Saga o izvedencih se nadaljuje

Že nekajkrat sem zastavil besedo o slovenskih izvedencih, predvsem iz strok, ki ocenjujejo človekovo psihično stanje ali njegovo osebnost. Njihovi pisni izdelki in izpovedi pred sodišči imajo veliko težo. Pravzaprav lahko odločijo o usodi v postopkih zaupanja otrok, stikih ali tudi v kazenskih zadevah. Slovenske sodnice in sodniki se zaradi lastnega neznanja s humanističnih področji oprejo na mnenja izvedencev, ki so s strani države ocenjeni kot strokovnjaki in krog je sklenjen. Da, tako bi lahko bilo vse v redu, če – in ta če je velik – če bi bili slovenski izvedenci res strokovnjaki, torej prave ekspertne priče svojih področij. Pogosto ni tako in o tem se po nekaj letih celo nekaj svita slovenski sodniški srenji. Nekaj, kar je bilo še deset let nazaj nepredstavljivo, se zdaj lahko zgodi.

Ne vem, ali moram na tem mestu ponovno z veliki črkami zapisati, da mi posploševanje ni lastno in da je vmes nekaj svetlih izjem, celotni sistem slovenskega izvedeništva psihološke in psihiatrične stroke pa je gnil v osnovi? Res moram? Dobro. Pri teh zapisih se običajno zbudijo moji kolegi klinični psihologi, ki takšnega izvajanja ne odobravajo, pogosto se našopirijo, branijo svoje službe in pozicije ter se zgražajo, da nekaj takšnega napiše čisto navadni psiholog, ki je moralno-etično sporen. Tako cehovsko seveda deluje naša stroka in to ni nič nenavadnega, le precej žalostno je videti visoko izobražene ljudi, katerih kognitivne pristranskosti so tako ovirajoče, da slepa pega pade na velike napake lastnih soborcev. Se razumemo? Dobro.

Kot napisano, se je marsikaj v zadnji letih spremenilo, kar nas lahko hrabri in budi nekaj malega upanja, da bo Slovenija to področje v doglednem času celo uredila do te mere, da bodo ljudje imeli zaupanje v ocene strokovnjakov. Zdaj je že možno, da sodnica na obravnavi ugotovi, da je plačani izvedenec popolnoma nesposoben podati najbolj enostavno oceno strank v postopku in se zavija v nerazumljiv kvazi strokovni džibriš jezik. Takrat mu postavi neposredno vprašanje in ker ugledni dušeslovec nadaljuje v istem stilu, ga enostavno odpusti in zamenja. To je dobro. Ni več vodotesnega sodelovanja med sodnijo in izvedenci, na mesta sodnikov in sodnic prihaja vedno več mladih visoko usposobljenih pravnikov in pravnic, ki znajo pogledati tudi čez mejo. Tudi to je dobro. Vodja zagrebške Polinklinike za zaščito otrok mesta Zagreba dr. Gordana Buljan Flander je s svojo ekipo prišla že nekajkrat v Slovenijo. Na seminarjih in delavnicah razlaga evropski standard vodenja forenzičnega intervjuja. Standard, ki je v Sloveniji neznan. Tudi to je dobro.

V razvpitem primeru proti zdravniku Radanu smo doživeli tudi do sedaj še nevideno – slovenska izvedenka je v živo, na obravnavi, povsem potolkla slovenskega izvedenca, ki je uporabljal nestrokovne metode in katerega intelektualne izpeljave so mejile na voodoo tehnike. Kolegica je imela toliko strokovnega poguma, da je nastopila proti škodljivemu član svojega ceha, zaščitila stranko in ravnala visoko etično. Prekršila je tiho zavezo molčečnosti znotraj stroke, omerta slovenskih psihologov. Vse to je že možno in nas lahko opazovalce radosti, vendar je veliko premalo. Vsak dan stroj izvedeništva melje primere, računa visoke vsote za svoje čarovnije in predvsem … dobesedno uničuje človeška življenja. Prejšnji teden me je povsem običajni gospod srednjih let s solzami v očeh vprašal čisto iskreno: »Matic, zakaj to počnejo? Kaj imajo od tega, da me ponižujejo in o meni pišejo neresnice, ki jim sodišče verjame? Kakšni psihologi so to, da ravnajo kot pazniki v taborišču, me žalijo in se iz mene norčujejo? Kako to, da jih Ministrstvo za pravosodje ne ustavi?« No, na takšna vprašanja nimam odgovorov. Zato je potrebno še več pisati, izvajati več pritiska na vodstvo slovenskega pravosodja in si prizadevati za pravičen sistem obravnave ljudi v sistemih.

Pogosta fraza ljudi, ki so se v postopkih nekje zataknili, je, da bodo odšli v Strasboug, na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). To možnost vsekakor imajo. Slovenija pred tem »sodiščem vseh sodišč« redno izgublja, izgublja tako močno in s takšnimi obrazložitvami, da me ne čudi, kako si z Bocvano delimo mesto na svetovni lestvici glede uresničevanja človekovih pravic. Sodbe proti Sloveniji pa so po pravilu skoraj povsem spregledane v slovenskih medijih. Mogoče zasledimo kakšno novico, nikakor pa ne komentarja ali podrobne analize. Vem, da so evropske sodbe težke za branje in da je povprečna stopnja razumevanja takšnih besedil pri slovenskih piscih včasih malo znižana. Še več! Pri bolj odmevnih sodbah je slovensko pravosodje tako uslužno, da pripravi kratek prevod za laike in neznalce. Smešno je, da prevod tudi malo priredijo in popravijo na način, da ni tako grozno. Tako je bilo narejeno v sodbah glede nevzdržnih razmer v slovenskih zaporih, kjer je bil slovenski skrajšani prevod nič posebnega, torej v stilu, ah, malo so nas pokarali, nič takega. Vse dokler ne greš brati izvirnika, kjer ti postane jasno, da so nam prisolili žgočo klofuto. Te vroče klofute Slovenija dobiva rafalno, vendar nihče tega ne ve, ker ljudje pač ne berejo dolgočasnih sodb ESČP. Ah, ljuba nevednost, ah, ljuba naivnost. Obstajajo in obstajamo norci, ki dejansko te papirje beremo.

V sredini januarja 2018 je med slovenskimi odvetniki in sodniki vseeno malo bolj završalo. Razburkala jih je obsodba Slovenije pred ESČP zaradi kršitve pravice do svobode govora. Mogoče sem vam do te točke vzbudil vsaj toliko zanimanja, da boste sodbo poiskali. Torej, za tiste, ki se vam ljubi brkljati po internetu, zadeva se vodi pod imenom »Čeferin proti Republiki Sloveniji pritožba št. 409750/08.« Ugotovljena kršitev svobode govora je bila kršena znanemu slovenskemu odvetniku Petru Čeferinu. Na obravnavi je bil v vlogi zagovornika in je branil osebo obdolženo trojnega umora. Glede dela sodnih dveh izvedencev, psihiatra in kliničnega psihologa, se je v konkretni zadevi izrekel, da je njuno izvedensko mnenje (citiram): “neosmišljeno nakladanje, umotvor,” in da sta izvedenca “strokovno šibka, da je psihiater uporabil psihološke metode, ki jih absolutno ni razumel.” Te izjave je podal po tem, ko je v pisni vlogi natančno in obširno napadel izvedensko mnenje, ki sta ga sodišču predložila oba izvedenca. Slovenska sodišča so naštete izjave znanega odvetnika štele za žaljive do obeh izvedencev, zaradi česar so zagovornika oglobile na nekaj več kot 600 EUR.

Zagovornik se je zoper odločitev o globi zaradi žalitve izvedencev izdanih s strani slovenskih sodišč pritoževal do ESČP, ki pa je v svoji sodbi ugotovilo, da nacionalna sodišča v obrazložitvi svojih odločitev niso podala ustreznih in zadostnih razlogov, ki bi utemeljevali omejitev zagovornikove svobode govora in njegovega kaznovanja. Še več, evropska sodna vrhuška se je posebej spotaknila ob obrazložitev slovenskega sodišča prve stopnje, ki je nadvse umno zapisalo, da v strokovno znanje sodnih izvedencev slovensko sodišče ne more dvomiti, ker sta izvedenca vpisana v imenik izvedencev pri Ministrstvu za pravosodje, kar po mnenju slovenskih sodišč pomeni, da njunih profesionalnih sposobnosti ni mogoče (in se ju zato posledično tudi očitno ne sme), kritizirati. V nasprotnem primeru sledi denarna kazen, tako kot v primeru Čeferin. Ha! Bili so celo tako naduti, da gredo svoj način razmišljanja zapisati kot ustrezen argument. Torej, po analogiji: »ne moremo govoriti o vozniškim sposobnostih NN, saj ima vendar vozniški izpiti, kar pomeni, da vožnjo obvlada«. Da, to je polje razmišljanja marsikaterega slovenskega sodišča nižje stopnje. In ta način je zdaj dobil kroše v brado s strani ESČP.

Branje sodbe nadalje razkriva, da razmišljanja manjšine, ki ostro kritiziramo slovenske izvedence, mogoče celo niso tako iz trte izvita. ESČP je opazilo, da se v presojo nadvse umnega (in vsesplošno razširjenega) stališča slovenskega sodišča prve stopnje nista spustila ne višje ne ustavno sodišče, kar evropskim sodnikom povsem upravičeno vzbuja resno skrb, saj imajo sodni izvedenci položaj pomočnikov sodišča in tako potencialno velik vpliv na odločitev sodišča. Točna ugotovitev. V primeru, da a priori ne smemo dvomiti v mnenje sodnih izvedencev, ker so potrjeni s strani države in če je odločitev sodišča v veliki meri oprta na to isto mnenje – no, potem smo v eni izmed oblik diktature, kjer ni možnosti pravice.

Noro je, in to sem doživel večkrat, da je v našo narodno zavest globoko zakoreninjena miselnost, da se avtoritete ne sme izpraševati, ne sme oporekati. Večkrat sem doživel reakcijo, da mi je oseba vrgla v obraz, kako si upam kritizirati delovanje kolegov, kdo pa pravi, da imam prav? Res je. Lahko se motim. Vendar upam, da imam še to pravico, da lahko svobodno in ostro spregovorim o delovanju drugih. Prešernov »kopitar« ni neko pravilo, ki bi ga ravno občudoval. Pusti nas pri miru, mi že vemo, kaj delamo. Nisi dovolj pameten, usposobljen … Počakajte! Sodbe v Sloveniji so še vedno izrečene v imenu ljudstva. Poleg profesionalnih pravnikov v senatu sedijo predstavniki ljudstva, laični sodniki prisedniki. Oni in celotna javnost mora vsako sodbo razumeti. Tako morajo tudi razumeti mnenje izvedenca. Ni dovolj, da se psiholog ekspert skriva za strokovno latovščino in tako prikriva lastno neznanje. Ne! Mora biti resnični pomočnik sodišča in biti sposoben pojasniti svoje ugotovitve. In mora biti pripravljen na kritiko. Gospod Peter Čeferin je zastavil ostro besedo, vendar jo je tudi oprl na argumentirano kritiko konkretnega izvajanja dveh izvedencev. Sedaj vemo, da ESČP izvedencev ne jemlje kot nedotakljivih svetih krav. In to je dobro.

Ne glede na to, da je konkretni primer na ESČP dosegel svoj epilog zgolj glede vprašanja pravice do svobode govora, oziroma je potrdil obstoj naše pravice do dvoma in kritiziranja dela sodnih izvedencev brez tveganja kaznovanja, pa žal problem, da slovenska sodišča nekritično povzemajo izvedenska mnenja in na njihovi podlagi razsojajo ter posledično posegajo v življenja Janeza Slehernika, Marije Vsakdanje in njunih otrok, še vedno ostaja nedotaknjen. Problem slovenskega sodstva, da je izvedenec per se nezmotljiv in omnipotenten strokovnjak že in samo zato, ker je vpisan v seznam Ministrstva za pravosodje (ki ex post facto ne preverja nikoli več, ali izvedenec po 30 letih izvedeništva še ohranja stik z razvojem svoje stroke) še čaka na svojo evropsko razsodbo. Posamezne stranke s svojimi zagovorniki izvajajo pritisk na Ministrstvo za pravosodje. Z dokazi o nestrokovnem in pristranskem delu konkretnih izvedencev želijo doseči, da se Ministrstvo končno odzove in opravi svojo nalogo nadzora – odvzame licenco škodljivim izvedencem, pripravi ovadbe proti njim zaradi nevestnega dela in pripusti k delu bolj strokovne ljudi. Na Pravosodju se obnašajo še kar precej nojevsko in se tej nalogi izogibajo, saj vedo, da se lahko odpre Pandorina škatla. Samo pomislimo – če se dokaže, da so točno ti izvedenci, ki nekateri res že 30 let oblačijo, ravnali nevestno v primeru A, se postavi dvom, ali niso tako ravnali tudi v primeru B in tako dalje … Tudi pred 20 leti? So bile torej sodbe sodišč, oprte na njihovo lažnivo mnenje sporne, napačne … zato Pravosodje raje čaka, da gredo izvedenci sami v pokoj ali jih k temu mirno pozove, da se odstranijo s scene. Trenutno so pod udarom trije izvedenci iz različnih koncev Slovenije, katerih delo je popolna katastrofa- žaljivo, grobo nestrokovno, pristransko … Pa še kar delajo! Ker jim to dovoli Slovenija. Ker imajo žig. Ker so vpisani v imenik.

Zaskrbljujoče je, da problema, če povzamem evropske sodnike za človekove pravice, najvišja slovenska sodišča sploh ne opazijo. To nas lahko globoko skrbi. Temeljno vprašanje, ali je sodni izvedenec sploh uporabil ustrezno metodo pri presoji vprašanja, ki mu ga je zastavilo sodišče, sodi v okvir sodnega nadzora in sodnega odločanja. Ta nadzor je nujen in bi moral biti pokazatelj kondicije slovenskih sodišč. Mogoče ga bomo dosegli ravno preko sodb ESČP, kjer bo Slovenija še večkrat na sramotilnem stebru. Zato osebno upam, da se bo primer, ko bo ESČP našo državo obsodilo zaradi nestrokovnega dela izvedenca, zgodil čim prej. Takrat upam, da bomo o tem pisali in govorili vsi. Naslednji korak je obsodilna sodba za nevestnega izvedenca pred slovenskim sodiščem. Potem bi lahko upali, da v desetih letih razbijemo ta kristalni stolp vase zaverovane elite šalabajzerjev. Upanje ostaja. Delamo dalje!