Psiholog v karanteni

Mislim, da je Nataša prva rekla, da bi lahko nekaj napisal v tem stilu. Da ne bo pomote, niti slučajno ne želim delati primerjave med našim življenjem in trpljenjem taboriščnikov. Imam pa delo spoštovanega Viktorja Frankla za svetel zgled moči človeškega uma in etike, ki nadvlada gorje. Pol mrtvi ne marširamo zjutraj v mrazu in naših sotrpinov ne pobijajo gorjače in streli zlobcev. Smo več doma, redimo se in mnogi jamrajo, da jim je dolgčas. To je naša t.i. karantena. Vendar … prihaja do zanimivih in tudi strašljivih psiholoških fenomenov, ki jim velja nameniti pozornost.

Spoštovana kolegica Suzana iz Srbije je precizno opozorila, da gre za zapleten proces žalovanja. Žalovanja za starim in znanim, ki se ne bo nikoli več vrnilo. Občutki strahu pred neznanim, jeza pred vsem, žalost, sram … Vse to se nam dogaja na najbolj različne načine. Ljudje smo različni in različno dojemamo in čutimo spremenjene razmere. Vsak čuti drugače in ni pravil. Pravila so pozabljena in presežena. Psihološke teorije nam lahko pomagajo zelo malo, saj takšnih razmer ne poznamo. Še niso raziskane. Praksa lahko poda neke smernice. Seveda tudi teorija ni za v koš. Vse skupaj moramo le jemati z veliko mero skepse, saj so časi negotovi in psihološka dejstva, ki to seveda niso, na preizkušnji.

Mogoče nekaj kuhinjske nevrologije. Nisem strokovnjak za nevrologijo, zgolj radoveden laik. Menim, da je ocena, kako se nove navade utrdijo – in seveda stare bledijo – v roku približno 6 tednov. Toliko časa boste verjetno potrebovali, da res začnete vsak dan delati »planke«, ni dovolj, da si samo snamete aplikacijo na mobilni telefon. Po mesecu in pol redne vadbe bo ta navada prešla v vaš nevrološki sistem do te mere, da bo verjetno ostala. Ali pa ne. Samo verjetnost, da se utrdi je veliko večja. Mi smo sedaj točno na polovici te dobe, trije tedni izolacije so mimo in stare navade zanesljivo odmirajo in nove se ustvarjajo.

Prvi dnevi šoka so minili in zdrsnili smo v novo rutino. Kdaj bomo šli v trgovino, kaj bomo počeli, ko marsičesa ne moremo. Stike z bližnjimi, s katerimi ne živimo v istem bivališču, ohranjamo digitalno. Pridobili smo si programe za video klice, se z njimi naučili osnovno operirati in začutili nekaj trdnosti pod nogami. Pojavlja se nostalgija za starimi časi. Gojimo ideje, kako bi sedeli za našo mizo v našem lokalu in pili svojo pijačo. Kako bi šli na koncert naše skupine. Razmišljamo, da bomo vse to počeli takoj, ko mine ta karantena. To je iluzija. Seveda bomo marsikaj tega počeli, vendar ne tako intenzivno kot zdaj sanjarimo. Strah nas bo. Nova navada izolacije nam bo zlezla pod kožo in negotovi bomo. Smem to početi? Je to dovolj varno? Ali bo nova navada izolacije ostala z nami? Odvisno od trajanja. Ali bodo nekateri po koncu zašli v drug ekstrem in z veliko žlico zajemali življenje? Vse to in več. Ljudje zelo različno reagiramo na dolgotrajni stres.

Neprijeten stranski pojav tega trenutka je povečana sumničavost ljudi so soljudi. O tem pojavu so poročali v času »španske gripe« v letih 1918-1919. Zaradi popolne nemoči medicine in množičnega umiranja, so ljudje postali izrazito sumničavi in skušali ugotoviti, kdo je okužen in kdo ni. To se dogaja tudi z nami. Kdo v občini ima virus? Na televiziji so povedali, da jih je v naši občini 7, je to moj sosed? Podobno je iz ljudi prišel na plano pritlehni ovaduh. Kdo je iz naše občine, katere tablice ima na avtu, kdo se kje zbira. Temelj, ki je omogočal delovanje Gestapo, KGB, UDBE in drugih podobnih organizacij, se je ponovno prikazal. Iz varnega zavetja doma anonimno pošiljamo fotografije in ovajamo sosede. Tako imamo občutek, da pomagamo Oblasti, da vzpostavi red. Ker želimo, da ima vsaj nekdo kontrolo nad tem hudičem. Oblast in represija sta priljubljena načina za vzpostavitev reda. In pri tem radi pomagamo.

Zakaj ta potreba? Menim, da ljudi spravlja ob pamet izguba kontrole. V tem položaju pravzaprav nihče med nami nima v rokah mehanizma, da bi nadzoroval svoje življenje v takšni meri, kot je vajen. Zmedeni smo in nemočni. Želimo si močnega Gospodarja, ki bo znal spet vzpostaviti kontrolo in nam tako pomagal. To vidimo v vladnih ukrepih, ki so seveda večinoma smiselni in hkrati nesmiselni. Gospodar, kar je očitno, ni vseveden. Dela napake in je enako zmeden kot mi sami. Kontrolo lahko vzpostavimo nad samim seboj, ker je nad zunanjim dogajanjem ne moremo. Izjemen čas za samorefleksijo nas, če nismo neposredno ogroženi. Se zavedamo, kako privilegirani smo, ker živimo na bogatem Zahodu? Vse te samorefleksivne fore ne držijo za ljudi v čolnih, begunskih taboriščih, neskončno revne …

Izgubili smo tudi del svoje svobode, ki jo drugače jemljemo za samoumevno. Utesnjeni smo tudi v povsem primerno velikih bivališčih. Ker ne smemo početi tega, kar smo bili vajeni. Utesnjenost nas duši in ni čudno, da velik del populacije doživlja različne oblike tesnobe in tudi panične napade. Tudi tisti, ki tega do sedaj niso poznali. Vse oblike samopomoči so zdaj na mestu, saj okoliščin ne moremo spremeniti. To je zdaj vtis, ki je podoben osebam, ki so spoznale življenje v zaporu. Tam na vratih ni kljuk, tukaj kljuke sicer so, vendar jih ne smemo uporabiti.

Čustvo, ki v naši družbi pljuska na plano, je jeza. Bes. Na prejšnjo Oblast, na sedanjo. Na vse in nikogar. Nemočen bes, ki se pogosto kanalizira na domačih. Zdaj že vemo, da je povečano število intervenc Policije zaradi družinskega nasilja in več poškodb, ki so posledica nasilja. Zelo se je povečala poraba alkohola, verjetno do trikrat, ki ga zdaj lahko dobite domov z dostavo. Če le imate denar. Bes se zliva na družabnih omrežjih. Dvomim, da bo ta val hitro ponehal. Zdi se mi, da se zna še okrepiti. Ni lepo videti.

Mnogim ostaja veliko časa, ki so ga prej zapolnili z razvedrili. Nakupovanje je bilo eno bolj priljubljenih razvedril, ki ga zdaj ni. Razvedrila za ubijanje časa in kot zaščitna cona pred nevarnostjo, da ostane sami s seboj, da celo razmišljamo. To je za nekatere čista groza. Zdaj so že pogledali vse serije za nazaj in čutijo pritisk tišine in žitja le s seboj. Eksistencialna praznina bo kmalu pokazala svojo nevarno globino, črno luknjo. Sedaj že vemo, da bo takšno stanje trajalo vsaj še 6 tednov. Za nekatere grozljivo obdobje in želja po pobegu bo močna. Kam? V kršenje karantenskih pravil? Da, mnogi. V samodestrukcijo? Žal, da nekateri.

Humor je v teh časih odličen. Trpek in črn. Tolažba za mnoge, razbremenitev in odmik. Moralisti se ob tem zgražajo, saj želijo ohraniti vzvišeno držo moralne avtoritete, ki ne prenaša umazanega, črnega in politično nekorektnega humorja. Humor je človeštvu v res težkih trenutkih omogočal preživetje in je poceni zdravilo za težke trenutke. Velja ga uporabiti. Žal nekateri ne vidijo absurdnosti našega položaja, ki je izjemen za roganje iz nas samih. Ostali bodo zagrenjeni in težje prenašali tedne. Ni pomoči.

Etično iz nas ljudi karantena vleče najboljše in najslabše. Pogumni in srčni darujejo čas in energijo, potuhnjeni in preračunljivi kujejo dobičke in se skrivajo. Žal tudi mnogi aktivisti, ki imajo v bolj mirnih časih polna usta parol in teorij, zdaj raje ždijo doma v osami in čakajo, da mine. Salonski socialni dušebrižniki in pedagoški teoretiki ne znajo preliti svojega znanja v prakso. Na tej preizkušnji bodo etično pač pogrnili. Tolaži jih lahko možnost, da bo človeštvo čez nekaj let vse skupaj pozabilo in bomo šli vsi skupaj po stari poti. Samo čez nekaj let.

Rehabilitacija po Korona 2020 bo dolga in mučna. Trajala bo leta. Posttravmatske motnje bodo pogoste, tesnobe lahko postanejo kronične in trdovratne, depresije žgoče, odnosi skrhani čez mejo obnovitve. Zaznamovana bo tudi generacija mladih, ki bodo to izkušnjo povlekli v svojo odraslost. Ne vemo, kaj bo. Smo tam, kjer mi še nismo bili. Če ostanemo povezani in pogumni, bomo relativno dobro preživeli. Vsi ne bodo.