Nova politika 2017

Po koncu tiskovne konference ob prvem krogu predsedniških volitev 2017, ko je nekaj minut prej kandidat Marjan Šarec govoril o »novi politiki«, je postalo jasno, da dinozavri stare politike, ki so lahko mimogrede politični komentatorji, sploh ne razumejo, kaj je Šarec želel povedati. Niti pod razno se ne slepim, da vem, kaj nam je želel sporočiti, danes vam bom navajal zgolj svoja razmišljanja, ki mi jih njegovo govor spodbudil. Že v uvodu s polno odgovornostjo (in še častna pionirska, ker pač tabornik nisem bil) izjavljam, da ne prejemam bajnih honorarjev od tetic iz ozadja, stricev iz ospredja, tako da nimam nikjer parkirane zaloge zlatih palic, platinastih lističev ali dragocenih kamel. Tudi nisem član volilnega štaba kandidata Šarca, njegov sorodnik ali prijatelj. Sva zgolj znanca, to drži. In da, volil sem ga to nedeljo in ga bom seveda tudi čez slabe tri tedne. Ah, seveda – Milan Kučan mi je stisnil roko davnega leta 1992, ko sem kot študent delal v njegovem predvolilnem štabu za predsedniške volitve tistega leta, ki so bile prva »prave«, ker po spremembi Ustave RS ni šlo več za predsednika predsedstva, temveč za samostojno funkcijo. Mogoče je ta kontakt za koga znak, da sem del sil kontinuitete, vendar se s paranoiki, razen službeno, ne želim preveč ukvarjati. Če vas torej zanima moj pogled na Novo politiko 2017, smo lahko skupaj teh nekaj odstavkov.

V začetku se moramo očitno dogovoriti, kaj je »stara politika«, da bi lahko od nje razločili »novo politiko«. Stara politika je zame gospodarsko-politični cirkus, ki v naši deželi nastopa brez prekinitve več kot 25 let. Njegova glavna značilnost je, da temelji na treh temeljih: neresnicah, opravljanju in sistemski korupciji. Gremo po vrsti, neresnice so tako temeljna značilnost delovanja slovenske stare politike, da verjetno do njih njeni akterji ne čutijo več nobenega posebnega čustvenega odnosa – jemljejo jih kot samoumevne. Kot primer lahko recimo navedem izvajanja večnega ministra Erjavca, ki v znak navideznega zavzemanja za upokojence na vsake kvatre izusti krilatico o »1.000 EUR za vsakega upokojenca«, kar je nerealna obljuba znotraj okvirov naše ekonomske realnosti. Se pa dobro sliši, čeprav skriva veliko pasti neresnice – v resnici je to samo fraza ali mašilo, zveni všečno. Kljub medijski pokritosti našega političnega prostora so igralci stare politike iskreno začudeni, kadar jih spreten novinar sooči z njihovimi izjavami kak mesec nazaj, ki so pogosto povsem nasprotne izjavam današnjega dne. Običajno se izmuznejo s srditim odgovorom, da je izjava prav gotovo vzeta iz konteksta in plod zlobne medijske manipulacije. Takšna neresnica je recimo tudi znana izjava trenutnega predsedniškega kandidata Pahorja, da s 3.000 EUR plače težko shaja. Ne moremo mu očitati lažnivosti, saj se možakar verjetno res tako počuti, gre pa takšna izjava zelo težko čez neko sito objektivne resničnosti v luči položaja povprečnega Slovenca in Slovenke, ki seveda tako govoričenje jemljeta kot čisto norčevanje iz njiju samih. V tem kontekstu gre za neresnico.

Drugi močen temeljni kamen stare politike je v Sloveniji – opravljanje. Kadar visite na kavi v Maxiju in izvajate živ prisluh skupinicam poslancev, lobistov, politikov in politikantov, ki namesto na svojem delovnem mestu cele ure visijo na čik pavzi, boste slišali najbolj neverjetne zadeve. Zelo malo o TEŠ6, drugem tiru, arbitraži ali drugih aktualnih političnih vprašanjih, temveč zgolj o tem, kdo spi s kom, koga so domnevno zasačili brez gat ali z nosom v belem prašku. Zdaj boste porekli, da se ima vsak človek pravico sprostiti in da je zunaj na svežem zraku in soncu vsekakor tisto okolje, ko spone zateglosti odpadejo še z najbolj trmastega političnega pingvina. Hja, delno imate prav, vendar žal tudi malo bolj uradne debate ljudi s političnega odra v drugih okoljih ne kažejo kaj drugačne slike – tri četrtine časa je namenjenega opravljanju in klevetanju. Ta dejavnost je sicer znano lepilo medčloveških odnosov od pamtiveka – verjetno od izuma jezika dalje – ima pa v Slovenijo eno dodatno neprijetno lastnost. Glede na prvi temelj – neresnice – so tudi zgodbe, ki krožijo po kuloarjih večinoma zelo grdo izmišljene in namenoma zlonamerne. Obstaja namreč določena razlika, kadar dve starejši teti nekje na robu mesta na balkonu širita različne sočne informacije o sosedih in si zraven malo domišljijsko napletata dodatne ocvirke ali to početa izrazito zlonamerno in si izmislita vse od začetka. Kot primer res grdega opravljanja stare politike bom navedel primere, ki krožijo okoli Janše. Najprej smo slišali, da ima otroka z Downovim sindromom. To mi je sicer precej ugledni staropolitični znanec navidezno zaupno šepnil ob neki priložnosti in sicer vse skupaj podkrepil z »dejstvom«, da je to izvedel od medicinske sestre iz UKC, kamor morata zakonca Bačovnik Janša voditi tega otroka. Bilo je zlobno opravljanje, res nizkotno. Samo nekaj tednov kasneje je iz podobnih krogov prišla govorica, da Janša ženo redno pretepa in se zraven še zdravi v bolnici Polje. Nisem noben navdušenec nad staro politiko Janeza Janše, vendar tole je bilo vseeno malo preveč. Gre za osnovno etiko. Gre za tisto, kar je Sokrat vprašal svojega znanca, ko mu je ta ves navdušen želel nakladati o nekom tretjem. Se spomnite? Postavil mu je tri vprašanja in če jih ne veste, jih poiščite nekje na netu.

Tretjič – sistemska korupcija. Vsak po letih mlad a po prepričanju staropolitik zelo hitro spozna, da v Sloveniji velja dajanje in sprejemanje uslug. Jaz tebi, ti meni. Danes ti pomagam do tega, da boš lahko ti meni jutri priskočil na pomoč pri tistem. Pa ne bi šel v podrobnosti, ker o tem vrabci tvitajo, da je Slovenija prepredena z mrežami in mrežicami vplivov, moči in poznanstev. Nekatere drobne koalicije so trenutne, za hitre potrebe ter druge trdne in skoraj večne, mnoge seveda tudi odraz nepotizma. Konec koncev smo skoraj vsi sorodniki v tretjem kolenu in se vsi poznamo. Ali moram na tem mestu omeniti zdravstvo? Ali moram omeniti dr. Erika Breclja? Verjetno res, da se ne bi vsi mi izgovarjali na naš kratek spomin. Še veste, katera je bila prva velika »afera« mlade Slovenije? Uradno afera HIT, vendar ne pozabimo na »orožarsko afero«, ki je dobesedno zakoličila državo, še preden smo jo imeli. Slovenija žal temelji na trgovini z orožjem in iz tega izhajajoče koruptivne vezi med ljudmi. Še danes.

Splet stare politike je na srednji rok prinesel skoraj popolno nezaupanje navadnih ljudi v predstavnike te iste politike. Čeprav se mnogi staropolitiki do nas obnašajo, kot da smo vsi bebci, v resnici ljudje razmišljamo, marsikaj opazimo in mnogo razumemo. Zato vam nisem napisal nič novega, povzel sem zgolj stanje kot ga poznamo v Sloveniji že četrt stoletja. In tako ostane doma milijon volivcev, jeznih, razočaranih, revnih in nezaupljivih. Ker imajo vsega dovolj. Ni jih težko razumeti s tega zornega kota.

Tako vidim osnove stare politike, ki nas je pripeljala v popolno etično in politično zablodo. Takšno je moje mnenje. Smo kot precej velika in težka čezoceanska ladja, ki je že 25 let v napačnem kurzu. Zdaj se je pojavilo nekaj čudakov, ki trdijo, da bi bilo dobro vse skupaj zasukati vsaj za 90 stopinj, če ne celo za 180. Po inerciji se ta gigant še kar giblje v isti smeri in bo kvečjemu počasi naredil velik četrtkrog ali polkrog. Če bomo seveda sploh začeli vrteti krmilo. Na političnem polju ga še nismo začeli vrteti sploh, ideja nove politike je zame namreč ravno ideja vrtenja krmilnega kolesa. Zato bi bilo pošteno navesti, kakšne so koordinate.

Nova politika ima zame povsem druge tri temelje od stare: reševanje resničnih problemov ljudi, sodelovanje in etično držo. Stari Grki so trdili, da je politika posebna oblika dela v korist splošne družbe, kjer se posameznik žrtvuje za dobro drugih na način, da del svojega časa, energije in tudi denarja namenja skupnemu dobremu. Šlo je za plemenito idejo. Realnost tudi v stari Grčiji ni bila niti slučajno tako idilična, ideja pa sicer ni slaba. Politik je torej najboljši med nami, mogoče celo najmodrejši. Ali pa ima okoli sebe pametne svetovalce, ki mu pomagajo celo zadevo voditi na način, da ne bo nihče oškodovan.

Verjamem, da imamo prebivalci in prebivalke Slovenije tisoč in en osebni problem in težko bi se poenotili točno okoli enega. Razen mogoče … tega, da pač ne živimo v družbi vsaj zmernega obilja. To ne pomeni v utopični deželi dveh milijonov evrskih milijarderjev, seveda ne! Družba zmernega obilja zame pomeni preprosto dejstvo, da so ljudje za svoje delo pošteno plačani, s čimer si lahko zagovorijo poleg osnovnih dobrin preživetja tudi sredstva za svoje izobraževanje in dvig kulturnega zavedanja, možnosti rekreacije in kvalitetnega preživljanja prostega časa ter tudi dovolj časa za druženje s prijatelji in znanci. Tudi utopija? Konkretno to pomeni, da paru z dvema otrokoma po plačilu vseh obveznosti ostane dovolj, da lahko kupita nekaj knjig na mesec, z družino obiščeta nekaj filmskih in gledaliških predstav pa še je dovolj možnosti za šport in gibanje ter vsako drugo soboto lahko domov povabita skupino svojih prijateljev na večerjo in klepet. Recimo. No, to je za večino slovenskih prekercev čist utopija! Golo preživetje je vprašanje, ne pa ta »nori luksuz«, ki sem ga opisal. Veliko jih živi prej podobno kot filmska familija v zadnjem izdelku režiserja Jana Cvitkoviča Družinica, ki ga mimogrede toplo priporočam predvsem tistim, ki so prijetno zazibani v bajko o slovenski »uspešnosti«. Zato je reševanje resničnih problemov ljudi, in ne namišljenih, odgovornost novega politika. Funkcija Predsednika republike po naši Ustavi ne omogoča neposrednih ukrepov za izboljšanje blaginje državljanov in državljank, vsekakor pa lahko kaže približno smer. Pa tudi – nova politika se, upam, ne bo ustavila zgolj pri funkciji, okoli katere zdaj potekajo volitve. Lahko bi šlo za novo gibanje, ki nosi s seboj drugačne vrednote. Za celotno državo in tale simulakr družbe, ki ga pač živimo.

Iskreno sodelovanje pomeni, da se v projektni skupini dobijo na kupu ljudje, ki resnično delujejo za dogovorjeni cilj in pri tem ob stran porinejo tudi svoje morebitne razlike, spore pa tudi med seboj pač … rešujejo. Iskanje prave ekipe za doseganje različnih ciljev je manjša umetnost, saj je potrebno upoštevati veliko faktorjev – vse od sposobnosti v svoji stroki pa do osebnostne primernosti posameznikov za delovanje v timih. Sodelovanja v Sloveniji ni tako malo, če le znamo dobro pogledati. Marsikatera delovna skupina pravih ljudi tudi v tem neugodnem okolju dosega dobre rezultate, ker deluje na povezovanju in tudi spoštovanju med člani. Na odnosu, ki ni zahrbtno opravljanje in privoščljivost, temveč res temelji na spoštljivosti. Vseh do vseh. Mogoče bi veljajo to miselnost prenesti tudi na polje političnega, kakorkoli se vam ta ideja zdi absurdna glede na našo realnost. Ideja pač.

Odgovor na največjo coklo resničnega razvoja Slovenije, torej na sistemsko korupcijo, je lahko zame zgolj filozofski. Etična drža, ki vključuje poštenost, osebno integriteto in tudi pogum, je zgolj osebna nota posameznika, plod njegove zrelosti in razvoja. Ne moremo je izsiliti, ni dovolj bombastičen slogan in še manj ekipa ameriških strokovnjakov za stike z javnostmi. To pač človek ima ali nima. Mogoče so ga tako vzgojili, mogoče ima takšne gene in mogoče je dovolj skrbel za lastno aktivacijo vseh potencialov, da je do tega prišel. Vse skupaj precej neoprijemljivo in abstraktno, vendar nujno potrebno. Tako kot vi sebi izbirate najboljše prijatelje, vsaj upam, da jih, po etični drži, ki je vam najbolj blizu. Ne vem, če si želite imeti nepoštenega prijatelja. Mogoče samo v primeru, da ste sami nepošteni in ste pač del istega klana. Predsednik republike, ki se zavestno odpove vlogi moralne avtoritete, je zame povsem izgubil kompas in je postal zgolj lutka ustavnopravne formulacije in ne več osebnost za takšno funkcijo. Kaj je prav in kaj je narobe? Težka naloga za predsednika, vendar to je njegova naloga, to je resnična odgovornost, ki jo prevzame in ne tista namišljena, da kot papagaj ponavljaš, da prevzemaš odgovornost kar za vse in počez. Samo kot primer: ob brutalnem policijskem nasilju nad katalonskimi volivci bi se moral moj predsednik oglasiti in jasno povedati, da to ni prav. To ni stvar diplomacije in salonskih dogovorov, to je zadeva poštenosti in pravičnosti. Moj sedanji predsednik tega ni storil in je povsem izgubil moje zaupanje. Do zadnje trohice.

Še ena zadeva. Edina, povsem edina funkcija, ki jo Predsednik republike Slovenije samostojno imenuje, ne zgolj predlaga, je izjemno pomembna. Pustimo dva člana Progranskega sveta RTV Slovenija, temveč se osredotočimo na člane senata Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Tukaj ima popolno diskrecijo, saj recimo Varuha človekovih pravic zgolj predlaga Državnemu zboru. Člane senata KPK imenuje po lastnem postopku, v lastnem kabinetu, transparentno. Prejšnja predsednika KPK sta postavila dva različna, vendar oba visoka standarda. Drago Kos in Goran Klemenčič, zelo med seboj različna, vendar trmasta in neupogljiva. In potem je moj sedanji predsednik naredil potezo, ki je zame vseeno daleč največji temen madež celotnega mandata – na to izjemno pomembno funkcijo je imenoval človeka brez karizme, brez izkušenj a z veliko mero čuta za birokracijo. Gospod Štefanec je, zelo milo rečeno, neprimeren kandidat na kilometre daleč. To se vidi tudi iz Prekmurja. Še več, v senatu je dobil močno opozicijo v Almi Sedlar, ki je ves čas opozarjala in opozarjala, prosila za pomoč prav njega, našega predsednika. In na koncu odstopila. Nič se ni zgodilo. Razvrednotenje funkcije KPK je največji udarec etičnosti te naše države, udarec eni redkih institucij, ki se je znala, čeprav takole paradržavna, celo postaviti za malega človeka v njegovih stiskah in težavah. Tisti predsednik, ki bo ponovil takšno ali podobno napako, ne bo nikoli več imel mojega zaupanja.

In zdaj, v predpredzadnjem odstavku, še besedo vam, volivci. Nimam pojma, zakaj ne pridete na volišča, lahko zgolj sklepam. Zgoraj nekje se mi je zapisalo, da ste mogoče preveč jezni na lažnivce, razočarani zaradi lažnih obljub, preprosto revni, na splošno apatični ali docela apolitični. Ne vem. Ne sodim vaših dejanj, zgolj z grozo opazujem številke. Milijon ljudi, ki niso na voliščih. Želim vam samo zaupati svoj strah. Davno pred nami so za volilni pravico, ki jo jemljemo kot samoumevno, umirale ženske, temnopolti, reveži, domorodci in različni predstavniki manjšin. Samo zato, ker so želeli, da je tisti njihov en glas vreden toliko kot glas bogatuna. Ja, ljudje so umirali zaradi boja za to pravico. In danes jih, nedaleč stran od nas, pretepajo zaradi tega, ker želijo izraziti svojo politično voljo. Ne tepejo nasilnih ljudi, temveč tudi starce, invalide, mlade in običajne. Ne demonstrante z molotovkami in banderami, ampak navadne ljudi kot ste vi ali jaz. Daleč smo prišli. Moj strah je naslednji – da se ne bomo nekega dne zbudili v državni ureditvi, kjer ne bo več možnosti, da se vaš glas sliši. Ker ne bo več potreben. Ker ga prevečkrat niste izkoristili. Bodimo pozorni na izjave naših politikov starega kova. Predsednik SD Dejan Židan je zinil nekaj, kar bi nas moralo skrbeti: »Upam, da ne bo drugega kroga, da ne bomo po nepotrebnem zapravljali 2 milijona EUR«. Uh, njemu je odveč, da ljudje izrazijo svojo voljo, to je nepotrebni zaplet pred izvolitvijo za njega edinega možnega. Naduta izjava politika stare šole. Ljudstvo je odveč. Ali nista zgolj dva koraka do premisleka, da so vse volitve v resnici nepotrebni strošek, tako da raje funkcionarjem podelimo doživljenjski mandat pa bo. V taki ureditvi smo nekateri živeli in rečemo ji lahko diktatura. Ali bo to diktatura proletariata, nacionalizma ali neoliberalizma je pravzaprav vseeno. Tega bi nas moralo biti kar pošteno strah in tukaj smo dolžni, do naših prednikov različnih spolov, barv kože, ras in prepričanj, ki so umirali zaradi tistega prekletega volilnega listka, da pač gremo tja in nekaj naredimo. Kaj naredimo, je naša stvar. Zaradi mene, če vam izbira ni po volji, napišete ime vašega stripovskega junaka. S tem pokažete svojo subverzijo do sistema, ki vam ni izpljunil vam primernega kandidata. Pošteno. To razumem, saj sem pred petimi leti podpisani, zgrožen ob izbiri dveh slabih kandidatov, na listek dopisal »Chuck Norris« in je bilo to to. Ne boste me prisilili, da bom izbiral med dvema slabima.

Letos je vsaj zame vse skupaj malo drugače. Da, zaupam Marjanu Šarcu. Všeč mi je njegov način in njegova sporočila. Pač je drugačen. On temu pravi nova politika in tukaj pristavljam svoj lonček, kako si jaz to predstavljam. Saj verjetno lahko? Še imamo svobodo govora? Dobro! Iskreno sem bil vesel njegovega rezultata v prvem krogu in tudi dejstva, da nas je četrtina vseh, ki smo prišli zadnjo nedeljo na volišča. To je dobro, očitno nisem povsem zadnji bedak v tej deželi. Me pa močno zanima, ali bodo posamezniki v tistem tihem milijonu zaznali kanček upanja v teh sporočilih in prišli izraziti svojo voljo? To bi bilo še boljše od dobrega. Vem, da ni primerljivo. Vendar spomnimo se: 23. decembra 1990 je na volišča po Sloveniji prišlo 93.5% vseh upravičencev. Da, seveda, šlo je za Plebiscit, za očeta vseh referendumov, pa vendar. Skoraj vsi. Pa se vrnimo v leto 1992, ko mi je Kučan stisnil roko. Na tistih volitvah za Predsednika republike se je zglasilo 85,84% upravičencev ali skoraj točno dvakrat toliko v odstotkih kot letos. Porečete – takrat smo še vsi zaupali v lepšo prihodnost in danes smo sprijaznjeni s kruto resničnostjo. Če je bila poza 1992 malo preveč naivna, je lahko ta iz 2017 preveč zagrenjena in cinična. Poglejte, še leta 2002 nas je bilo v prvem krogu 72,07% in v drugem 65,39%. In leta 2012? Le še 48,41%. Da, kriza in recesija sta nas tudi nekoliko otopili in streznili. To so zgolj številke. So pa prekleto povedne.

Ne vem, kaj boste naredili. Jaz sem se danes počutil tako, da vam napišem tale spis. Ker sem včeraj, ko sem slišal sintagmo »nova politika« in dojel, da tega skoraj nihče ne zna, ne zmore ali preprosto noče razumeti, čutil, da smem povedati svoj pogled na ta pojem. Dober pojem je. Šli bomo ponovno na volišča. Drugi krog. Meni je nova politika boljša kot stara. Stara se je usmradila in postala zatohla. Upam, da imam še lahko upanje, da je lahko tudi v Sloveniji drugače. Se vidimo.

Matic Munc, volivec MM

Foto: Jože Suhadolnik