Rožnati obeti

Ta zapisek bi moral imeti naslov nekako – v smislu tega našega ubogega življenja, vendar sem se zadržal in spregovoril s seboj nekaj tehtnih v ogledalu. Matic, nehaj že srati ljudem ene in iste zadeve, daj napiši nekaj drugačnega in novega. Strumno sem pokimal modri pripombi bolj treznega dela sebe in na koncu samo spremenil naslov, napisal pa popolnoma iste fore kot vedno. Prav gotovo poznate ta občutek, ko se vam nekaj smotkov misli ovija okoli možganovine in noče nikamor, ne ven in ne naprej. In potem žvekljate te iste misli dolge epohe časa, jih preobračate in sortirate, zavračate abotne argumente in delate mentalne kljukice pri močnih razlogih. Tako gre v nedogled in vedno znova. No, nekaj takšnega se mi dogaja glede našega capljanja po tem planetu. Skušam iste misli na novo prerazporediti, spet začnem in gruntam, da na koncu končam tam, kjer sem začel, da lahko naredim nov krog. Prava groza! Če povzamem najbolj na kratko vse to, ne morem drugače, kot da pribijem – spoštovani publikum, globoko smo v dreku! In zdaj lahko začnem …

Znanka je bila celih osem let odsotna iz dežele toplega mleka in ekološkega medu, ker je svoje priložnosti iskala v kraljevinah prekletih tujcev. Skratka, po tem dvakratniku olimpijskega cikla je spet položila svojo nežno nožico na domačo grudo, pogledala tole in preverila tisto, spregovorila besedo ali dve s tem ali onim ter po treh dneh odvihrala spet nekam z vetrom. Nazadnje mi je napisala v privatni klepetalnici internetne knjige obrazov, da »je šlo pa s tole Slovenijo v tem času res zelo zelo navzdol«. Punci lahko verjamemo, kar mogoče sami težje opazimo. Saj vendar vemo, kako se kuha žabo, da tega reva niti ne opazi. Seveda počasi in tako, da zmerno dodajamo toploto vodi, v kateri regica veselo čofota do točke, ko s trebuščkom kuhana zaplava po narejeni čorbi. Tako delajo tudi z nami, navadnimi sleherniki tega trenutka. Lepo počasi nas obračajo na ražnju zmernega plamena, da si vsi srečni grejemo premrle ude na toplem in ne opazimo, kako nam je na riti že začela nastajati hrustljava skorjica za malico nekega pohlepnega oblastnika. Smo pač tako nesrečno kratkovidni, slaboslišni in maloumni ali pač zgolj vdani v usodo propada? Kdo bi vedel! Le punci popotnici brez rezidentstva v tej čudoviti Alpadriji je za verjeti, ker nas je prišla preverit s čistim pogledom in slovansko dušo ter na koncu zinila, da smo praktično za na odpad. Osem let, dame in gospodje! Ni malo časa in nam je uspelo, da smo vse skupaj zapeljali na gnojišče.

Točno osem let je tudi tega, kar sem v izbrani družbi pred kamerami naše državne televizije razpredal skupaj s sotrpini o tem, kam bi bilo dobro pognati ta slovenski voz, pa zdaj ali je Francka gor ali laufa za nami niti ni tako pomembno, da ne bi slučajno skrenili s poti in se znašli na glavo obrnjeni nekje ob kolovozu in bi celemu svetu kazali umazano spodnje perilo. Torej, o prihodnosti lepe države smo modrovali ravno na predvečer recesije in bili smo na vso moč pametni. Nekako takole je tekla beseda: najprej smo ugotovili, da nikakor ne želimo nazaj tja, kjer smo že bili in da smo se socializma preobjedli, tega kruha enakosti za vse, ker nam roko na srce na koncu tega eksperimenta sploh ni šlo več tako po planu in super. Prezadolženi in brez služb smo nazadnje metali cele gore denarja v neko soldatesko, ki nam je v povračilo te dobrote celo pokazala zobe, potem ko smo želeli po svoje. Omizje se je strinjalo, da v čase planskega gospodarstva, uravnilovk in državne lastnine ne bi bilo dobro.

Potem smo v zobe vzeli, moram vam iskreno napisati, veliko bolj ostro in brez vsake nostalgije, tako visoko nam opevani kapitalizem. Raztrgali smo ga na prafaktorje. Sistem izkoriščanja človeka po človeku se je dokazano izkazal kot neučinkovit, presežen in zavožen. Nič novega nam ni imel za pokazati, ta galantni gospod uspešnosti v trenutku, ko iz globokih žepov ni zmogel več potegniti šuštečih bankovcev iz davčnih oaz. Na dnu teh žepov so se pokazale samo luknje in uporabljena vstopnica za evropski cirkus klovnov in pavijanov. Ne gre! Kapitalizem ni odgovor na iskanje sodobnega človeka. Tako smo še naprej tuhtali, kamere so brnele, snemalci so živčno pogledovali na uro, kdaj se jim izteče zapovedan čas oddaje, da gredo lahko v miru na dva deci v Bangladeš in pozabijo vse to nakladanje nekih samozvanih rešiteljev. V tem trenutku se je enemu izmed nas, in avtorstva res ne priznavam, ker nisem zanj niti slučajno zaslužen, utrnila odrešilna misel. Nov sistem potrebujemo! Imenovali bi ga lahko – solidarizem. Tako je povedal modri mož in strinjali smo se ter šli domov. Veste, na okroglih mizah se reši točno toliko sveta kot na uličnih pijankah.

Novi sistem naj bi bil predvsem – nov. Temeljil naj bi na medsebojni pomoči med ljudmi in predpostavki, da je vsega tistega, kar potrebujemo okoli nas povsem zadosti, samo razporediti je potrebno drugače. Malo je zadišalo po dobrem starem kolektivnem pa vendar je kolega lepo izpeljal misel, da je solidarizem projekt majhnih celic, majhnih otokov povezanosti ljudi na principu enakopravnosti, ki ni voden centralno, kaj šele partijsko. Osem let je tega in seveda nismo niti pedenj bližjemu temu, kar bi bilo morebiti za nas vse malo bolj prijazno, malo bolj človeško, da ne napišem … malo bolj pošteno. Točno v isti lužici drekca pekca se valjamo in ne znamo naprej, Sram nas bodi! Imam močen občutek, da sem vam o vsem tem že pisal, celo na precej podoben način ali pa občutek hudo vara. Potem je to zaradi tega, ker se ves ta čas misli na to, da potrebujemo zagon na nekaj novega, ne morem znebiti. Spremenilo se je samo to, da smo moment odriva dokončno zamudili in lahko zgolj tarnamo. Vam in sebi v razmislek končujem z iskrico, katere avtor je bojda veliki Andrič: vsi smo ljudje, ampak le malokateri je človek.

Zapisek za Kralje ulice, februar 2017