Otroke jemljejo tudi na psihiatriji

Da bomo lahko nadaljevali tokratno druženje, moramo razčistiti eno vprašanje. Je država lahko upravičena do tega, da poseže v vaše družinske odnose in vam vašega otroka začasno odvzame? Se lahko s tem strinjate ali ne? Gre za načelno trditev, s katero še ni pojasnjeno kdaj in pod kakšnimi pogoji, če sploh, je državi to dovoljeno. V primeru, da se s to trditvijo nikakor ne strinjate in je za vas družina sveta zadeva, v katero svojega nosu ne sme za nobeno ceno vtakniti nikoli in nikdar noben državni uslužbenec, potem se bomo težko menili dalje. Zame bi takšno stališče pomenilo tudi, da za štirimi stenami dopuščate pretepanje, trpinčenje, zanemarjanje in tudi spolno zlorabo, saj takšna kategorična obramba družinskega kroga pomeni, da lahko s šibkejšimi člani te družine tudi počnem kar se mi zljubi kot da so moja lastnina. Takšno stališče brani zlorabiteljske, zanemarjajoče, nasilne, nevestne in vse druge starše, ki si tega imena ne zaslužijo. Zato … bralci, ki ste takšnih stališč – mogoče je vseeno bolje, da se poslovimo. Težko bomo prišli skupaj, saj se v osnovi ne strinjamo in tukaj ni kaj dosti prostora za kompromise.

Da, trdno verjamem, da vsaka država, ki da kaj na svoj ugled, mora imeti učinkovite mehanizme, s katerimi lahko poseže v družinske odnose, kadar so otrokove pravice in temeljne svoboščine kršene, kadar je otrok žrtev kateregakoli nečastnega in zavrženega dejanja na njegovo škod. To je dolžnost države, ki da kaj nase. Država Slovenija je žal zgolj država, ki želi ustvarjati licemerski vtis učinkovitosti in pravičnosti, v resnici pa se je lahko skozi optiko zaščite otrokovih pravic globoko sramujemo. Če bi veljala kakšna merila primernosti, Sloveniji glede varstva otrokovih pravic ne bi bilo nikoli mesta v Evropi 21. stoletja.

Dobesedno šokira me nevednost povprečnega sodržavljana in sodržavljanke glede te možnosti, ki jo Država dejansko ima – vašega otroka vam lahko odvzame, zaradi česar Država ne bo preganjana kot ugrabiteljica temveč je to njena, včasih, naloga. To dejstvo mnoge preseneti. Enostavno ne verjamejo, daje to možno. Kadar nekdo prijavi mojega sodržavljana in sodržavljanko recimo na center za socialno delo ali policijo, sta pogosto prepričana, da bo prijava predmet razgovora in ne morebitnega ukrepanja. Ukrepanje države pa je delovanje učinkovitosti in, na primeru Slovenije, redko pravičnosti. Osebno me žalosti dejstvo, da so moji sodržavljani tako nevedni glede tega, česa vsega je Država sposobna in za kar ima pooblastila. Še več – v resnici smo ji te naloge predali, da jih izvaja za nas. Zato je milo rečeno ignorantsko, da tega nekateri nočete vedeti in se o tem poučiti.

Država lahko svojo oblastno funkcijo nad vami izvršuje še na tisoče drugih področjih, ki pa niso predmet današnjega prispevka. V mislih imam zgolj to, da vam lahko vašega otroka v okviru nekega postopka, ki je mimogrede upravni in ne sodni, precej trajno vzamejo. To, da je postopke upravni in ne sodni je docela skregano z evropsko normo, je nekaj, česar Evropejec ne bo razumel, če mu razlagate, ker ne bo mogel dojeti, da v postopku, ki je dober za izdajo osebnega dokumenta lahko tudi izgubite otroka, vendar država Slovenija to ve že dolgo. Ničesar ne spremeni in nikjer ne napreduje. Cepeta na mestu, v škafu dreka napačnih odločitev, ki jih je zakuhala sama in to še povsem nezakonito. Če bo beseda nanesla na to tematiko, vas bodo želeli prepričati, da bo vse to enkrat uredil novi Družinski zakonik, ki ga sicer ni. To je nova laž, saj za to ni potrebujemo prejemati celega zakonika, samo končno spremeniti pravila igre, ki so že desetletja oblikovana – napačno.

Julija letos sem napisal krajši prispevek z naslovom Otroke jemljejo, mar ne? http://maticmunc.net/otroke-jemljejo-mar-ne/, kjer sem kratko predstavil ta paradoks absolutne nevednosti povprečneža in upravne moči države na drugi strani, danes dodajam malo več teksta. Zakaj? V zadnjih tednih me je ponovno zbodlo dejstvo, da nekateri starši povsem nerazumljivo ostanejo brez svojih otrok na podlagi izmišljenih trditev kakšnih sosedov, na kar se je oprla povsem lažna odločba centra za socialno delo. Vendar je dejstvo, da so takšni otroci odvzeti in se ne bodo kmalu vrnili v svoje družine. Dokler ne useka v vašo družino, vas Država v funkciji ugrabiteljice otrok ne zanima tako zelo, žal pa se lahko taka pogled na to problematiko spremeni precej hitro. Eden izmed takšnih pogojev, ko se vse skupaj spremeni čez noč, je lahko vaše zdravstveno stanje. Bom natančnejši, vaše trenutno duševno zdravstveno stanje.

Časi so težki in na trenutke marsikdo med nami obupuje. Kadar so dnevi boja proti depresiji, proti samomoru in drugi dnevi posvečeni skrbi za naše mentalno zdravje, takrat ljudi obveščamo in napotujemo, da v stiski poiščejo pomoč. Kadar je duševna stiska premočna, je pravilno in zaželeno, da se obrnete na zdravstvo in se včasih tudi zatečete v bolnišnico, da ste hospitalizirani na psihiatričnem oddelku. To ni nasvet za vse povprek, to je včasih nujni izhod za ljudi, ki trenutno ne zdržijo bremen realnosti. Zaradi takšne odločitve, ki jo ljudem priporočamo, lahko ostanete brez otroka.

Žal je postala ustaljena praksa slovenskih centrov za socialno delo, da v primerih, ko se recimo mati otroka zateče na oddelek psihiatrične nujne pomoči, že naslednji dan tja pride socialna delavka s papirji, kjer je potrebno s podpisom matere »potrditi začasno namestitev otroka« pa naj si bo to v krizni center ali kar v rejništvo. Hkrati z željo po podpisu pride tudi tolažba, da gre za golo formalnost in začasnost. To je grda laž, s tem podpisom ste se otroku odpovedali vsaj za tri leta lahko tudi dlje. Sistem slovenske reje otrok se je aktiviral in otroka ne boste kmalu dobili nazaj. Sploh ne kar takrat, ko se vaša hospitalizacija zaključi. Socialna delavka vas je po domače nategnila in vi žal niste bili dovolj razgledani, da bi vedeli, da je to možno. Podpis očeta se recimo včasih sploh ne pridobi ali izsili na način, da recimo otroka ne bo nikoli več videl če tudi on tega ne naredi in podobno. O takšnih primerih včasih kaj preberemo ali slišimo in vidimo v kakem slovenskem mediju, kjer nastane bombastična zgodba za en dan, brez razlage ozadja, brez komentarja, saj to presega moči in znanje slovenskega pišočega kronista. Naslednji dan je že druga šokantna zgodba in voz drvi dalje. Nimam namena pisati o posameznih primerih, ki so seveda med seboj zelo različni. Želim vam pisati o ustaljenem sistemu, ki ni vezan na samo na nekaj žalostnih usod slovenskih otrok, temveč priča stalni praksi po celi Sloveniji. Pri tem vam lažejo predvsem o dveh pogojih odvzema – o začasnosti in o sporazumu.

Začasnost. Začasnost, s katero kot tolažbo pogosto nastopajo delavci centra za socialno delo, je laž. Tako je sicer zapisano v zakonih,d a gre za »začasni ukrep«, vendar praksa kaže, da gre pogosto za kar precej dolgotrajno začasnost, ki bi ji lahko lahka rekli kar trajnost. Govorimo o letih, ne o tednih. To je tista lažna začasnost, s katero vam mahajo in jo obljubljajo. Prosim, da se tega zavedate. Govorimo o letih rejništva.

Sporazum in izsiljevanje tega sporazuma. Organ, torej center za socialno delo, se dobro zaveda, da je postopek odvzema, kadar se starši s tem ne strinjajo, nekoliko bolj zapleten od »sporazumnega«. Na ustni obravnavi, ki naj bil upravni približek sodne obravnave, se zadevo preuči in vsaj daje vtis pravičnosti. Tisto, kar je za center za socialno delo najbolj neugodno jen to, da e tma stranke pojavijo dejansko z odvetnikom. Mogoče celo odvetnikom, ki mu upravno in družinsko pravo nista tuja ali pa je vsaj spreten govornik. Eden izmed takšnih lahko namišljen scenarij odvzema razbije v pol ure, osramoti celotno ekipo državnega organa in za konec še kaj požuga s kakšno tožbo. To je tudi skoraj edina strategija, ki lahko takrat, ko voda teče v grlo, obrodi sadove. Tuljenje in odločno nasprotovanje, vlivanje strahu z avtoriteto. Žal! Potem bo prepozno ali vsaj zelo pozno. Tega se birokrati slovenske sociale precej bojijo. Čudno je to, da je pravno varstvo v zadevi, kjer se odloča o usodi otroka ena izmed nezaželenih strategij strank, uradniki tega ne želijo gledati in doživljati. Svoj posel želijo opraviti tiho in če je le možno tako, da se starši s tem ukrepom strinjajo, tudi če je potrebno za to uporabiti nekaj izsiljevanja in nekaj drobnih laži. In še nekaj – sporazuma ne morete preklicati čez nekaj dni, ko ste premislili. Prepozno je, vaš podpis omogoča odvzem.

Ali ni to višek neetičnega ravnanja, da človeka, ki je v trenutno slabi koži in se je zatekel tja, kamor naj se zateče človek v stiski, že naslednji dan obiščemo s papirjem v podpis. Obljubljamo zgolj začasno ureditev namestitve vašega otroka, v resnici pa držimo fige, saj bo njen ali njegov podpis pod tem papirjem pomenil dovoljenje za odvzem otroka? Ali ni to resnično podlo dejanje? Ali se vam ne dozdeva, da to nima nobene zveze z doktrino socialnega dela, humanizma, pomočjo sočloveku? Ali se vam ne zdi, da gre za eno najbolj umazanih rabot za blagor Države, ki ostaja tako še enkrat več čista in čistunska, kadar dvema revežema odtuji otroka, da ga bo »rejila« na svojih plečih in na svoj blesavi način? Odgovori bi morali biti jasni vsakomur, ki ohranja etično držo v teh norih časih. Morali bi biti vsakomur, vendar niso.

Vprašam vas, humanisti različnih strok, ki danes opravljate poklic strokovnega delavca na centru za socialno delo … kako se je pogledati zvečer v ogledalo, ko ste čez dan iz matere na oddelku psihiatrije izsili izjavo, da ste lahko otroka oddali v rejništvo? Imate občutek, da delate nekaj dobrega za našo Slovenijo, da ste strokovni in pošteni. Vas kdaj zavrta črv dvoma, kakšne posledice bo to imelo za življenje vaših strank in tudi za vaše življenje. Nekateri verjamemo,d a vesoljni zakon vzroka in posledice ne odpušča, da se vam lahko s trikratno dozo vrne vse slabo, ki ga počnete ljudem okoli sebe? Se kdaj spomnite teoretičnih doktrin, ki so nas učili na faksih po domovini, ki so vključevale skrb za sočloveka, solidarnost, humanost, empatijo. Niso nas učili tega, da moramo sočloveku povzročati gorje na tak način, kot počenete. Pomislite, kaj se bo dogajalo v vašem življenju kot posledica vaših napačnih in krivičnih odločitev. Bolezen? Ločitev? Smrt? Kdor povzroča trpljenje, bo trpljenje tudi prejel, ne more biti drugače …

V zadnjih mesecih seveda tudi nove ministrice za delo, družino, socialo, upokojence, brezposelne, enake možnosti, mlade in invalide nisem slišal, da bi omenila, kako je potrebno nujno odločanje o odvzemih otrok prenesti na sodno vejo odločanja. Ni zastavila besede o tem, da mora biti odločanje v teh zadevah rezultat visoko odgovornega in strokovnega dela in ne izmišljenih izvedeniških mnenj in samovoljnih odločitev birokratov. Tega žal ni storila. Ni dovolj pomembna tema, niti o tem se ne sanja predsednici Vlade RS, poslancem. To ni tema. Njihovih otrok ni nihče jemal. Sistem centrov za socialno delo je eden izmed ostankov starega socialističnega sistema, kjer je Oblast rada in pogosto izvajala nadzor nad svojimi prebivalci, pri tem uporabljala oblastniške kazni in tako skrbela za mir. Pravica do ugovora, drugega mnenja, pravne varnosti in druge izmišljotine bolj napredne družbe v tem sistemu nimajo kaj početi.

Za vse vas, ki ste daleč o tega, da bi vas ščitila imuniteta znanega Slovenca ali Slovenke, politika ali ministrice, za vse vas pa dobrohoten napotek – poznajte svoje pravice, berite in se izobražujte. Zakoni, ki jih imamo, so vam lahko težje razumljivi, vendar so zakoni, ki jih imamo. Kadar ne veste, kako in kam, poiščite nasvet nekoga, ki ve, mogoče odvetnika, pravnika ali poštenega strokovnjaka, ki ima vaše zaupanje. Samo z dobro in trdno podporo lahko rešite tudi nekaj, kar deluje povsem zavoženo, podpisano, odvzeto …Samo prosim vas, ne zanašajte se na to, da Država tega ne more storiti. Pa še kako lahko …to počne vsak dan, že nekaj desetletij. Z neznosno lahkoto krivičnosti.

Matic Munc