Mojstri in vajenci

Leta 1993 sem postal špikerski vajenec na Študentu. Hodil sem na govorne vaje, hospitiral na programu ter mojstrom govora in zvoka občasno šel po škatlo čikov, pivo in sendvič. Bili so ostri, majčkeno vzvišeni, vendar vedno profesionalni. Res slabih izkušenj nimam, le moje mesto v prehranjevalni verigi je bilo jasno. Po pol leta sem dobil špikersko licenco in se premaknil eno stopnico višje. Nekaj let kasneje sem bil sam v poziciji, da sem sprejemal vajence. Danes mi je za odnos do nekaterih precej žal, saj sem bil grob, mogoče celo žaljiv. Sedaj so drugačni časi in tudi mogoče sem kanček bolj zrel, pa takšnega vedenja pri sebi ne bi več toleriral.

Potem so minevala leta, na tej medijski poti sem srečeval različne mojstre in vajence, žal pa tudi veliko “mojstrov”. Tako kot zelo spoštujem ljudi, ki so vložili veliko časa in energije v svoje znanje na področju tehnike in govora, preziram like, ki se zgolj hvalijo s svojim statusom, ki je brez osnove. Sedijo na kakšnih spodobno plačanih stolčkih nacionalnih institucij, zadnjega četrt stoletja dvigujejo dva drsna potenciometra, po šihtu nalivajo vase alkohol in glasno razlagajo svoje neobstoječe dosežke. Nekateri so v celem življenju naredili eno skladbo, ki jo poznamo vsi, vendar je to bilo nekega davnega leta. Drugi v resnici v svoje znanje ne vlagajo ničesar, zgolj slonijo na dejstvu, da so pri nekem drugem mojstru opravili svojo dobo vajeništva.

Zdaj so res drugačni časa. Mladim je tehnika veliko bolj dostopna. Na svojem sposobnem domačem računalniku imajo naložene vrhunske programe, preko tube se učijo fint, preizkušajo in delajo. Nekdo, ki bi mogoče po letih moral imeti status vajenca, daleč presega mnoge samooklicane mojstre. In tukaj se pojavi nacionalni slovenski šport – foušija. Uspešno zaseden “mojster” bo mladega mojstra zatiral, žalil in onemogočal, saj se prekleto dobro zaveda, da so mu dnevi šteti. Ve, da desetletja uporabe zgolj dveh gumbov na mešalni mizi pomenijo veliko ogroženost – mulc je naštudiral celotna navodila mešalke in ga lahko pošola v minuti trideset.

Stari prdci pač gredo počasi proti penziji. Takrat jim bodo stisnili roko, podarili eno grafiko in od tistega dne naprej se bodo lahko dokončno zapili v lokalni birtiji, brez strahu, da jih še kak šef kdaj pijane opazi. To je naravni tok stvari, le da smo zdaj v prehodnem obdobju. Nesposobni mojstri še miksajo grozne zvoke, ki jih slišimo, delajo velikanske napake, vendar imajo pridobljen status. Mlade odrivajo in se borijo. Vendar tudi to bo minilo. Njihova delovna mesta bi morali sicer že zdaj zasesti usposobljeni mladi mojstri, da nas od šalabajzerije ne bodo več bolela ušesa. In bodo nove vajence, ki že prihajajo, upam, uvajali mojstri naslednje generacije spoštljivo, odločno, vendar profesionalno.