Pozabljene reči

Z nekaj cvenka v žepu zaidem v Hišo sanjajočih knjig, kar iz izkušenj pomeni, da bom ven prišel z vrečko knjig. Pa naj bo! Vedno je tako in tako je prav. Kot knjižna rovka brskam med platnicami, v rokah že imam Kronosovo žetev, Figo in Jezero, favorite letošnjega leta, ko se mi oko ustavi na drobni knjižici, kjer je na naslovnici silhueta plezalca s cepinom. Vedno prijazna knjigarka namigne: »Ta je odlična. Zelo ti bo všeč.« Dušan Jelinčič – Umor pod K2. Vzamem. Preberem na dušek. Začnem spoznavati umetnost našega zamejskega pisatelja. Se kmalu vrnem še z nekaj cvenka v Sanje in si prilastim Zvezdnate noči istega avtorja.

Jutro v Izoli. Nekaj čez 6. jutranjo uro v lokalni kavarni sedimo: fizični delavci v pajacih, turisti v mimoletu in podpisani začasni ribar na dopustu. Berem uvod v Zvezdnate noči in naenkrat se mi usujejo solze. Nihče ne bi mogel bolje napisati odstavka kot Dušan. Hvala za to ubeseditev, zato jo citiram:

»Mnogi, v glavnem topi, domišljavi ali enostavno leni in apatični ljudje brez podjetnosti in resnične želje po osebnostni rasti, se bojijo uspeha bližnjega, ker jih postavi pred ogledalo, pred katerim si gol; vidiš, kaj si hotel ustvariti, pa nisi. In obenem opaziš, kaj so ustvarili drugi. Zato sta me nezaupanje in nenaklonjenost drugih vselej potrdili v želji po uspehu, saj ne more zmagati negativnost nad pozitivnostjo, sicer bi bil to narobe svet.«

Zadnjih deset let sem dal veliko intervjujev in izjav za različne medije. Vmes je bilo veliko neumnih spraševalcev, pa tudi takšnih, ki so želeli zgolj pridobivati klike in gledalce. Mnoge pogovore želim kar izbrisati iz spomina. Tega imam krepko preko glave, v spominu pa mi je ostalo nekaj prisrčnih medijskih srečanj. Eno takšnih je bilo za slovensko oddajo na Radiu Trst. Iskreno, polno energije in, da moramo zapisati, zavedno. Svojega slovenstva ne dojemam skozi nacionalizem, harmoniko, narodno nošo in tisočletni sen naroda, temveč zgolj skozi jezik. Slovenščina je lep jezik, moj jezik. Zgolj skozi njega se znam izraziti polno in globoko. Zato je bil jezik zamejske novinarke, ki je žuborel skozi telefon ob tistem pogovoru tako svež in veliko bolj pravilen, kot ga uporabljajo mnogi napihnjeni domoljubi.

O življenju zamejskih Slovencev v Italiji vemo tako malo. Pozabili smo na njih in tako skoraj ne vemo več za njihov resnični boj za goli obstoj. Domovina je mačehovska in pozablja na zgodovino življenja pod butaro fašizma. Pozablja na vse kmete, delavce, duhovnike, intelektualce v vsakodnevnem drobnem uporu proti imperiju, ki je trajal desetletja. Ne spoštujemo jih dovolj, še manj smo se navzeli njihovega borbenega duha. Na celini smo mlahavi, tarnajoči in vzvišeni. Hvaležen sem, da skozi začasno delo na Obali spoznavam tako borbene zamejske in predmejske Slovence kot tudi predstavnike italijanske manjšine. Lahko bi nam bili zgled, da bi vstali izpod sodobnega jarma veliko bolj všečnega in prikritega potrošniškega fašizma.

Dušan je v citiranem odstavku zajel vso realnost neupogljivega duha, ki nekatere žene dalje na njihovi poti. Tak si želim biti, drugače ne gre. Solze so mi tekle zgolj zato, ker je vse skupaj tako enostavno in na dosegu roke, vendar se mnogi raje odločijo za lažjo pot. Zgolj nekaj metrov od mene se je začenjal jutranji »boj« za dva kvadratna metra plaže, kamor bo počitniški borec zložil svojo brisačo. Pa smo narejeni za veliko več. Dušan živi svoje sanje. Bil je na osemtisočaku. Spoznal je bedo in slavo alpinizma, tovarištvo in egoizem, večni jin jang našega življenja. Gorništvo dojema kot simbol našega bivanja na tem planetu. Zato se Zvezdnate noči berejo tekoče, življenjsko si sledijo stavki, naravni in razumljivi. In to je umetnost. Nisem vedel, kako cenjen in nagrajevan je avtor. Seveda v tujini bolj kot v Sloveniji. Verjetno iz razlogov, ki jih opisuje v uvodu v knjigo.

Sedim v Ljubljani in vam pišem te stavke. Sem na polovici knjige, ki sem jo odložil, ker so me težile te misli, da jih delim z vami. V svoji knjižnici imam veliko gorniške literature, na posebnem mestu je seveda Pot Nejca Zaplotnika, ki jo prebiram vedno znova, pa seveda Po poteh mojega očeta Džamlinga Tenzinga Norgaja, Izginule Jona Krakauerja in Messnerja. Dušanovo knjigo že čaka častno mesto, čeprav po svoji izpovedni moči presega okvir zgolj gorniške knjige – je čudovito delo iskrenega, srčnega in nadarjenega človeka. Hvala Dušan.