Obstajamo ljudje, ki ne maramo prazničnih dni. Imamo slabe spomine na obdobja, ko ni bilo nobene radosti in veselja. Tako pač je. Teh za nas težkih tednov ne vidimo kot prešernih in polnih veseljačenj, temveč od tega bežimo. Mogoče smo raje sami. Mogoče bi raje vse skupaj le nekako prestali. Skoraj gotovo pa si želimo, da jih je hitro konec. Tako pač je. S temi nekaj vrsticami vas zgolj prosim, da nas pustite pri miru. Nismo vsi za vse. Upoštevanje naše različnosti bi lahko bila dobra osnova za toleranco in razumevanje.
Pred nekaj dnevi sem moral opraviti tistih nekaj nakupov, ki mi ne morejo uiti. Ne želim moralizirati o prekomernem nakupovanju, čeprav je to že malo grozljivo videti. Nočem. Pač vsak po svoje. Med ljudmi se že zadnji dve leti po pravilu gibljem s slušalkami, potopljen v svoj svet. Ne želim prekomerne interakcije in upam, da ljudje to vedo. Ne vedno, a tudi o tem nočem pisati. Želim le z vami podeliti svoja opažanja. Verjamem, da niti sam ne nosim ravno veselega obraza, vendar je meni to normalno kot sem napisal v prvem odstavku. Vendar … Tudi na obrazih vseh tistih, ki se baje noro veselijo okraševanja, nakupovanja in druženja ne vidim nasmehov, ne vidim sproščenosti. Sploh ne! Gube zaskrbljenosti med očmi, trpeče in utrujene oči, naveličanost v kotičkih ustnic …
Dobro vem, da v javnosti vsi nosimo svoje bolj ali manj neprebojne maske, nismo pristni, vsi do določene mere narejeni, vendar … Saj je vendar čas veselja! Pričakoval bi vsaj nekaj tega. Pa tega ne vidim. Hitim mimo stojnic z alkoholi, mimogrede ošvrknem skupine in vidim tako vdanost v usodo in vidim pijansko veselico. Radosti pač ne. Po vsej verjetnosti sem to samo jaz, ker sem pač tak. Vidim več slabega in težje tisto dobro.
Berem zlagane slogane podjetij, ki vabijo k nakupu tega ali onega. Skupaj tvorimo spomine. Veselo in srečno. Povezani in srečni. Zraven polikane fotografije popolnih družin, ki se zbirajo ob družinskem obroku, nasmejani si delijo darila, veseli eden drugega. Praznična pravljica za tolažbo, umetna slikanica za odrasle. Nič ne rečem, v mnogih od nas tli vroča želja, da bi enkrat res doživeli popolnost objemajoče družine, ki se zbere ob praznovanju in vključuje vse svoje člane, ne glede na različnosti in posebnosti. Vendar … To je zgolj želja, manj realnost.
Te vrstice pišem za tiste, ki se mogoče včasih počutimo krive, ker ne zmoremo vse te barvitosti pozitivnosti, ker deluje, kot da nekaj delamo narobe. Tudi za tiste, ki morate ves čas odbijati verjetno povsem dobronamerne poskuse ljudi, da vas potegnejo na vrtiljak praznikov, kjer boste z njimi rajali. Ne gre. Nima smisla, da slepimo sebe in druge. Ne gre. Tudi žalost je zelo vredno čustvo. Pomembno za razumevanje nas samih, mehko in boleče, vendar dragoceno. Ponuja možnost razmisleka, kaj smo počeli in kam gremo. Sprejemanja krhkosti naših življenj, minljivosti … Je to lahko občutek tudi praznike? Je to dovoljeno?
Zadnja leta so nas vse dala na preizkušnjo. Mnogo se je spremenilo, nam naložilo velika bremena, nas lomilo pod težo. Na tej poti smo izgubili veliko ljudi, ki so nas zapustili. Včasih deluje kot da se znan svet počasi in zanesljivo sesuva. Ob tem rušenju smo zmedeni, negotovi in celo obupani. To pa je za mnoge realnost, ne umetne slike idile. Ne bom napisal, da vas razumem, ker niti sebe ne, bom pa zapisal, da vas sprejemam tudi takšne – žalostne, osamljene, umaknjene, vendar zelo človeške. Mirne dneve ljudje.
Prijavite se na moja e-obvestila
Ko bom na spletni strani objavil nov prispevek, vas bom o tem obvestil preko e-pošte. op.a.: ob prijavi vam podarjam brezplačni dostop do enega izmed mojih plačljivih predavanj v živo na spletu, ki sem jih organiziral pred 3 leti v okviru projekta Motivacija za življenje
Hvala. Preverite vaš e-predal, saj morate prijavo na e-obvestila potrditi
Napaka - poskusite ponovno!
Spoštovani g. Munc
žELIM VAM VSE DOBRO!!
Morda pa le dočakamo boljše čase.
Samo ne obupajte. Mnogi mislimo tako, kot vi.
Ko me bodo na FB odrešili kazni, pa delim ta vaš lepi zapis.
Spoštovani g. Matic!
Že dolgo nisem prebrala kakšnega vašega članka, tale zadnji me je pa kar potegnil pa tudi presenetil.
Če sem prav razumela, pišete o vašem razmišljanju ne od kake druge osebe.
Spremljala sem vas velikokrat, ko ste se še pojavljali na TV ( koroški dečki in podobne zgodbe), zdaj pa ne vem, kje se vas da še videt. Z zanimanjem sem poslušala vaše mnenje in se z vami skoraj vedno strinjala!
V tem zadnjem članku “Naj bo že konec” ste me pa malo presenetil.
Iz veliko že prej prebranih sem včasih sklepala, da ste v življenju dal skozi kar težke stvari, a poklicno in kot človek ste veliko pomagal pri pravicah otrok, skrbništvu, socialnih stiskah…
No, da grem k bistvu. Tudi meni gre po eni strani ta praznični čas na živce, pa 2 meseca so že načičkane trgovine, pa kičaste lučke, pa posiljevanje trgovcev in reklam… Kar se tiče nakupov in daril naredim na minimum, že od nekdaj sem. Ne kuham in pečem cele dni, ker mi to ni bistveno…Ne kličem žlahte na kup, da bi se na veliko jedlo in pilo…
Sicer sem učiteljica v OŠ in narava mojega dela je, da sem družabna, da motiviram otroke in velikokrat tudi moje sodelavce, ki jim ni vedno do smeha, pa ne bi “afne guncal” na novoletni zabavi, pa so jih potem vseeno mal, ko sem jih jaz zmotivirala…
Tudi jaz nisem vedno “za fore” in vem, da vsakemu to ne paše, sem bila že sama v taki situaciji (depra), ko nisem upala nikamor, vse je blo brez veze, življenje nasploh…
Vsi rabimo tudi svoj mir, po drugi strani smo pa socialna bitja in baje ustvarjeni za druženje…
Tale POMP (novoletni) bo minil, življenje gre naprej 100/uro, pa bomo rekli, zakaj ga nismo bolj izkoristili…
Vem, mnogi ga ne morejo in ne znajo užiti, treba je iskati lepe trenutke celo leto. Vi Matic in mi pedagogi pa se lahko potrudimo s kakšno iskrico za soljudi, a najprej moramo biti zadovoljni s samim seboj.
Pa brez zamere, ker sem se tako razpisala prav na dan Božiča.
Želim, da Vam novo leto prinese veliko lepega in humanega.
Učiteljica Mara
Matic
Hvala za tole, tudi sama čutim tako in stiska, ki jo čutim, je letos še večja….
Želim ti vse dobro, vse pristno in vredno truda v novem letu – to, kar počneš, mnogim pomaga. in to šteje.
Želim ti miru,
Sonja
Vse skupaj, cela fama in pretvarjanje, je zgolj pokazatelj zlaganosti cele družbe.
Žalostno je, da sem moral, da, moral, kot marsi kdo drug, kupiti cel kup brezveznih daril, ki stanejo ogromno mojega časa podkrepljenega z delom, kupiti družinskim članom širše družine, da so se počutili ljubljene. Moja ljubezen do njih pa je najlepše izražena zgolj s prisotnostjo med njimi in njihovo družbo. Pa, kaj, ko tega ne zastopijo.
V prihodnje ti želim, kot tudi tvoji dragi, čim več pravih daril v obliki brezdenarne valute ljubezni in spoštovanja.
Tvoj skoraj prijatelj, Grega