Nevolitve

Oni dan sem nekje ujel novičko, da je vsaj del četice intelektualcev in kulturnikov, ki je pred zadnjimi izbori naših voditeljev izrazila podporo ljubljanskemu šerifu, zdaj nedolžno čivknil, da se je za to potezo odločil, ker ni želel, da zmaga črni princ teme. Uh, nisem imel želodca za nadaljevanje branja, kliknil sem nekam drugam, tako da še zdaj ne vem, koliko in katerih skesancev je zdaj razkrilo svoj zviti plan. Me pa niti ne zanima. S svojo potezo so že takrat v mojih očeh izgubili velik del svoje integritete, s takšnim priznanjem pa samo še dodajajo, da so kronani cepci.

Še pomnite, sodržavljanke in sodržavljani, to zgodovinsko butalsko anekdoto iz jeseni 2011? Kot skupinica pridnih učencev, bilo jih je ravno za en slovenski razred (26), so oddrobencljali tja pod Grad. V prvo vrsto na Magistratu so posadili Milana, ostali so se posedli ali stali okoli in čakali na toplo besedo “najboljšega župana najlepšega mesta”, ki jih je seveda sprejel. Žal magnetogram tega srčnega izražanja podpore ni ohranjen, zato se lahko zgolj prepustimo domišljiji:

“Tovariš Zoran, poglej, Janša lahko zmaga, moraš kandidirati!”

“Nje, nje.”

“Če bomo trpeli še en mandat tega paranoika, se ponovi obdobje 2004-2008, sam pa vidiš, da Pahor ne zna, ne zmore, ne posluša, mogoče celo paktira s samim hudičem …”

“Nje, nje.”

“Prosim Zoran, moraš kandidirati, naredi eno lušno stranko, vsi te imamo radi!”

“Prav, ne morem reči ne vam, moji podporniki, nje.”

Pa je šel. In zmagal. In ne bil sposoben sestaviti vlado, tako da je na koncu vseeno malo vladal Janša. Približno leto kasneje (septembra 2012) so se začele preiskave NPU šerifa Zokija in njegovih finančnih čarovnij in takrat  mu je podporo izpovedal samo še eden izmed “podpornikov” – Janez Stanovnik. Ostali so bili tiho kot ritke, zdaj še leto kasneje pa celo priznavajo, da so šli oni dan na Magistrat zgolj zato, da Janša ne zmaga. S tem so dokončno tudi izpovedali esenco slovenskega odhoda na volišče, o čemer bo tekla beseda malo nižje.

Mi vsi smo dežurni politični komentatorji in vseznalci, podpisani vključen, ki ob kavi, hmeljnem napitku ali po maši vsakomur, ki ima voljo poslušati in debatirati, izpovedujemo svoje poglede na to … hm, na kaj že? V resnici na to, česa aktualna vlada ne sme narediti, česa nikoli ne bi mi naredili, če bi zašli tja na Gregorčičevo in tako dalje. S preciznostjo pincete znamo obducirati vsako mrtvorojeno dete naše trenutne Vlade in tako dokazati, da je delala narobe, kot vse prejšnje. Zato nas ne sme čuditi, da vsaj večina mojih znancev že zadnjih 10 let hodi na volitve zgolj zato, da voli tako, da nekdo ne bo izvoljen. Voli proti, vendar je prisiljen voliti ZA. In potem ko točno ve, proti komu voli, mu ostane še kakih 23 ali več drugih klovnov, za katere pa lahko voli ZA. Izbere naključno ali pragmatično, torej glede na oceno iz medijev, kdo ima največ šans, da porazi glavnega sovražnika. In potem? Moj znanec se redno tepe po glavi pol leta kasneje in pravi, da je ponovno narobe volil in da teh pa “ne bo nikoli več volil!” Ni panike, naslednjič bo izbral nekoga drugega, samo da TISTI ne bo izvoljen.

Da ne bo vse skupaj tukaj mišljeno kot puščica naperjena zgolj proti tisti zaslužni 26terici iz leta 2011 in začetku stranke Prepisovalcev Slovenije, podobni fenomeni se dogajajo tudi na famoznem drugem polju te slovenske politične kloake. Vsem, ki se jim še vedno prikazujejo majhni rdeči milančki, sile kontinuiete, komunajzarji in druga svojat, morajo vsakič obraniti Slovenijo na način, da komunisti NE zmagajo ponovno, ker bo hudič. Torej morajo voliti proti, vendar sicer za, ampak za Janšo. Nima veze, če je bil tip član ZK, če je obsojen na prvi stopnji, če je trgoval z orožjem in tudi, če v resnici ne poznate njegovega političnega programa. Volite ZA, ker ste v resnici PROTI. Mimogrede, političnega programa posamezne stranke ne pozna nihče, očitno še tisti ne, ki so jhi pisali. Kot neke obrabljene nakupovalne vrečke visijo tam nekje na internetu in jih nihče ne bere. Programi so duhamorni in nerazumljivi, bolj pomembno je, da smo ZA, oziroma PROTI, saj se razumemo.

Prihaja predlog, da ne bom samo sitnaril. Namesto volitev uvedimo v Sloveniji NEVOLITVE. Na kratko, na lističu bi obkrožili koga NE želimo, da nas vodi. Enostavno. Predlog bom argumentiral v nekaj točkah, da vidite, kako je zadeva strogo resna.

1. Visoka udeležba. Slovenci radi kritiziramo in če bi nam bila dana možnost, da to tudi izrazimo, bi drli na nevolišča, veseli, da končno lahko izrazimo tisto, kar v resnici že ves čas počnemo – kažemo, koga NE maramo.

2. Zmaga kandidat ali lista, ki ima najmanj ne-glasov. Razglasitev rezultatov bi imela v sebi velik suspenz, veliko napetost. Zmagovalec volitev bi bil v resnici poraženec, torej, tisti, ki bi ga najbolj pogosto obkrožili ne-volilci, bi se lahko promptno pobral s politične scene. Bil bi jasno in glasno zavrnjen.

3. Nevolilne zabave. Slovenci smo otožen in občasno malo morbiden narod, v zakladnici ljudskih melodij imamo cel kup žalostink in jokajočih balad, ki bi bile nadvse primerne za nevolilne zabave, ko bi se v resnici objokovalo število glasov nepodpore. Mimogrede, zadnja povolilna “zabava” SDS, ko je bilo vse naštimano za zmago pa je pribrzel Zokijev hitri vlak, je že itak izgledal kot sedmina, ko se je vrhuška stranke otožno vrtela v kolu. Zdaj bi bilo to uradno, v resnici bi se bolj žalostili kot veselili.

4. V Sloveniji obstajajo zgolj ne-politiki. Res je! Politik naj bi bil človek, ki iz etične potrebe želi pošteno pomagati svojemu ljudstvu za skupno dobro … /premor za premislek/ … no, takšnih humanoidov pač pri nas ni! V slovensko nepolitiko vstopajo neki liki, ki nimajo nobene etike, nobene poštenosti in delajo za lastno dobro. primerov je cel kup, mogoče najbolj v nebo sijoč je dvojni Gašper, ki je bil izvoljen za poslanca, postal državni sekretar, izjavil, da ga je politika razočarala in se zdaj gre političnega direktorja Luke Koper. Tipičen nepolitik. Pa da ne bi izpostavlja zgolj tega grebatorja, poglejmo standard kadrovanja, ne glede na to ali Vlada vijoličasta, bledo roza ali nežno črnikasta: ko zavladaš nastaviš svoje ljudi, ki sicer nimajo nobene kvalitete za položaj, imajo pa strankarsko značko. Ko se tvoje vodenje počasi bliža koncu, ko voda teče v grlo, hitro imenuješ še nekaj ljudi na položaje, da zajebeš nasledniku začetek. To je leta 2008 počel Janša, leta 2011 Pahor, 2012 Janša in to počne Alenčica …no, očitno marsikaj tudi Maša s krožci, strokovnjakinja za fiskalno pravilo, ki preko maila sporoča “da tiste blondinke iz SDS pa res ne …”. To je vrh kadrovanja za čas izhoda iz krize Slovenije. To so vse dejanja nepolitikov – podvrste manipulativnih skorumpiranih nevretenčarjev, ki jih želite odstraniti. Nevolitve to omogočajo.

5. Učenje skromnosti. Zdaj se na predvolilnih shodih in soočenjih vsak kandidat repenči in šopiri, kaj vse bo naredil, ko zmaga – eden bo povišal penzije na jurja, drugi bo odpravil socialno razslojenost, tretji bo katapultiral Slovenijo med gospodarske velesile itd. Same bučke! V primeru nevolitev bi vsakdo skromno upal zgolj, da ne dobi preveč glasov.

Pričujoč zapisek prosim jemljite kot prispevek državljana k temu, da se nam tukaj spet cedita med in mleko, kot sta se nam že za časa (vstavi poljubno) Tita/Drnovška/Kučana/Janše/Pahorja/Ropa/Jankoviča.

Matic Munc

9.10.2013