Partija šaha (sobotna kolumna)

Moj ded je bil zagret komunist. Poleg tega, da je v bil v pravem času na pravi strani, je bil tudi vnet šahist. Včasih me je ob popoldnevih učil kraljevsko igro, povsem v stilu ruske vzgoje. Verjetno je imel v mislih moskovske parke, kjer mužiki sedijo na svežem zraku za šahovnicami in poskušajo pretentati nasprotnika. Tako se dobro nadihajo in vadijo za morebitno novo ofenzivo hladne vojne. No, ded me je naučil poteze in pravila, da sva lahko odigrala partijo ali dve. Igra me nikoli ni povsem potegnila, če sem iskren. Mislim, da nisem imel prave strateške mentalitete, da bi znal načrtovati napade. Pred nekaj meseci sem imel preblisk, si nabavil igralno ploščo in našel velike zgodovinske dvoboje šahovskih genijev, jih preigraval ter se čudil njihovi zvitosti. Tudi zdaj sem kljub veliki želji ostal na ravni amaterja, ki ima težave že z računalnikom na nivoju 3.

Vmes sem prebral knjigo Garija Kasparova, ki je po karieri velemojstra prestopil na politični parket. Med drugim opisuje svoje izkušnje šahovskih taktik na polju aktivizma. Nudi enkraten pogled v razmišljanje profesionalnega igralca šaha, ki mora za vrhunsko igro v glavi preigravati možnosti nekaj potez naprej, kar pomeni več tisoč variant. Vsekakor naloga za posebne možgane. Postalo mi je jasno, da sposobnosti upoštevanja različnih vzročno-posledičnih zvez pač nimam. Šah naj bi bil dober odraz življenja samega, včasih celo imenovan popolna igra. Zato me ne čudi, da ljudem ne gre od rok tudi igra življenja. Enostavno je preveč zapletena.

Kolega je zadnjič omenil, da ga plaši dejstvo, ko posamezniki okoli njega ne razmišljajo o dolgoročnih posledicah svojih dejanj, po domače, ne razmišljajo niti dve potezi naprej. Za primer lahko vzamemo našo virtualno pojavnost na internetu.  Verjetno je že vsak uporabnik vsaj kdaj slišal za nevarnosti kraje identitete, vdora v elektronske predale pošte in računalniške viruse. Vse to obstaja nekje na robu naše zavesti kot zalega, ki ogroža nekoga drugega, ne nas. Ko se lotimo početja na kibernetičnem strojčku nam očitno vse informacije o varnosti zbledijo. Kot naivne ovčke klikamo po nepreverjenih povezavah in se potem čudimo, ko računalnik dobi gripo in je naš profil na družabnem omrežju poln pornografskega smetja. V resnici gre samo za virtualne težave, saj je z nami vse v redu. Kolega se je vprašal, kaj pa če bi šlo resnično za življenje in smrt.

Žal se tudi v resničnih problemih ne izkažemo kaj bolje. V avtomobilu se ne privežemo z varnostnim pasom, nekateri tudi pijejo, ko vozijo, ravnajo malomarno z nevarnimi snovmi … Kot da enostavno ne bi razumeli posledic svojih dejanj. Nimam pojasnila za takšno početje, razen nadute vzvišenosti, da se meni ne more nič zgoditi. In razmišljanje take sorte je pogubno. V opravičilo človeški rasi pa tole – možne posledice vsake povsem navadne življenjske situacije so tako številčne in tako težko predvidljive, da v resnici običajen človek o njih ne more razmisliti. Življenje, kot šah, je toliko zapleteno, da o tem sicer zelo sposobni človeški možgani ne morejo podati zanesljive ocene. Očitno ob tej naloge odpovedo in telesu narekujejo prvo neumnost, ki jim pride na pamet. Mogoče zato živimo v tako amaterski in primitivni obliki bivanja. Kdo bi vedel. Kmet na e4.

Sobotna kolumna je bila prvič objavljena v časopisu Svet24 na dan 3. oktober 2015