Nostalgični dnevi

Pred dnevi mi je prijateljica navrgla, da sem nedvomno zgrešil študij. Namesto psihologije bi moral vpisati filozofijo je rekla, ker pač tako rad govorim. Kolikor jo poznam, ni mislila cinično in v smislu, da je filozofija odlagališče nakladačev vseh vrst, ker tudi sama rada pove kakšno tehtno. Pa ne v enem stavku, raje v desetih. Kaj pa vem, mogoče ima celo prav. A zdaj ni več kaj narediti v smislu akademske kariere, lahko se zgolj preizkušam v praksi. In zelo drži, da najdem veliko veselja v malo bolj masovnih pogovorih z ljudmi, v debatah, ki imajo nek smisel in esenco. Ne govorim o šankističnih debatah dežurnih politikantov, ki dnevno rešujejo državo in svet. Resni prostor dialoga, ko ga odpremo na težke teme me veseli in polni z energijo. Zato bom danes tudi malo nostalgičen. To očitno pripada določenim letom, torej neke vrste privilegij gospodom v srednjih letih, nisem pa prepričan, da je to že kriza. Mogoče pa tudi.

Letos so nekatere moje obletnice malo okrogle. 25 let je tega, kar sem začel delovati v medijih, saj sem kot 20 letni študent prvič prestopil prag radia, ki je še vedno moja medijska ljubezen. In je 15 let, kar intenzivno delam z ljudmi v stiskah. Poleg nekaterih skupin, ki se jih je v teh letih nabralo že veliko, je bila večina tega svetovalnega dela narejenega v individualnih srečanjih, kjer v neki sobi ali pisarni sediva s klientko ali klientom in skupaj iščeva poti iz njenih ali njegovih zapletov. 15 let praktično vsak dan. Malo računam v glavi te številke. 50 tednov na leto. Vsak dan v tednu recimo v povprečju vsaj 4 ljudje, torej 20 na teden. To pomeni 1000 ljudi na leto in v vseh letih nekje 15.000 ljudi, ki seveda niso vsi unikatne stranke. Zato je mogoče bolj korektno napisati, da je šlo za približno 15.000 srečanj. Ocenjujem, da sem preko te poti spoznal 4000 različnih ljudi. In zdaj dovolj številk, uporabljam jih zgolj za ilustracijo dejstva, da se včasih počutim malo utrujeno od tega. Da imam po domače dovolj. Da sem se nasvetoval za celo življenje in želim početi nekaj drugega. To nikakor ne velja za vse moje stranke, sploh ne! Še vedno mi nudijo izziv najbolj visoko motivirani ljudje z res težkimi zgodbami, težko pa najdem voljo za zadeve, ki se meni zdijo precej osnovne. Čas je, da to prevzamejo mlajši. Prav je tako! V Sloveniji imamo že tako preveč tega, da kakšen fosil zasede položaj ali stolček in ne želi z njega. Pa je čisto vseeno ali je to na fakulteti, v kakšnem svetovalnem centru ali podjetju. Tako pridemo do absurdnega položaja, da recimo v moji stroki najstnikom svetuje kakšen tehnično gledani upokojenec v poznih 60 letih svojega življenja, ki je od sveta mladih povsem odcepljen. Pustimo še dejstvo, da so tudi odcepljeni od sodobnih vidikov stroke. Dajmo mladim možnost! In to lahko naredimo samo tako, da jim odstopamo svoje prostore in jih učimo načinov, ki so že utečeni in delujejo. Pogosto slišim floskulo, da je meni lahko, ker imam toliko izkušenj dela z ljudmi. Ja, ljubčki moji, seveda. Vendar to ni prišlo iz jasnega neba kar tako in še nekaj – če boste mleli to eno in isto frazo boste meni smao omogočali, da pridobival še več izkušenj, sami pa boste capljali na mestu, seveda brez izkušenj. Zato – pogumno!

Zdaj pa pogled naprej. Če si je kdo oddahnil, da bo ta tečni Munc končno prenehal delati, vas moram razočarati. To se še ne bo zgodilo, le kurz barke obračam za recimo 45 stopinj. Dogodki zadnjih mesecev, ki so bili nastavljeni dialoško in po možnosti v povezavi z umetniškimi deli uprizoritvene narave, so naleteli na dober odziv ljudi. Tukaj imam v mislih predvsem pogovore ob filmih, gledaliških predstavah, glasbi in knjigah. Drzna dela slovenskih ali tujih umetnikov, pa naj bodo to čisto sodobna ali zgodovinska, skozi optiko tega trenutka zaživijo s polno lučjo. In obiskovalci to čutijo in se želijo pogovarjati. Veliko pogovarjati. Ob tem pade predpostavka, da je naše ljudi težko pripraviti do govorjenja. Ja, seveda to drži, če se pred njih postavi nadut in pokroviteljski predavatelj, ki zavrti svojo prezentacijo nekih mrtvih tez, da vsi zehajo že po petih minutah. Tak bo težko spodbudil debato, saj proti koncu vsi želijo samo še na stranišče, močno pijačo in cigareto, ker so preživeli mučenje intelektualnega težaka. Drugače pa so lahko to tako lepi dogodki, ki vsem nas pustijo nekaj toplega tam okoli srca.

10 minut do začetka filmske predstave Sanjačev Bernarda Bertoluccija iz leta 2003 na hodniku mencava z Aljažem, mladim psihologom, ki ga zanima umetnost v odnosu do človeka. Mencava, ker ne veva, če bo kdo prišel. Dopoldne sredi tedna je in v mestu je že tako dogodkov ogromno. Pogovarjava se, ali bo spet tako kot nekaj let nazaj, ko nihče ni želel povedati nič in sva šla na kavo. Midva sva sicer drugačna, upam si napisati celo bolj zrela. In potem začnejo prihajati. Dva, trije, skupina petih, kakšen sam ali sama … Dvorana se lepo polni. Zdaj sva mirna in utopična predstava italijanskega mojstra se zavrti. V temi in v prvi vrsti lahko samo uživam in tisto potem postane čisto naravno. Beseda nama steče, nimava besedila, ne predavava, pogovarjava se in kmalu se ljudje vključijo in govorimo skoraj kot stari prijatelji. O revolucijah, sanjah, evoluciji, spolnosti, mladosti in vsem drugem. Še ena ura mine kot za šalo. Ljudje sedijo in govorijo, ni videti, da jim je neprijetno, mene že stiska v mehurju in odvisnik kot sem si želim nikotina. Lepo je bilo, hvala Aljaž in ljudje. In naslednji dan podobno, če ne celo bolje. In naslednji teden spet dvakrat ali trikrat. Različni filmi, knjige, gledališke predstave. Ja, to je način, v katerem noro uživam in kjer lahko to svojo neizživeto filozofsko žilico spustim na plano. Moji bližnji že vedo, da govorim kot dež, če mi nekdo da možnost. In v tem kontekstu je to dovoljeno, celo zaželeno. Vračam se h koreninam. Pred 25 leti me povsem obsedla možnost, ki jo daje radijski medij. Ko sem se znebil začetniške treme, sem samo čakal, kdaj se prižge rdeča lučka, da lahko govorim v prazno. In pri tem neizmerno uživam. Nič kaj dosti se ni spremenilo.

Kolumna je nastala za aprilsko številko Primorskih odmevov. Fotografija pa je iz filma The Dreamers (Sanjači) iz leta 2003.