Scanje v veter ali Slovenec kot oblika nevretenčarja

Ta močna ljudska metafora brezplodnega početja je zažrta v našo kolektivno zavest kot stara umazanija v fuge ne preveč čistih keramičnih ploščic. Kot da bi res kdo to v resnici kadarkoli počel. Slovenec potegne na plano svoj organ – žensko lulanje proti vetru nekako nima smisla, zgolj mogoče v ekstremnem primeru nekega navihanega vetrca iz smeri zemlje navzgor – in z njim pogumno šprica tako, da v trenutku dobi nazaj celoten volumen scaline. Po možnosti v obraz. Ne gre. Še minimalno previdni scalec bo v naravi poiskal zavetrje, v primeru izpostavljenega olajšanja pa bo v primeru dvoma v usta vtaknil kazalec in oslinjen prst vrtel po smereh neba toliko časa, da bo začutil hladen piš na blazinici in tako ugotovil smer vetra. Tako ne poznam nikogar, ki bi dobesedno počel to, kar metafora napeljuje. Zdaj pa dovolj uroloških primerjav!

Seveda imamo z metaforo v mislih početje, ki je že v začetku obsojeno na neuspeh in katerega posledice so nam malo kasneje zalučane direktno v obraz. Torej smo si sami krivi za vse gorje, ki smo ga povzročili premalo previdni. Silili smo proti toku, ker smo počeli nekaj takšnega, česar ne počne nihče pri zdravi pameti. Metafora nas uči tudi to, da so učinki takšnega početja nični za širšo javnost, zgolj na lastni mokroti jo lahko začutimo. Res spodbudno!

Zakaj torej počnemo nekaj, kar očitno nima nobenega smisla in ob čemer se previdni že vnaprej prizanesljivo hahljajo in v dvomu zmajujejo z glavo? Ker moramo. Pod težo cinizma in krute realnosti, ki oba v en glas sporočata, da nima smisla, saj se svet že od vekomaj vrti v napačni smeri, vseeno trmasto butamo z glavami v zidove in silimo v nemogoče smeri. Sčasoma se stene večinoma res izkažejo za neprebojne in smeri neprehodne, imamo pa vsaj dober razlog za lasten glavobol in popraskane noge. Vsaj poskusili smo. Temu rečemo tudi aktivizem. To počnemo, ker v resnici nimamo nobene izbire. Lahko bi samo zanikali svoj lasten obstoj in stališča ter zlomljeni obsedeli nekje ob strani. Tega pa trmasto nočemo.

Enkrat v prihodnosti bomo onemoglo zastali, dementni in utrujeni. Upam, da bomo takrat v zadnjem trenutku trezne misli vedeli, da smo poskušali vse, kar je bilo možno. Tudi brez upanja na zmago. Takšni smo pač. Nekateri. Seveda pa živimo med drugimi, katerim je posvečen ta zapis.

Gledam povprečnega slovenskega nevretenčarja. V življenju je nekaj dosegel, po možnosti mu je pri prvih kariernih stopnicah pomagal očka. Ob petkih lagodno zavije na šport, v soboto v Portorož ali na smučanje. Resnega partnerstva nima, ker je to preživeto in zastarelo. Škoda svobode, ki mu je tako visoka vrednota, da ne opazi, kako mu srajce lika mamica in hladilnik polni očka. Včasih podre kakšno godno mlado svetovalko s kakšnega ministrstva, ki se v trenutku navala strasti ustraši za svojo oblekico iz Emporiuma in popolni make-up. Ker strast traja le nekaj hitrih sekund je videz rešen in lahko jo mahneta na večerjo v fensi šmensi restavracijo in potem na koktajle. Pogovor med njima je plehek in oba dolgočasi, zato štrcata po mobilcih.

Do politike je cinično vzvišen, konec koncev pa ob sobotah bere znanega kolumnista, ki nikogar ne mara in je dobra referenca za pozicijo mladega in malo vzvišenega intelektualca. Ko pride dan volitev vseeno gre tja in pragmatično stavi na zmagovalca, ki ga napovedujejo ankete, da lahko ob kapučinu v ponedeljek samozadostno reče kolegu: »saj sem ti rekel …« V resnici ne razume ničesar bolj zapletenega od križanke srednje težavnostne stopnje in se tudi ne sprašuje o »višjih pomenih« česarkoli. Na testu inteligentnosti bi dosegel spodnje povprečje, pri čustveni inteligenci pa bi bil pod spodnjim robom, ki ga test še zazna.

Ko vidi trpečega psa, zanemarjenega otroka ali lačnega klošarja se obrne stran in z zaničljivo gesto potegne na dan svojega androida, kjer preveri stanje na Facebooku. Njegov odlično režiran selfie s Krvavca, za katerega je na Plaži potreboval kar pol ure, je dobil že 30 všečkov. Dan deluje popoln.

Ima se za Slovenca, Evropejca in Svetovljana. Ne nujno v tem vrstnem redu. Enkrat bi šel rad za 14 dni v New York in v Starbucks na kavo. Ob uspehih športnikov rjove od navdušenja s svojimi kolegi podobnih mentalnih sposobnosti in čustvene pestrosti. Žalosten je, ker vseeno ni šel v Brazilijo na Svetovno prvenstvo v fuzbalu, ker je bil baje dober žur in Brazilke so hude babe. Mogoče pa na olimpijske igre. Deževni gozd je za njega gozd, v katerem pada dež, avtohtoni prebivalci so neki Indijanci, filozofija je dolgočasno početje za špeglaste osebke v puloverjih. Poezije ne mara, zadnja knjiga, ki jo prebral, je bil priročnik za managerje nekega ameriškega samozvanega guruja uspešnosti. Ni mu bila všeč, ker je bila »kr neki«. Glasbe ne pozna, jo pa posluša in sicer na vprašanje: »Kaj pa?« pove, da tisto glasbo, ki je na radiu. V gledališču je bil nazadnje v srednji šoli, kjer je s sošolci protagonista frcal s kroglicami iz papirja. Filme zelo rad gleda, sploh tiste, kjer so avtomobili hitri, ženske prsate in vertikalno dostopne ter glavni junaki nabildani cerebralni podhranjenci. V fitnesu se opazuje v ogledalu na skrivaj, doma pa odkrito, da lahko vidi napredovanje svojega posebnega programa za rast mišičevja.

Samo upamo lahko, da ne bo v nekem navalu sentimentalizma popustil pod modrimi očmi najbolj svetlolase med svetovalkami in jo poročil, ji naplodil dva naslednika in jo čez 10 let zapustil zaradi obeta divjega seksa, vožnje z vetrom v laseh in drugih zablod moškega v krizi srednjih let.  Takšen moški je lahko pogojno le finančni, nikakor pa ne vedenjski, mentalni in čustveni skrbnik svojih otrok. Njegov DNK je izguba že sama po sebi in to mu njegov razjarjeni oče, ki gleda svojega nadutega prestolonaslednika, včasih tudi vrže v obraz.

Za takšne osebke iz povsem osebne maščevalnosti želim, da bi enkrat vseeno scali v veter in to dobesedno. In veste, včasih nekateri verbalno lulamo z upanjem, da bomo zadeli točno takšne pasivne nevretenčarje med nami. Ker si to zaslužijo.

P.s. Ne bom skrival, da je zapis nastal pod vplivom N’toka in njegove rimanice Slovenec sem, ki jo prilagam kot zvočno podlago za bralce, ki bodo šli še drugič čez besedilo … recimo, da tudi takšni obstajajo …