Panker bom ostal!

Človek se trudi, da bi razumel in sprejel najbolj nesmiselna pravila omikane družbe, pa ne gre. Da ne bo pomote, niso vsa pravila tako blesava, mnoga pač. In po letih muk prilagajanja se lahko v neki točki ustavi in spozna, da iz njega ne bodo naredili salonskega levčka slovenske povprečne družbe, temveč ostaja panker za celo življenje. Panker tukaj ni mišljen kot poslušalec določenega tipa glasbe, čeprav je ta tudi v redu, temveč panker po stilu življenja. To se mi je zgodilo, čisto resno. Sploh ne vem, kdaj sem v glavi spoznal, da iz mene ne bo uglajen gospod srednjih let. Rekel bi, da se to kuhalo dolga leta, tako počasi. Res je, da nikakor ne želim spremeniti svojih oblačil, že pred časom sem se pridušal, da v kravati pa nikoli. In res nimam niti ene, pa tudi pripadajoče srajce ne, kaj šele hlač in suknjičev in druge šare. Ne razumem tega kulta oblačenja moških v pingvine, ko jih stiska pri vratu, veže na hrbtu, pod pazduhami pa se jim nabirajo potne srage. Zgolj zato, da zadovoljijo izmišljen kodeks oblačenja. No, tukaj me ne boste videli! Prav briga me. Nikoli še nisem bil povabljen h kraljici, da bi moral razmisliti o tem, za priložnostne pasje procesije pri slovenskih politikantih pa še nikoli ni bilo nič narobe, če je človek v črni majici in črnih kavbojkah. Ali obstaja še kakšna barva razen črne? Tako. Toliko o oblačenju.

Smo pripravljeni, da se spustimo na malo bolj subtilne nivoje? Bojim se, da vsi precej dobro poznamo navodilo, s katerim nas radodarno zasipajo predvsem predstavniki malo starejše generacije, da ne napišem kar starši pa bo najbolj prav. »Kaj bodo drugi rekli« se imenuje ta univerzalni napotek glede obnašanja, ima pa svoje podvariante, ki opozarjajo, kaj bodo rekli sosedje ali pač, kaj bodo rekli sorodniki ali celo bolj natančno, kaj bo pa ata rekel ali pa kaj bo rekla kaka babica. Čustveno izsiljevalska nota tega navodila gre lahko zelo daleč. Ali vi veste, kako je bila teta Anka žalostna, ko je zadnjič njena nečakinja Barbara prišla domov s trojko iz geografije. Ja, teta je bila žalostna, vidite, kaj dela ta grda Barbara. Seveda. Slovensko nabijanje krivde, nacionalni šport. Baje tudi drugje ni kaj prida drugače, vendar poznam tole podalpsko različico vzbujanja slabe vesti, ki lahko z atomsko močjo napada nič hudega slutečega človeka, ki želi le živeti po svoje. Ideja za to taktiko je naslednja: ne samo, da se drugi zgražajo, ko se obnašamo za njih neprimerno, tudi počutje drugih oseb je odvisno od našega vedenja, naših dosežkov in tako dalje v nedogled. Imam sporočilo za teto Anko in njene somišljenice: brigaj se zase! Živi svoje življenje in pusti Barbari njeno. Za Barbaro pa – ne pusti se zvleči v to umazano igro krivdnih občutij, ker je vse skupaj zlagano. Ja, pravico imaš živeti po svojih načelih. Največji okvir sprejemljivega postavlja Država in ta okvir ti je jasen – ne krademo, ne ubijamo, ne goljufamo … Vse drugo je naša svoboda, Barbara s sotrpinkami in sotrpini. To lekcijo velja narediti, da ne postanemo prisilne kopije zlaganih starševskih konceptov družbene pravilnosti in v celofan zavite dvoličnosti. Za začetek. Hipokrizije bomo srečali na poti še dovolj.

Zdaj, ko smo se osebno uredili po svojih načelih in odvrnili enega od demonov bližnjih odnosov, se lahko ozremo še malo ven. V ta izmislek družbe, v to matrico potrošništva in zlaganosti. Evo! Ne znam plavati s tokom v tej greznici. Ne gre! Naj se še tako trudim, da bom postal nekako polikan po robovih, mirnejši in bolj olikan … Ne gre! To ne pomeni, da bom na dnevni bazi norel in v vsakem pogovoru povsem izven sebe kričal ali kaj takega. Seveda ne. Zgolj ne čutim nobene povezanosti s to izmišljotino. Lagal bi, če bi vam napisal, da se bil vedno manjšina. To ne drži. Tam nekje od 20 do 27 leta življenja sem se zelo trudil, da bil predstavnik povprečja, vendar na malo nekonvencionalen način. Zdaj vem, da sem bil tako malo snobistični ljubljanski kvazi intelektualec, bi zdaj rekel hipster? Razumete? Tako kot so zdaj tudi člani moje generacije, ki ohranjajo neko pozo vsevedneža, hodijo na pravilne alternativne predstave, berejo pravilne alternativne knjige in tudi mislijo pravilne alternativne misli. To so lahko salonski levičarji, salonski intelektualci, salonski kulturniki, vseeno je. Ostro se ločijo od navadne raje, od primitivnih predstavnikov »pravega« povprečja … Oh, in tako dalje in tako naprej. Utrujen sem od tega. Pojma nimam. Nisem tak. Ne vem, kakšen sploh sem, samo ne morem se povezovati ne z enimi in ne z drugimi, tudi s tretjimi ne. Mogoče se zgolj tolažim, da nisem čredna ovca, vendar potem je moja čreda zelo majhna. In sicer čreda črnih ovc. Sem manjšina, bolj natančno predstavnik manjšine, ki nima imena. Rečem, da smo pankerji, ker nimam boljše besede. Vem, da je ureditev naše skupnosti zanič. Vem, da imamo pohlepne politike, ki sploh zdaj, tri mesece pred volitvami, sladkajo z besedami, obljubami in načrti. Vse za vaše glasove, da bodo lahko bogateli še štiri leta. Res, iskreno, ne vem, kako ven iz tega govna. Vem samo, da se moramo manjšine povezovati v naše male celice upora. To mi je jasno. Ta upor ne pomeni nujno mahanja s transparenti in sledenju temu pozivu »gremo na ulice«. Se pa strinjam, da mora upor zveneti v prostoru javnega. Mora biti javen. Jaz pišem. Včasih tudi govorim, oziroma pogosto gobcam, da me imajo moji bližnji že dovolj. Pišem in govorim. Za dober namen grem tudi na ulico. Ne pa za vsako figo. Sem panker srednjih let in me včasih boli hrbet. Ko pišem imam iluzijo, da me kdo bere. Ko govorim imam iluzijo, da kdo res posluša. V končni fazi mi je čisto vseeno, res. Vem, da moram to početi, drugače bi znorel. Ne znorel v smislu »za Polje znorel«, temveč postal zagrenjena ostriga in celo postal povprečen, tako znorel. No, tega nočem. Pišem in govorim. To je moja pankerska pozicija v odnosu na ta večinski ocean površinskosti, materializma, šovinizma, nacionalizma in dvoličnosti. Uh, sploh ne veste, kako dobro je delo to pisati! Kat teža je odpadla od mene. In Radio 101 iz Zagreba, ki trese iz zvočnikov, je dal na program Guano Apes in komad Open your eyes. Grem na čik in kavo. Se vidimo.

Kolumna je nastala za Kralje ulice, številko april 2017.