Potrpežljivost je šla k hudiču (sobotna kolumna)

Včasih so ljudje veliko potrpeli. Recimo, živeli so v nemogočih razmerah in kar nekako delovali ali vsaj preživeli. Prav tako so vztrajali v medosebnih odnosih brez ljubezni, naklonjenosti in topline. Tako je pač bilo. In to je bilo verjetno precej narobe. Težko si predstavljam zadovoljno življenje na tak način. Mogoče se pač o tem sploh niso spraševali. Ne vem, ni me bilo tam. Starejši pravijo, da so tudi porušene odnose znali z veliko mere potrpežljivosti urejati. Mogoče se motijo in so zgolj trpeli dalje zaradi navideznega miru.

Kakorkoli je že bilo, vsaj približno se nam sanja, kako je danes. Iskrene tolerance in potrpežljivosti skoraj ni več. Neznansko se mudi, vse mora biti takoj in zdaj. Že en možic pred nami pri okencu kakšnega urada je vir nejevolje in cmokanja, saj je vendar gužva! Modernejši čakajoči bo takoj naredil fotografijo in jo objavil na spletu, da bodo vsi videli, kako neznansko trpi. Ne bom sploh pisal o nestrpnosti v prometu, kjer se v Sloveniji znamo izkazovati z neusmiljeno živčnostjo in je hupa največkrat uporabljena naprava v naših motornih vozilih. Dovolj o teh vsakodnevnih banalnostih! Nepotrpežljivost v medosebnih odnosih je že prav nadležna.

Mogoče so naši predniki preveč pogosto kimali in iskali srednjo pot na zavoženih cestah, vendar danes je tega vsekakor premalo. Spolno prebujen par se odloči za nekaj strastnih igric, kontracepcija je za cepce, saj vendar tip zna paziti in gremo! Planeti in lunin cikel se tako sestavijo, da je približno devet mesecev kasneje vsaj en Zemljan več med nami.  Novopečena starša sta presenečena, v resnici nista pripravljena na novo dolžnost. In roko na srce – med njima ni kaj dosti več od iskric tiste zdaj že davne noči. Fant bi se rad še naprej ukvarjal  s priljubljenimi športi in igral računalniške igrice, dekle bi hodilo na kave s prijateljicami in izbiralo nove modne majice. V programu nimata menjave plenic, prečutih noči in tisoče drugih zoprnij. Poroka odpade, sploh ni vprašanje. Skupno življenje odpade, saj si gresta na živce že po petih minutah in pravzaprav imata vsega skupaj že cel glavo.

Junak in novopečeni očka s stisnjenimi zobmi podpiše priznanje očetovstva, saj takšna rit pa spet ni, da bi stisnil repek med noge in se kmalu tudi zaveže, da bo na mesec odrinil kakšnega stotaka za preživetje pamža. Mogoče bi ga ali jo kdaj tudi obiskal, ker se tako spodobi, vendar ne ve, kaj početi s potomcem. V trenutkih romantične zasanjanosti si raje predstavlja, kako bo sina peljal na tekmo hokeja in s hčerko izbiral maturitetno obleko. Zdaj pa se s tem ne bo ukvarjal, ker ima plačano kajtanje v Črni Gori. Tudi sveža mamica ima mnogo težav, predvsem išče vse možnosti, kako bo otroka parkirala lastni materi in se sama malo spočila. Ideja, da bi se z nekaj potrpežljivosti in ljubezni naučila starševstva ali celo skupnega življenja sploh ni na dnevnem redu. In tako rastejo novi samorastniki.

Nisem za družino za vsako ceno, sploh ne. Kadar ne gre, ne gre! Pika. Jezi me, da se mnogi ne želijo potruditi niti malo, saj je linija manjšega odpora razhod. Tako je vsaj videti na površini, rane so bolj globoke. To me res jezi in sam postanem nepotrpežljiv do nezrelih osebkov med nami. Krog je sklenjen.

Sobotna kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 16. maja 2015