. Opažam veliko strahu do pogleda v to našo zmedo. Pred korono smo drveli sem in tja in si polnili življenja s površnimi stiki, nakupovanjem in plehko zabavo. Po koroni bomo pa kaj? Se vrnili v isto plehkost ali vzeli to izkušnjo za transformativno? Vsak drugače …Vsekakor.

Naši odnosi so v realnem svetu temelj človeške izkušnje. In bodo ostali. Drugačni? Skoraj gotovo. Povratka ni. Krizni časi so odlične lakmusov papir etične kakovosti posameznikov. Iz mnogih prihaja najboljše in najbolj človeško, iz drugih najslabše in pritlehno. Izkušnje so me naučile, da tega ne smem nikoli pozabiti. Verjamem, da se bodo nekateri odnosi ohladili in drugi okrepili. Tako je vedno, kadar izstopimo iz rutine in je človek na preizkušnji. Nekateri pač ne bodo naredili testa humanosti. Ponovno.

Šok počasi popušča, pa tudi narašča. Ne govorimo več o dveh tednih izolacije, sprejemamo realnost mesecev. Se malo navajamo, se pa tudi napetosti krepijo. Včeraj sem dobil dve in danes še eno povsem zmedeno sporočilo ljudi, ki jih odnaša v neke čudne vode, mogoče celo blaznost. Vseeno bo večina sprejela novo realnost, ki bo trajala dovolj časa, da ji ne moremo več reči avantura. Potem pa se bo svet postavljal na spet drugačno osnovo, ki bo nekakšna mešanica tistega starega, prejšnjega in zelo okužena z novo izkušnjo. Nič več ne bo čisto tako, kot smo vajeni. Žal.

Upam, da bo izkušnja digitalnega prežela naše čutenje in razmišljanje na način, da ne postanemo povsem obsedeni, temveč svoje človeško bivanje osmislimo z vedenjem, da so dogodki, vzroki in posledice v našem svetu tako tesno povezane, da je tisti metulj na Kitajskem več kot zgolj prispodoba. Pa je povsem vseeno, če je padla na tla epruveta, se je nekdo preveč igral z genetiko ali smo pač preveč svinjali naš planet. Morali se bomo pogovoriti o vsem tem. Resno in večkratno. Pogovarjati. Naslednjih 10 let.