Nošenje pameti obvezno

Ob običajni jutranji kavi v lokalu včasih prisluškujem pogovorom ob sosednjih mizah. V veliki večini pripadajo dvema skupinama tematik. Kako smo preživeli karanteno in kako so nekateri ukrepi naših voditeljev neumni. Glede na to, da junaških anekdot kruhoborcev iz prvih vrst počasi zmanjkuje in da je druga tema že tudi preveč prežvečena, uvajam tretjo. Vem, da smo le velika čreda ovac v čakanju na ovna vodnika ali vsaj spretnega mejnega ovčarja, skušajmo za trenutek pozabiti na manko kvalitetnih navodil in se oprimo na lastno pamet. Maske gor, maske dol, obvezne, priporočene, zaželene, preplačane, neuporabne … Kako bi bilo, če bi začeli uporabljati preprosti razum, ki nam je bil bojda dan ob rojstvu?

Po kavi se peljem z mestnim zelencem na šiht. Spet ne morem mimo tega, da primestna lepotica nosi nagobčnik na vratu, da se ji ne bi pokvaril izdatni make-up. Poleg nje starejši državljan, ki že čisto črn kos zaščitne opreme nosi le na ustih, nos mu štrli v svetlo prihodnost … Ne, ne bom se vmešaval, v ušesih mi grmijo Laibach in gledam skozi okno. Sem rekel, da o tem ne bom pisal! Razmišljam o epidemiji neumnosti, ki nas je napadla veliko bolj nevarno kot vsak virus.

Nežno smo bili zazibani v svoja udobna življenja, ki so tekla po ustaljenih tirnicah. V ritmu zmerne blaginje smo nizali dneve, varni in zadovoljni. Za svoje vsakodnevne potrebe smo uporabljali najbolj navadne algoritme, brez prekomernega razmišljanja in z veliko mero rutine. Kje boste za novo leto? Kaj pa za prvomajske? Aha, na morje … Lepo! Nov avto? Ja super … In sine gre na faks pravite in hčerka na gimnazijo? Malo mesto za malomeščane. Udobno, zanesljivo, kanček dolgočasno, vendar brez pretresov. Potem na krilih premalo skuhanega netopirja pridrvi nevidni sovražnik in naš svet se razsuje na prafaktorje. Od nas se zahteva razmišljanje, ki nismo več vajeni. In takrat doma javkamo nemočni in prosimo za navodila. Navodila za preživetje, ker bomo kar poginili.

Ta trenutek se zavedam, da tale zapis lahko zelo hitro postane pokroviteljski in vzvišen, kar ni namen. Ustavljam se. Kaj sploh pišem? Skušam zgolj obuditi spomin na pamet, na človeški razum, ki je odlično orodje za spopad z neznanimi silami tega stvarstva. Ne vem, ali smo ljudje postali bolj neumni ali le bolj leni v tem času. Vem pa, da produciramo ogromno neumnih izjav, stališč in bi prišlek iz vesolja le stežka verjel, da je ta vrsta krona vsega živega na tem planetu. Delujemo omejeni in zlahka vodljivi. Pač ovčke. Zdaj sem se zmedel povsem in gruntam, kako naj nastavim naslednji odstavek. Bom poizkusil …

Kaj bomo torej storili, da vsaj malo povrnemo ugled pameti? Za začetek je mogoče dobra krepka mera skepse, s katero dostopamo do vseh informacij, ki pridejo do nas tako ali drugače. Nekaj dvoma za začetek ni slabo. Hm, ali je tole, kar sem slišal, sploh možno? Je verjetno? Če ob tem preverjamo vire teh informacij, smo na dobri poti. Verniki enega guruja, enega medija in enega vira lahko postanejo zaslepljeni in zavedeni. Odprimo naš pogled, razširimo obzorja! Pri presoji te kopice različnih sporočil o tem in onem je kar koristno uporabiti staro dobro logiko. Kljub vsej norosti tega sveta se temelji logičnega ustroja stvari še niso porušili in nam lahko nudijo oporo. Je tole logično? Je tole možno? Domišljijski svetovi so rezervirani za umetnost, kjer ni omejitev. Naš realni svet je precej tak, kot ga vidimo.

Saj ne vem, če tole komu kaj pomeni … Pamet za obvladovanje ponorele stvarnosti? Mogoče. Čeprav mislim, da jo lahko še veliko bolj koristno porabimo za urejanje našega notranjega sveta. Kaj v resnici potrebujemo za preživetje? Kje so meje naših sposobnosti pa tudi potreb in želja? Tale čas me je streznil glede mnogih zadev, glede napihnjenosti in pohlepa. Upam, da bo trajalo. Zazrl sem se v svoje bedno življenje z vidika večnosti, na nepomembni prašek v vesolju in iščem poti za recimo zdržno preživetje. Moje iskanje srednje poti je samo moje, nič vam o tem ne morem napisati. Da je neskončno raziskovanje, premlevanje in tuhtanje. To je vse. Želim vam, da stopiti dol z ponorelega vlaka hlastanja in se ustavite. Sami s seboj. In da od tam dalje delujete po pameti.

Eh, da. Še nekaj me zaznamovalo te mesece. Spoznanje o lastni minljivosti. Smrti so se namreč kar vrstile med znanci. Prvi je bil šok, potem drugi … Ni bilo konca. Umirajo moji letniki, nekateri od lastne roke, nekateri po dolgi bolezni in tretji nenadoma, ko jih pokosi sredi dneva. In če te spoznanje umrljivosti ne strezni, potem dvomim, da te bo še kaj. Kako bom preživel te dneve, mesece, leta do svojega neizbežnega konca? Kako bom vnovčil ta vavčer, ki mi je bil dan že dolgo nazaj. Bom bluzil in se zaletaval? Ne vem zakaj, vendar prišel sem do spoznanja, da bi tole rad potrošil po pameti, če me razumete?

Težko popišem dragocenost trenutkov, ko se res malo ustavimo in malo pobrskamo po svoji notranjosti. Spomini, izkušnje, travme, veselja … Želje, potrebe, motivi … Čustva, sentimenti, občutki … Ideje, koncepti , stališča, prepričanja … Kar gužva, kajne? In potem skušamo narediti nekaj reda v tej zmedi, sortiramo, mečemo stran obrabljeno in brišemo prah z pozabljenega. To bi bil recimo zame načrt za vse bodoče valove vseh mogočih tegob. Ko in če pridejo. Upam, da me panika ne bo zajela, da ne bom brezglavo divjal okoli. Rad bi se zares usedel in malo razmislil o svojem bivanju in življenju.

Zdaj mi je tale zapis postal kar v redu. Začel sem zanosno, se potem zatikal in spotikal v strahu, da spet pametujem ene in iste zadeve, vendar konec mi je kar všeč. Če bo kdo prišel do sem, fino! Veliko preveč vprašajev je notri, vendar jih bom pustil. Za čisti konec imam le še eno željo. Želim si, da bi obstajala oblast, ki bi znala izdati odlok in priporočilo, da je uporaba pameti zaželena, če ne celo obvezna. Sicer dvomim, da si kakšna oblast to res želi, vendar bi bilo pa koristno.

Kolumna je izšla v reviji Kralji ulice julija 2020.