Popolna inventura

Vas je že kdaj prijela želja, da bi iz svojega življenja izločili vse nepotrebne stvari in odnose? Mene je. Že večkrat. S to idejo se v valovih ukvarjam zadnjih nekaj let. Občutek imam, da me vse odvečno enostavno pribija na tla, vleče navzdol. Nisem tako zagret, da bi upal na popolno odsotnost vsega materialnega in odvečnega okoli sebe kot pot v svobodo. Prijateljica je včeraj dobro rekla, da je svoboda možnost, da vsemu rečeš »ne«. In iskreno rečeno, ne morem vsemu zabrusiti tega »ne«. Tako ostajam, podobno kot verjetno večina vas, ujet v neke spone našega bivanja. Vendar z vročo željo eliminacije vsaj dela nesmislov. Pa poglejmo!

Čas je, da potegnem črto. To počnem v tem obdobju samodejno z obračanjem koledarja. Moji življenjski krogi se nič ne razlikujejo od vaših, vsi skušamo preživeti v okvirih istih področij – nekaj počnemo za denar, gojimo medosebne odnose in se trudimo preživljati prosti čas konstruktivno. Na vseh treh področjih mi ni bilo dolgočasno, sploh ne. V začetku leta sem končal izobraževanje, ki mi je precej prečistilo lastni fokus delovanja in zmanjšalo razpršenost, ki je moja velika pomanjkljivost. Tako da recimo zdaj vem, kaj želim delati in česa ne želim. Vse to spraviti v realnost ni tako enostavno, vendar se trudim. Želim početi veliko manj nesmiselnih zadev, ki so enake butanju z glavo v steno. Pri tem so na prvem mestu ljudje, ki sploh ne želijo pomoči. Tem se imam namen izdatno izogibati tudi v prihodnje.

Starejši ko sem, manj odnosov z ljudmi imam, le da so ti bolj intenzivni. Da bom natančen, vedno več ljudi, ki želijo zgolj jemati in ne dajejo nič v zameno, je tudi letos enostavno odpadlo in prav je tako. Pijavk, voluharjev in drugih čudnih življenjskih oblik med človeško raso si res ne želim v svoji okolici. Inventura pokaže, da je ljudi, ki so res vredni zaupanja mogoče za prste ene roke in nič več. In tudi v prihodnje se bom izogibal bližnjim odnosom s pokvarjenimi, dvoličnimi in strahopetnimi posamezniki. In ne, ne želim z vsakomur na kavo, da mi bo vmes še razložil svoj problem, ki naj bi mu ga skušal rešiti. Hej, ni fer! To sodi v prvi oblak, med posle in ne med zasebnost.

In za konec, prosti čas. Zelo sem ponosen nase, da sem si izboril dovolj časa in energije za tri zadovoljstva polne dejavnosti. Tečem, potapljam se in plezam. Tek je ostal še iz prejšnjega leta, spuščanje v morske globine sem oživel po dolgih letih, motoviljenje med grifi pa je nekaj čisto novega in … norega. Dve uri popolne osredotočenosti pomeni tako nujen odklop od informacijske zasičenosti. V steni šteje samo to, kako boš prijel naslednji oprimek in nič drugega. Povem vam – to je zdaj trojček popolne sprostitve, ki ga bom ljubosumno čuval in branil pred različnimi kradljivci časa in energije. Ko takole pogledam nazaj, moram pokimati v lastno priznanje. Kdo nas bo pa hvalil, če se ne bomo sami!

Mogoče se lotite podobnega početja, kaj pa vem. Želje so na vrsti – želim vam, da je končni izračun leta na vseh treh področjih pozitiven. Snujete načrte za svoje početje in preživetje, ohranjate samo prijetne odnose in odklanjate škodljive ter za konec imate neko svoje početje izven vsega, brez želje po zaslužku ali dosežku, ki vam toplo greje srce. Potem je vse v redu. Še zadnjič letos – srečno.

Zadnja letošnja kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 31. decembra 2016

Foto: Sandra Požun