Pismo neznanemu prijatelju – vzroki in posledice

Vem, da se v naših mladih letih nismo niti za sekundo spraševali o posledicah naših dejanj, živeli smo dobesedno od trenutka do trenutka. To je naše starše jezilo, nam je pa bilo vseeno. Rekli so nam, da nismo odgovorni. Danes vem, da možgani v tisti dobi še niso docela razviti, sploh ne v tistih sektorjih, ki pokrivajo tako kompleksno razmišljanje, ki sklepa nekaj korakov naprej. Hudiča, potem sploh ne vem, kako mulci lahko igrajo šah. Samo to je že druga tema. Pismo neznanemu prijatelju tokrat posvečam razmišljanju, ki ga pred četrt stoletja nismo bili sposobni.

Spomnim se, da je bila streznitvena situacija glede posledic takrat, ko si na začetku faksa na kavi razlagal, da je najbolje, da Manji narediš otroka. Že takrat sta se slabo razumela in ljubezen je šla v franže, ti si pa meditiral o tem, da bi vaju lahko otrok povezal. Še dobro, da nista uresničila tega načrta, oziroma, da ga nisi ti izsilil. Ko vaju danes gledam ločeno, vsakega posebej, se mi zdi, da bila vse skupaj velika napaka. S to razliko, da bi bila ta razlika živa, novo človeško življenje. Mislim, da sem se takrat prvič bolj resno zavedel posledic naših dejanj. Drugič je bilo kakšno leto ali dve kasneje.

Po celonočnem žuranju je padla ideja, da gremo še na eno jutranjo vodko v lokal, kjer so jo točili že ob šestih zarana, na pol ilegalno. Ne da bi se sprehodili do tja in zbistrili pregrete buče, smo se usedli v avto in zajadrali proti mestu. Na ostrem ovinku smo se oplazili po boku s še eno ekipo, ki je očitno podobno pijana pilotirala iz mesta ven. Nihče se ni ustavil. Nikomur ni bilo nič, samo plehu. Šlo je za centimetre. Danes to zgodbico rad pripovedujem, sploh mladim. Verjetno v njihovih ušesih vse skupaj zveni prekleto pokroviteljsko, ko stric razlaga svoje pijanske štorije. Briga jih. Itak nimajo še možganov razvitih za dojemanje posledic, torej gre vse na eni strani notri in na drugi ven. Tebe takrat ni bilo zraven.

Z Manjo sta bila že narazen in svojo žalost si povsem profesionalno utapljal v pijači, ne tako študentsko kot mi na žurih. Imam občutek, da jo malo grize krivda zaradi tebe, veš prijatelj. Manjo ja, njo ja. Sem jo videl oni dan v nakupovalnem centru, seveda. Hitela sva in se le uspela ustaviti za hiter čvek. Je vprašala, kako si in sem povedal po pravici. Krivi se, da je mogoče ona vzrok za tvoj propad, kar je sicer neumnost, vendar vseeno najeda. Ni mi verjela, ko sem jo skušal tolažiti in miriti, da je tvoje življenje od vajinega razhoda naredilo toliko vzročno-posledičnih obratov, da jim že težko slediš. In potem sva pohitela dalje, otroke je imela zgoraj v igralnici in moža doma. Potem sem spet razmišljal o vzrokih in posledicah.

Zdaj, ko imam baje sivo možganovino, ali je mogoče bela, toliko razvito, da lahko dojemam ta kavzalna zaporedja, mi ravno razmišljanje o tem, da gre za stalni zakon vesolja nudi dovolj mirnosti. Nobenih naključij ni, v ozadju je nek ustaljen red in neko pravilo. Storim nekaj in to ima celo serijo posledic, različnih in nenavadnih. Tako včasih težko razvozljam iz nekega dogodka vzrok, ki tiči skrit. Me sploh razumeš, prijatelj? Pišem ti te stavke, ker upam, da ti bodo pomagali iz kaosa dogodkov, ki so se ti zgodili, razbrati nek smisel. Zaporedje vzrokov in posledic, logično verigo. Živeti brez smisla ni dobro, to smo počeli kot mulci. Ko baje še nismo imeli do konca razvitih možganov.