O čem bi morali razmisliti in kaj bi bilo dobro spremeniti

Jeseni leta 2012 se je skozi parole različnih oblik vstajniškega dogajanja v Sloveniji najprej začelo oblikovati vse tisti, česar ljudje ne želijo, torej vse tisto, kar je v tej državi narobe. Naštevanje napak aktualne politike je bilo dolgo in mučno. Lahko ga strnem v ugotovitev, da je pravzaprav vse narobe. Takšna pozicija, ki izpostavlja zahteve, česa vsega si določena skupina ljudi ne želi več, ima sicer določen aktivistični naboj, vendar je kratke sape. Hitro se pojavi vprašanje, kaj si pravzaprav ta skupina dejansko želi doseči. Tako ni čudno, da so se parole povsem na koncu istega leta že nekoliko spremenile in sicer v abstraktno obliko želja, pri čemer sta bili recimo še najbolj razširjeni želji »več socialne države« in več pravne države«.

Kot dobro vemo, je po padcu desnosučne vlade in nastopu levosučne, vstajniško dogajanje čudežno v nekaj tednih zamrlo do točke obskurnega pojava. Ni moj namen pisati o razlogih za ta preobrat, saj so to storili pred menoj boljši pisci in so ti razlogi dostopni vsakemu bolj radovednemu bralcu. Mogoče še dodam, da v letu 2013 prevladujejo parole v smeri odprave korupcije, torej ponovno tisto, česar ne želimo.

Skozi tale prispevek bom izpostavil določene segmente našega političnega razmišljanja in dojemanja izvrševanja politične volje, o katerih bi morali resno razmisliti in po možnosti tudi spremeniti. Postavke delovanja politik in politikov namreč, žal, razumemo večinoma povsem nespremenljivo in dokončno, kot nekakšne nedotakljive danosti. Skozi tak ponižen pogled seveda ni mogoče računati, da bi se karkoli kadarkoli spremenilo in je zato pot od trditev »tega ne želimo« do trditev »to želimo« povsem nemogoča. Žal se tudi vsi novi igralci slovenskega političnega prostora obnašajo povsem enako kot obstoječi ter igrajo to igro po ustaljenih pravilih in ne vpeljujejo novih, razen nekaj kozmetičnih popravkov. Smo v položaju, ki je podoben statusu posameznika, ki trdi »ne želim več biti brez denarja«, ki se minuto kasneje, ko je vprašan, in kaj si pravzaprav želi, popravi: »želim imeti več denarja«, vendar nima nobene uporabne ideje ali poti, kako bi zatečeno stanje spremenil. Ostal je samo pri svoji želji. Točno tako  delujejo tudi trenutni novi politiki v Sloveniji, imajo želje, vendar nimajo poti za uresničitev le teh. Stari politiki v Sloveniji igrajo ustaljeno igro, ki jo dobro poznajo – kako krmariti med populizmom in naslednjimi volitvami na tak način, da jim bo to zagotovilo še en mandat.

Trdim, da je povsem prva in nujna prvina, ki jo mora vsebovati naše nadaljevanje, dopustitev za razmišljanje s svojo glavo.  Neverjetna je moč kalupa in ponavljanja medijskih ali strankarskih manter. Posameznik v Sloveniji se je do dobršne mere že odvadil razmišljati o elementih našega bivanja. Na določene teme servira določene odgovore, ki jih pred tem prebral ali nekje slišal. Odloča se po principu črno-belo, je »za« ali je »proti«, o temah ne debatira in ne razpravlja, temveč se strinja ali temu oporeka zgolj iz navade. Prišli smo v čas, ko je koncentracija povprečnega bralca dolga za tri stavke pisanega teksta, poslušalca in gledalca pa 30 sekund. Vse okoli nas je instantno in popreproščeno, narejeno za hitro konzumiranje in hiter odmet. Če se bomo tako lotevali tudi svoje prihodnosti, neučakano in površinsko, ne moremo nikakor napredovati. Menjava naše miselnosti zahteva iskren in poglobljen pogled v nas same, pritisk na zavoro norenja med poplavo informacij in povratek v bistvenemu – zdravi logiki in človeškemu, humanemu. Samo rešitve, ki bodo v začetku izpolnjevale vsaj ta dva kriterija imajo možnost preživetja in uresničitve. Seveda tudi to ne bo dovolj, je pa obvezen začetek. To spremembo lahko in pravzaprav moramo narediti vsak pri sebi, to ni predmet političnih sloganov in napihnjenih krilatic, je osnova človeške civilizacije, ki je v preteklosti težave na svoji poti reševala skozi kreativno iskanje dejanskih rešitev. Če je pri tem vključena tudi obča humanost, človeškost, potem smo lahko precej blizu. Seveda bo šele praksa pokazala, kaj od možnega je v resnici uresničljivega. Nihče ne govori o revoluciji, temveč o evolucijski spremembi, ki jo moramo pospešiti. Drugače propademo. Razkroj temeljnih vrednot človeškega je že skoraj popoln, skoraj nič več nima vrednosti in kot družba razpadamo. Mogoče resnično potrebujemo popoln kaos in se bo šele iz tega počasi dvignila dejanska drugačna človeška družba ali pa bo to celo zaton.

Mogoče zadnje vlake za postopne evolucijske spremembe zamujamo in je spust po etičnem toboganu v brezno neizbežen. To bo pokazal šele čas, ki ga mogoče mi niti ne bomo doživeli. Takšna na videz fatalistična misel pa nam ne sme preprečevati delovanja. Naša lastna aktivnost, obrnjena tako v prevrednotenje nas samih kot tudi v konkretno delovanje navzven je etična zapoved vsakega človeka, ki želi biti v teh časih vreden tega naziva.

Zaupanje je vrednota, na kateri temelji parlamentarna demokracija. Človek zaupa svoj glas nekomu, ki se mu zdi zaupanja vreden. Prvaki strank nas v svojih kampanjah pozivajo, da ji glas zaupamo, ker so vredni zaupanja in tako dalje. Namreč, oblast ima v rokah ljudstvo, vsaj tako imamo zapisano v Ustavi. Ta ljudska oblast pa se izvršuje preko posrednikov, ki jim zaupamo. Vrag je nastal, ker je zaupanje pri nas na tako nizki točki, da ljudje ne hodijo več na volitve, ker nikomur več ne zaupajo. Prevečkrat so v dobrih zadnjih dveh desetletjih šli na led, da bi se pustili še enkrat nasankati. Tako na volitve hodijo strankarski praporščaki in tisti pragmatiki, ki v resnici volijo proti nekomu na tak način, da volijo za nekoga. Temu lahko rečemo tudi izbira manjšega zla. Manjše zlo je povsem sprejemljiva taktika v situacijah prisilne izbire, torej klasične dileme, kjer imamo na voljo zgolj opcijo A in opcijo B.

Volitve naj ne bi bile takšne, saj naj bi izražale svobodno voljo, vendar pri nas žal že dolgo ni tako. V resnici ne izbiramo nekoga, ki mu zaupamo, temveč nekoga, ki se nam zdi manj pokvarjen od nekoga, ki ga preprosto črtimo. Popolnoma porušeno zaupanje, podobno kot v osebnih odnosih, se gradi počasi. Imeti zaupanje do nekoga, ki nas je že večkrat enostavno nategnil ali vsaj globoko razočaral, pa ni ravno človeška lastnost. Graditev zaupanja do ljudi, ki bi lahko bili moji predstavniki, ne bo trajala samo nekaj mesecev, temveč včasih celo leta. V tej luči je dejanska prepoved delovanja vsem obstoječim politikov edina rešitev, ki lahko dovolj odločno preseka z obstoječim stanjem. Gledamo neskončne levitve sluzastih politikantov, zdaj v eni stranki, čez leto v drugi, kmalu v tretji, če že ravno ne soustanavlja četrte. Včasih socialist, potem liberalec, kmalu demokrat, krščanski demokrat ali povsem ljudski in nacionalen. Barve, značke, praporčki in plakati, maske za naivne. Žal marsikaj tega še vedno izhaja iz dobre stare šole komunistične partije, ki se je pred dobrimi dvajsetimi leti levila še bolj ekspresno, se razcepila in njeni učenci so pravzaprav v vseh obstoječih slovenskih strankah. Kako komu zaupati? Nemogoče. Prav tako drži, da so aktualni akterji naše politične bede povsem isti liki, ki jih gledamo 10 ali 15 let, mnoge tudi od osamosvojitve dalje. Kot takšni povsem lepo soodgovorni, včasih na poziciji in včasih v opoziciji, docela nepomembno za navadnega človeka – ves čas ob koritu sprejemanja škodljivih odločitev za Slovenijo.

Dame in gospodje, docela smo zabredli! V tem primeru, ki se dotika zaupanja in obstoječih nasmejanih frisov politike, je edina rešitev oster rez in prepoved delovanja vsem, ki so aktivni ta trenutek. Ne gre za maščevanje, gre za ukrep gole higiene, saj se bo še tako dobra ideja ob prisotnosti aktualnega politika okužila in usmradila. Spoštovani sodržavljani in sodržavljanke, dovolj je nakladanja, samo učinkovito in hitro delovanje reši položaj. Ne zamrznjeni nasmehi večno lažnega optimizma »saj bo«, temveč resnost in delovanje.

Še eden izmed bistvenih razlogov za nujnost popolnega resetiranja tudi na področju ljudi, je to, da žal nikomur od njih ne moremo pripisati visoke stopnje integritete in poštenosti. Možnosti za izkoriščanje privilegijev in drobnih kraj je bilo od nekdaj preveč. Koruptivnost v vseh oblikah, očitno lahko od lani o tem govorimo končno kot o dejstvu, je prežela celotno Slovenijo podobno kot alkohol. Vsak, ki ima to možnost, bi nekje izkoristil prednost zase, sprejel celo denar ali vsaj pridobil moč in vpliv na račun drugega. V tej šlamastiki smo pasivno sodelovali praktično vsi, nekateri tudi aktivno. O vsem se je šepetalo in govorilo, vse se je nekako vedelo, vendar nihče ni naredil ničesar. Slovenija je postala mafijska država, kjer veljajo pravila pravih kriminalnih združb. Prekinitev takega delovanja bo mučna in dolgotrajna. Kaznovanje tistih s prsti v marmeladi je nujnost, preprečevanje in nadzor obveza, sprememba v logiki poslovanja in delovanja pa recept, ki lahko drži na dolgi rok. Nekateri tujci so zgroženi ob dejstvu, da gentlemanski dogovor, ki ga potrdimo s stikom roke, v Sloveniji ne pomeni nič. Še več – dogovor v obliki pogodbe je pri nas lahko vreden manj kot papir, na katerem je zapisan. Žalostno.

Enkrat, očitno pa precej kmalu, bomo morali resno razmisliti, kaj bomo storili s svojo Ustavo. Pisateljska Ustava, zanosno skopirana od Nemcev in nerodno urejena za naše potrebe v času osamosvojitve, je danes zgolj knjižica za police zgodovinarjev. Zbirka želja in abstraktnih pravic ne služi več kot temelj te države, če je sploh kdaj. Skozi pogovore z ljudmi sem spoznal in spoznavam še zdaj, da je splošno poznavanje ustavnega materiala, ki je v njej zapisano, precej borno. Čeprav gre za temeljni akt, ki definira našo državno ureditev, je skoraj povsem nepoznana državljanu in državljanki. Odgovornost za takšno ignoranco težko pripisujemo državi sami, temveč je simbol splošnega nezanimanja za vse tisto, kar dojemamo kot »politiko«. V resnici bi bilo poznavanje takšne listine eden izmed znakov resničnega aktivnega prebivalca, imamo pa še eno situacijo popolne odtujenosti nečesa, kar definira našo ureditev od realnega stanja. Ustava živi svoje zasanjano življenje v predavalnicah in na Ustavnem sodišču, nikakor pa ne odseva stanja v naši družbi niti ga v resnici ne določa.

V zadnjih letih sem tudi spoznal povprečni odpor in celo gnus, ki ga nekateri čutijo do vsega, kar je povezano s pravom. Mnogi pravo dojemajo zgolj kot igrišče za pokvarjene mafijske odvetnike, kjer so pravila namenjena temu, da se jih spretno obide in izigra na škodo pravičnosti. Nekako iz tega odpora prihaja tudi odklanjanje poznavanja zakonov in tudi same Ustave. Takšna miselnost enostavno onemogoča kvalitetne spremembe – posameznik, ki se ne zanima, ne pozna in ne želi sodelovati pri tvorbi recimo nove Ustave in to prepušča »umazanim« pravnikom, s tem seveda tako omogoča obstoječe stanje in ne razume, da je pravo v svoji osnovi namenjeno ureditve pravil v družbi in je osnovno orodje civilizacije. Stranski pojavi zlorabe prava so zgolj nevralgične točke gnile družbe, ki jih je potrebno preganjati in izničiti, ne pa njihovega pojava dojemati kot gotovega dejstva.

Kako bi se proces tvorjenja nove ustave sploh začel, potekal in končal, si predstavljam na več načinov.  Kot res široko polje zbiranja idej in predlogov, dejansko nacionalno, ki bi ga na koncu skupina naključno izbranih »urednikov« (pravnikov in nepravnikov) spravila v obliko, ki bi bila s primerno vsebino dovolj dobra za glasovanje. Ena možnost. Druga možnost oblikovanje dovolj široke, a vseeno manjše skupine ekspertov različnih področij, ki bi se lotili te naloge. Ta druga možnost nekoliko smrdi na famozne komisije, ki so leglo nedejavnosti – odzven tistega znanega izreka, da ko ne želiš narediti ničesar, ustanoviš komisijo. Povrh vsega je za male narcise, kar pogosto tudi smo, ravno članstvo v taki elitni skupini spet  polje grebenja, pohlepa in prestiža. Kdo bo sedel v taki skupini bi znalo hitro postati bolj pomembno od same vsebine. Kriterij strokovnosti je lahko prav tako problem, kdo izpolnjuje ta kriterij, kdo je v Sloveniji ekspert za določeno področje? Zaslužni profesor, ki nima stika z realnostjo že desetletja, je pa avtoriteta? Ali ne bi vse skupaj prehitro postal debatni klub za napihovanje ega prisotnih? Zelo verjetno.

Zato se meni osebno zdi bolj smiselna kombinacija laikov in pravnikov. Stabilnih in razumnih. Ne ministrov za pravosodje, ki jih najbolj zanima njihova pričeska. Ne »civilistov«, ki najbolj tulijo, vendar prava niti osnovno ne želijo poznati, ker ga »ne potrebujejo«. Pravo nudi okvir tvorjenja pravil, sama vsebina pravil pa bi morala izhajati iz življenja in ne floskul. Tako je naša obstoječa Ustava polna nabuhnjenih floskul na področju pravic, ki jih ta Država seveda sploh ni sposobna omogočati svojim prebivalcem, v Ustavi pa se berejo izjemno lepo. Poleg tega pa je v Ustavi seveda zabetoniran naš predstavniški sistem, naša oblika parlamentarne demokracije, ki je sama po sebi precej abotno sestavljena. Brez povsem nove Ustave, ne lektorirane stare, niso možne spremembe.

Hitra ideja o ureditvi volilnih pokrajin in okrajev. 5 pokrajin ali slovenskih dežel – Primorska, Štajerska, Dolenjska, Gorenjska, Ljubljanska. Vsaka dežela ima 5 okrajev. V vsaki pokrajini 5 voljenih predstavnikov. To je skupaj 25 poslancev. Dodatnih 15 predstavnikov predstavlja interesne, poklicne in strokovne skupine, to eksperti svojih področij. 40 članski Parlament. En dom. To je vse. Nič več nesmiselne dvodomnosti, ki v resnici to ni, nič več 90 sedežev v Državnem zboru, kar je odločno preveč.

Ustava tudi definira tri veje oblasti v Sloveniji, ki so med seboj neodvisne, vendar je to samo navidezno. Zakonodajna oblast je seveda povsem strankarska, saj volimo stranke, ne ljudi. Izvršilna, ki naj bi bila najbolj operativna, če hočete celo strokovna, pa je samo podaljšek prve. Ministri niso strokovnjaki resorjev, ki jih prevzemajo, temveč karierni grelci stolčkov. Najbolj komičen lik na tem odru je nedvomno Erjavec, ki je lahko očitno minister za čisto vse, ker se spozna na vse resorje. Seveda mu resor pripada zgolj zato, ker je prvak stranke, ne zaradi strokovnega znanja. Sodna oblast pa zadnja leta pohlevno caplja po diktatu politike, najbolj očitno je to videti na samem vrhu, torej pri Ustavnem sodišču, ki je svoj ugled z mlahavimi in politično korektnimi odločitvami povsem zapravilo. V resnici gre za isto Himero s  tremi glavami, ki se med seboj podpirajo, in ne za neodvisnost. Kdo v Sloveniji predstavlja zmaja, kdo kozla in kdo leva je vprašanje za humoriste.

Nadzor nad vsemi njimi bi krvavo nujno morala imeti civilna družba, dejansko ljudstvo. Neodvisni nadzor nad delovanjem države, nad vsemi temi vejami oblasti, če se že obdržijo, bi morale imeti močne resnično neodvisne institucije. Ne Varuh kot ga poznamo, nikakor. Ne potrebujemo še več političnih lutk na navideznih neodvisnih položajih. Dobra rešitev je lahko celo to, da na položaju nadzornikov ves čas delujeta dve ekipi, ki sta pod drobnogledom javnosti, ki ob izteku mandata glasuje, katera od ekip je izpolnila pričakovanja ljudi. Deluje stroškovno zahtevno, vendar ne smemo pozabiti, da gre za povsem ključno področje naše prihodnosti – ali bomo ustavili korupcijo v državi, dogovore pod mizo in ob kozarčkih viskija, ustavili rakasto tvorbo naše družbe, presekali povezave vpliva in moči ali pač postali popolna mafijska država. Za ta namen bi morali investirati vse sile civilne družbe, za nadzor, pregon, kaznovanje in onemogočanje vseh, ki se gredo hobotnice v tej državi. Šele nekajletno konstantno delo, nekaj let, bi počasi dvignilo stopnjo zaupanja ljudi. Tako globoko smo zabredli v gnojnico neetičnega ravnanja, da kozmetika ne bo dovolj. Ali zavihamo rokave ali pa gre vse povsem navzdol.

Razmisliti bomo morali o tem, kaj nam v resnici pomeni neposrednost odločanja. Ali res želim za vsako odločitev v tej državi imeti možnost, da s pritiskom na nek gumb o tem glasujem? Ali mi kot državljanu zadostuje, da vsaka štiri leta svojo neposredno voljo izrazim zgolj skozi en krogec na volilnem lističu ali sem sposoben in voljan večje participacije v vodenju politik? Kritiki prevelikega obsega prave neposredne demokracije tehtno opozarjajo na možnosti zlorab – v družbi, kjer vladajo populistična gesla in kjer se ljudje v resnici ne zanimajo preveč globoko za posledice določenih odločitev, je takšna možnost visoka. Neposredna odgovornost je rešitev za resnično zrelo družbo, ki jo sestavljajo samozavedni in precej zreli posamezniki, ne pa ovce. Torej, kje smo?

Povprečno nezainteresiran posameznik ne bo v možnosti neposrednosti videl takoj takšne prednosti, videl jo bo po vsej verjetnosti zvest strankarski vojščak in omahljivec iz sosednje ulice, ki nasede na vsako reklamno akcijo in bo tudi na politično. Tako stališče je lahko preveč radikalno in seveda tudi podcenjujoče do vseh nas. V tem primeru, če je vse, kar zadeva politiko, preveč naporno za nas in si damo duška le v rednem kritizerstvu, potem je res bolje, da to prepustimo peščici kariernih politikov, sami pa ob šankih in na socialnih omrežjih samo bentimo. Spremembe ne morejo biti hitre, ne morejo biti čez noč. In dejansko imamo vedno vodstvo točno tako kot si ga zaslužimo in ga tudi izvolimo. Kdo pa sem, da bom sodil o volji večine? Ali je večina tista, ki bo vedno odločala? Kako se bom počutil, če vedno končam v manjšini, je to samo živ dokaz, da sem neprilagojen upornik srednjih let, ki ne sprevidim pragmatičnosti trenutka? Ne glede na napovedovanja izida sem prepričan, da moramo tvegati z veliko večjo možnostjo participacije posameznika. Možnostjo, ki jo lahko še vedno izkoristim ali opustim, celo delegiram nekoga drugega in prepustim odločanje njemu. Temeljni problem sedanjega političnega sistema je v popolni odtujenosti odločevalcev od famoznega ljudstva, ki sicer formalno vodi to državo. Oblast je ljudska na papirju, dejansko je v rokah koruptivnih strankarsko-gospodarskih zaleg. Manjšanje tega razkoraka z vključitvijo mehanizmov neposrednega odločanja je začetek procesa prevzemanja odgovornosti posameznika za politične odločitve. Ja, čevlje naj sodi kopitar, vsekakor, vendar politične odločitve niso zgolj ozko strokovne, kjer lahko laiki naredimo veliko kaotične štale, pogosto so enostavno etično-moralne odločitve, zdravorazumske in življenjske. Sami tehnični vidiki izvedbe prave neposrednosti so lahko izzivi za informacijske strokovnjake in verjetno predstavljajo prihodnost demokracije, ko bomo imeli v glavi zapisano tolerantno pravilo, da ni vse črno ali belo, da lahko tudi mehkejša ovajanja novitet pomenijo spremembe, ne bomo tako ozkogledno razmišljali v okvirih ZA in PROTI.

Strankarstvo je povsem zgrešen način vodenja politike. Ni več vsebin in uresničljivih programov z idejami, je samo kupčkanje. Lokalna, vaška ali občinska, baza določene stranke je štab lokalne koruptivne in klientelistične zalege. Mi imamo župana in večino v občinskem svetu, mi smo v stranki, mi smo šefi … Stranka zahteva disciplino, zvestobo in ne podpira kreativnosti ter samoniklosti. Stranka je oblika politične organiziranosti za poslušne in ambiciozne, ki počasi lezejo proti prestolnici. Nimamo oseb, nimamo osebnosti, vrednih zaupanja, samo strankarske aparatčike, ki redno plačujejo članarino zaradi obetom o lepi službi in položaju, na kongresu dvigujejo rokice in kartončke, se na sprejemih bašejo s kanapeji, socialno omrežje bašejo in mažejo s svojimi abotnimi domislicami, ko pa jih kak bolj iskriv spraševalec resnično povpraša recimo o tem, kaj pomeni fiskalno pravilo pa redno jecajo v mikrofone, iz petnih žil vlečejo naučene PR stavkiče in fraze, se na široko smehljajo in na splošno igrajo butlje. V resnici ne potrebujejo takšnega igralskega talenta, samo takšni so, kot v resnici tudi so – prevzetni in pohlepni bebci, ki so si nadeli strankarske barve, ki stremijo za ugledom v lokalnem okolju, kjer so pomembni in imajo »vpliv«, kar dejansko pomeni, da uporabljajo koruptivne načine pritiska in deljenja moči za dosego ozkih egoističnih ciljev – več denarja, več oblasti in še nekaj seksa zraven. Stranke so leglo pokvarjenosti in jih bi bilo dobro ukiniti. Ja, kaj bom po potem imeli, sprašujete? Mogoče dejanske žive ljudi s stališči, ki so jih pripravljeni zagovarjati tudi širše in ne več služabnikov vodij.

Vtis imam, kot da se ljudem ponujata zgolj dva volilna sistema. V Sloveniji je vse zreducirano na dve opciji – levi in desni, komunajzarji in domobranci … Tudi pri volilnem sistemu se pogovarjamo o proporcionalnem, ki ga trenutno imamo, in večinskem, ki si ga nekatere politične stranke, ali raje stranka, želijo že dolgo. Proporcionalni v grobem pomeni zaščito majhnih strank, razdrobljenost glasov, nujnost tvorjenja koalicije in dejstvo, da volivec nikoli ne ve, točno koga voli, saj voli listo in ne človeka. Večinski sistem je naklonjen velikim, glasovi se stekajo večinsko na dva konca, voli se kandidata, ki je izvoljen z večino, majhne stranke v večinskem sistemu bolj stagnirajo in volivec ve, koga je volil. Tako večinskem sistemu obstaja možnost, da 45% volivcev okrožja nima svojega predstavnika, ker ga je premagal protikandidat s 55%. V proporcionalnem sistemu pa prva opcija dobila 3 parlamentarce in druga 4. Zanimivo je, da na vseh zborih in ljudskih skupščinah t.i. vstaje, na katerih sem prisostvoval, se je o predlogih glasovalo. In je zmagala večina, ne proporcionalnost. Najbolj običajno gledanje na demokracijo navadnega človeka je, da lahko o nečem glasuje in da več kot 50% glasov pomeni zmago. Paradoks je torej v tem, da v skupinah, ki zagovarjajo neposredno demokracijo, prevladuje princip, ki ga pripisujemo zgolj trdorokcem v SDS, torej večinski način. Posameznik želi vedeti, koga je volil. Predstavniški sistem ima smisel, če vem, kdo je moj predstavnik. Past večinskega sistema pa je seveda v grobi polarizaciji, ki lahko hitro nastane zaradi njega. V primeru, da bi resno razmislili o predlogu iz prejšnjega odstavka in dejansko ukinili stranke, potem bi ta težava bila na poti odpravljanja. Volimo ljudi, ne stranke. V mojem okrožju največ ljudi zaupa tej osebi in ta je naš predstavnik. V delu, ko sem pisal o morebitni novi sestavi parlamenta, torej o ključu 25 + 15, je bilo razvidno, da je 25 »pravih« parlamentarcev in 15 predstavnikov interesnih in poklicnih skupin. Večinski sistem – 5 pokrajin in v vsaki 5 okrožij – bi lahko veljal zgolj za 25 poslancev, 15 naslednjih pa bi volili po popolnem proporcionalnem sistemu, kjer je cela država en volilni okraj. Volk sit in koza cela.

Ekonomski načrt. V resnici nimam pojma o ekonomiji, državnem gospodarstvu in fiskalni politiki. Želim pa prebrati razumljiv načrt, iz katerega bo razvidno, kaj bomo v Sloveniji počeli in kaj bomo prodajali, skratka, od česa bomo živeli. Od majhnih kreativnih skupin, ki s poslovno idejo prodirajo na trg, s turizmom, lesom, IT tehnologijo, storitvami … kaj je naša strategija preživetja v položaju, v katerem se valjamo zdaj že 5 let? Ne morem in nočem sprejeti, da so višji davki edina pot iz položaja, ker se mi zdi to neumno. In vidim, da trenutna slovenska brezidejna vlada ne počne nič drugega, da dviga dajatve. Z moje pozicije to samo slabi zaupanje ljudi v državno ekonomijo in zatira kroženje sredstev. Ponovno, iz povsem lastne pozicije samostojnega podjetnika, bi pričakoval več stimulacije in tudi določenih odpustkov, ko si na začetku neke podjetniške zgodbe. Mogoče dvoletnega moratorija na plačevanje celotne vsote prispevkov, toliko, da se človek dejansko ujame v svojem poslu. Ali pač propade. Trenutno je zadeva takšna, da samostojni podjetnik delamo približno tretjino časa za državo, drugo tretjino za fiksne stroške in zadnjo tretjino zase. Neke hude zagretosti podpiranja te države ravno ne moreš čutiti ob takem razrezu prihodkov. No, če so to problemi nas malih, ki smo šli svojo pot, še vedno manjka globalna strategija, ki bi jo lahko razumel vsak državljan. Odgovoriti pa bi morala na najbolj enostavno vprašanje – kaj bomo v Sloveniji počeli, da bomo od tega živeli? Predsednica obstoječe vlade s svojo ekipico o tem očitno nima niti osnovnega pojma! Saj pomnite fiskalno pravilo: »manjši krogec v večji krogec …«

Sam sem trdno prepričan, da spremembe lahko pridejo od spodaj navzgor. Da ni nujno, da se vse začne pri glavi, ki sicer neznosno smrdi, temveč je potrebno pogledati v bazo. Nacionalna država proti lokalni skupnosti. Ali lahko življenjske ideje, kot so zadruge, medsosedska pomoč, poslovne ideje lokalnega interesa, upoštevanje specifike lokalnega …povežejo ljudi? Drobna korupcija ima namreč svoj domicil ravno v lokalni skupnosti, lokalni politiki. V občinskih svetih majhnih občin se dogaja prijateljska delitev denarja. Občin je veliko, same sploh niso sposobne preživetja, imajo 500 ali 1000 prebivalcev, kar je nesmisel. So pa majhni otočki korupcije, kjer župani s svojimi sledilci hierarhično držijo niti v rokah. Če so lokalne, vaške, krajevne, četrtne skupnosti ljudi sposobne prevzeti te niti v dejansko demokratičnem boju, se zavzeti za svoje dejanske skupinske interese in ne egoistične, potem je vredno začeti točno tam. Določeni znaki prebujanja lokalnih skupščin ljudi so se pokazali, smer je prava, čeprav ostajajo nekatere trdnjave, trenutno, težko osvojljive – recimo Ljubljana, ki ne bi smela biti zgolj požrešni mafijski MOL, Maribor, Koper, Novo mesto, Kranj, Ptuj, Celje, Nova Gorica … ki so mesta, sestavljena iz pomembnih četrti, naselji, krajev … v teh lokalnih skupnostih leži ogromna energija za spremembe.

Javna uprava se je samostojni Sloveniji nabreknila čez vsako mero. Dobro že vemo, da so mnogi uradi, inštituti in agencije, ki rastejo ko jurčki po nalivu, zgolj odlagališče odsluženih ali odstavljenih političnih kadrov. Vsaka politična oblast ob prevzemu položaja kadruje, odstavlja podložnike prejšnjih in nastavlja svoje pandane. Zavarovane s pogodbami za nedoločne čas jih odlaga nekam v stran in ustanavlja nove organe za svoje. Neskončna igra, ki nam je danes prinesla že skoraj 160.000 javnih uslužbencev. Hecno pri tem je, da v resnici točne številke ljudi nihče ne pozna. Ajpes kot edina institucija, ki jih šteje, v resnici število ljudi preračunava iz števila opravljenih delovnih ur. Nihče pa točno ne ve, koliko je res zaposlenih, kdo v resnici izpolnjuje pogoje za upokojitev. Za celo državo tega podatka nimamo.  Celotni javni sektor je postal država v državi, težko obvladljiv in kadrovsko nabuhnjen kot krof. Junaka, ki bi počistil to štalo, nismo še spoznali. Deluje res kot naloga čiščenja Avgijevega hleva, saj so ravno najbolje plačani najbolj prisesani in politično dejavni birokrati. Gre za obliko klientelizma, ki je v dveh desetletjih postala sistem. Potrebovali bi odločnega kriznega upravljalca, ki bi s svojo ekipo povsem neodvisno pregledal, kaj hudiča sploh kdo počne po vseh pisarnah agencij, kje se skrivajo popolni lenuhi in kaj je docela nekoristno za delovanje države. Nesposobnih pa je med javnimi uslužbenci ogromno. Res. Preizkušeno na lastno koži. Ne bi verjeli.

V tej luči je ideja suhe javne uprave seveda smiselna. Seveda je to lahko tako razlog za obračunavanje, ponovno, s političnimi nasprotniki, podlaga za popolno privatizacijo vsega in prepuščanje pomembnih delov razvoja družbe privatnemu sektorju. Na dolgi rok to lahko privede do še večje razslojenosti družbe, kjer so storitve višje kakovosti namenjene bogatim, za revne pa ostanejo javne in zanič. Gre za lovljenje ravnotežja med idejami, ki delujejo socialistično, in tistimi iz polja liberalizma. Ravnotežje med njima, smiselno in razumno, je lahko ključ do uspešne družbe. Ne more biti vse zastonj v uspešni državi in ne more biti vse prepuščeno kapitalu. Odločitev za segmente družbe, ki jih bo poleg ozke državne uprave Država morala obdržati, bo težka. Če izkušnje kažejo, da je celo prometna policija in recimo del zaporskega sistema v nekaterih državah del privatne iniciative, pa opozarjam na tri ključne razvojne segmente družbe, tri stebre humane družbe, ki delujejo …hm, socialistično, vendar so daleč od tega.

Zdravstvo, šolstvo in sociala. Prvi dve področji že močno pod napadom privatnega sektorja, tretje manj, ker ne deluje preveč zanimivo. Prvi dve skrivata tudi finančni potencial, tretje je na prvo oko v tem smislu nezanimivo. Smer, ko bo kvalitetno plačljivo in dostopno zgolj finančno zmogljivim, je napačna. Pomeni razpad primarnega na bazi solidarizma in enakosti ter promovira egoizem in grebatorstvo. To je dejansko smer ameriškega zdravstva in izobraževanja. Ponovno je ključ v ravnotežju, kjer brezplačno državno mora nuditi dobre storitve, privatno pač presežke in večjo dodano vrednost, kdor plača, pač plača prestiž. Zdaj imamo v Sloveniji situacijo, da javno šolstvo in zdravstvo razpadata in ne nudita vedno manj osnovnega, privatno pa ponuja standard, ki bi človek pričakoval od javnega. Obe področji sta dva dinozavra. Ogromni, sindikalno zanimivi in močni ter, ne pozabimo, ključni za razvoj družbe. Ne edini, vendar vsekakor pomembni. Neizobražen in kronično bolan narod ne bo imel niti osnovne trohice možnosti preživetja v konkurenci boljših. Pojedli nas bodo. O teh dveh področjih, vsebinsko in organizacijsko, moramo res razmisliti.

Glede na to, da je socialna politika moje ožje interesno področje in glede na to, da Slovenija že leta nima socialnega programa, bo eden izmed naslednjih prispevkov posvečen zgolj temu. Žalostno in zaskrbljujoče je, da niti ena stranka v zadnjih nekaj kampanjah ni znala napisati ničesar pametnega o socialnem programu. Govorijo in pišejo floskule, čebljajo neke fraze, o katerih nihče nima niti osnovnega pojma, saj v resnici tega področja sploh ne poznajo. Socialni resor je deseti brat in trinajsto prase vsake vlade. Obsežen, težek in razvejan resor. Pogolten pri denarju in navidezno brez razvojnega potenciala. Resnica je seveda ta, da razkroj socialnega programa v Sloveniji na dolgi rok pomeni popolni razpad družbe kot take. Posledice te ignorance bodo vidne čez nekaj let v pojavih nasilja, kriminala, samomorilnosti, zlorabe drog, duševnih težav, revščine in še bi lahko našteval. Seveda pa je te kazalce težje, čeprav ne nemogoče, prikazati v ekonomskih številkah. Naj trenutno ostane pri tem, da Slovenija nima socialnega razvojnega programa! Ne nima ga, vsakih 5 let potrjuje samo dokument, ki se tako imenuje in je seveda še ena Potemkinova knjiga. Več drugič.

Za konec pa mogoče celo najbolj občutljiva tema, o kateri skoraj nihče ne želi razmišljati, razen redkih skupin, ki se jih tradicionalno uvršča na skrajno levico, celo med anarhiste. Ali res potrebujemo članstvo v EU in Natu? Lahko tudi v Sloveniji EU-skeptiki pridemo do svojega glasu in razumevanja, ne da bi nas takoj označili za anarhiste? EU je naš ekonomski gospodar od vstopa dalje, skozi NATO pa smo postali del svetovne vojske, ki zatira narode po svetu. Koristi? To, da imamo evropsko valuto? Odprte meje, skozi katere prihaja vedno cenejša roba od drugje? Ali lahko zagovarjamo dobršno mero protekcionizma in ne izpademo nacionalisti? Ali je nujno domoljubje vezano na zatiranje manjšin in drugih narodov? Prepričan sem, da ni nujno tako.

Spremembe so nujne. To, upam, vidite tudi vi. Ali morajo biti spremembe krvave, na horuk in nepremišljene? Upam, da ne. Ideje, pogum in izvedba so stvar dobrega načrtovanja projekta. Take naloge pa niti v sanjah ne bi prepustil politikom, ki nam iz dneva v dan kažejo svojo nesposobnost. Rešitev je v meddisciplinarnem povezovanju različnih strok, ki lahko prispevajo tako vsebino kot tudi spretnosti za izvedbo takega kriznega upravljanja. Brez ego-bojev in zamer, usmerjeno, pametno in hitro delovanje.

Ali je kaj od tega uporabnega? Ne vem, nisem vedeževalec in ne hvalim se z znanjem vsega, to so samo odkruški nekih misli. Ali bi veljajo o teh temah razmisliti, debatirati, argumentirati …? Vsekakor, drugače sem skoraj prepričan, da bomo naslednjih nekaj desetletij veselo cepetali na mestu medtem, ko bo šel svet k vragu. In mi z njim.

Matic Munc