Prekleta iskrenost

Nobena skrivnost ni, da najraje delam z mularijo. S tistimi, nad katerimi se mnogi zgražajo, da so nevzgojeni, nesramni, leni, nekulturni in še bi lahko našteval. Slovenskih mladih niti slučajno ne vidim tako. Vidim jih kot inteligentna, razgledana, drzna in iskrena mlada človeška bitja, ki izjemno težko najdejo svoje mesto v naši družbi. Izrazito neumni sistemi, med katerimi vsekakor prednjači šolski sistem, jim želijo zlomiti duha in iz njih narediti pohlevne robotke. Danes za njih nekaj o paradoksu iskrenosti.

Zakaj paradoksu? Več razlogov je. Najprej je zelo veliko ljudi zmotno prepričanih, da k različnim svetovalcem hodijo klienti zato, da jim bodo povedali resnico. Napaka! Seveda je nekaj takšnih odkritih strank, vendar večino predstavljajo tisti, ki prikrivajo. Tako povedo zgolj manjši delež vsega, kar jih teži in še to pogosto priredijo na način, da bi bilo vse skupaj bolj všečno, bolj korektno. Drugi močno paradoksalni vidik iskrenosti je še veliko bolj povezan z delom z mladimi – njihovi starši nikakor ne želijo odkrite besede o sebi, še manj pa o svojih otrocih. Čeprav bodo ravno to željo po resnici vneto zagovarjali. Se razumemo?

Klasična situacija je, da k meni starši pripeljejo najstnika, ki se je v svojem razvoju »pokvaril« in se je izkazala potreba po dušeslovnemu avtomehaniku, ki bo prekletega mulca nekako naravnal v pravo smer, predvsem glede šole, domačih opravil in jezikanja. Takšne naloge seveda ne želim sprejeti in tako se zaletimo v oviro tega, da bi bilo zelo dobro iskreno povedati, česa je staršev v resnici strah in kaj si želijo zase in za svojo mularijo. Pri teh besedah vneto kimajo in se strinjajo, vendar običajno samo do trenutka, ko zapustijo moje prostore. Že na vožnji nazaj domov se pridušajo, da je tole vse skupaj ena navadna bedarija. Ne razumejo preprostega dejstva, da njihov naslednik ali naslednica o tem preprostem paradoksu prostodušno spregovori na naslednjem srečanju. Uh, pa je tukaj sramota! To se vendar ne spodobi. Kaj si bo pa gospod psiholog mislil o nas, saj smo vendar zato tukaj, da bo vse lepo povedal po resnici. Ja saj, saj so mulci povedali po resnici, kaj še želite? In nov krog rdečice v obrazu in prijaznega maskiranja. Odrasli zelo radi maskirajo svoja resnična občutja, v tem so pravi mojstri.

Po več kot desetih letih vztrajnega ukvarjanja z ljudmi lahko mirno zapišem, da res velika večina odraslih ljudi sploh ne razume koncepta iskrenega deljenja svojih misli in čustev. Mislijo, da je to papagajsko ponavljanje splošno znanih dejstev ali sporočanje tistega, kar mislijo, da poslušalec želi slišati. Pa je čisto vseeno ali gre za preprosto tematiko ali bolj zapleteno. Še več! Ne zmorejo biti iskreni niti do lastnih spominov in izkušenj, ki so jih doživeli v času, ko so bili stari točno toliko kot njihovi otroci. Kadar beseda nanese na ta obdobja slišim najbolj fantastične zgodbice o tem, kako je očka imel vse ocene odlične na gimnaziji in kako mamica ni nikoli poskusila niti kaplje alkohola, ker v naših časih smo bili vsi tako pridni, da se je kar kadilo. Te otroške pravljice mogoče lahko prodate kakšnemu štiriletniku, ne poskušajte pa z njimi zavajati vašega najstnika. Na skrivaj se vam bo zgolj smejal.

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 18. aprila 2017