Moje življenje (kratka zgodba)

Skozi odhajajoči spanec slišim prasket vžigalice. Kot vsako jutro. Z boka odpiram oči in vidim Janjo, kako prižiga svečo. Zebe me in spalna vreča ne opravi nič. Ne moreva celo noč kuriti lesa, ker ga nimava več toliko. Zdaj bo zavrela vodo in skuhala čaj. Sili me na kašelj. Dobrodošli v peklu … ali nebesih, kakor za koga! Roko potegnem iz vreče in zatipam svinčnik na špagi, ki visi z žeblja ob moji glavi. Potegnem črtico na beli steni. Tri. Torej ponedeljek, torek in danes sreda. Srede so dnevi za Sestanke, ki jih je takoj, ko je napočila Kriza, uvedel sosed Rizman. Zdaj smo se ritma tedenskih srečanj trmasto držali in že zdaj vem, kako bo vse skupaj potekalo. Janja se z drobnim nasmehom približuje in ima v roki šalico čaja. Čas je, da vstanem.

Mogoče bi bilo dobro, da vam malo razložim, kako poteka moje življenje. Zdaj je že več kot sedem let, kar je izbruhnila Kriza. Vse tisto prej je bila navadna zajebancija, potem pa ni bilo več ne služb, ne hrane in ko je prvi dan zmanjkalo elektrike, sva z Janjo vedela, da bo hudo. Da bo konec. Pa kar ni prišel, še vedno živimo. Smo relativno na varnem, v osmem nadstropju čisto povprečnega bloka. Ker smo tako na vrhu, težko do nas pridejo člani Hord. Ah, ja Horde. Vidimo jih skozi okna. Še vedno imajo bencin, z improviziranimi avtomobili in motorji češejo mesto. Po bloku se širijo grozljive zgodbe o tem, česa vse so Horde sposobne. Kako to vem? Slapar, samski sosed iz našega trakta, je edini, ki hodi v nižja nadstropja in prinaša novice, govorice in včasih tudi hrano. Če jo uspe zamenjati za kaj drugega. Pa seveda les za kurjenje iz zapuščenih stanovanj. Slapar tudi pravi, da se včasih pozno ponoči ali zgodaj zjutraj upa tudi ven iz našega bloka, kjer diha svež zrak. Tega mu ne verjamem, čeprav bo danes na Sestanku spet govoril o tem in še čem. Kje sem ostal? Ko je zmanjkalo elektrike, ki se ni nikoli več vrnila, je šlo z nama z Janjo navzdol in zdaj živiva, kot živiva. Parket in omare sva skurila prve, pa seveda večino knjig in tudi obleke. Potem smo se počasi v našem traktu organizirali. Rizman, ki ima družino z dvema malima deklicama, je nekako prevzel organizacijo naše združbe. Kovačiči in Zorčiči so prve dni že odšli. Pojma nimam, kam. Verjetno z avti, ko so še imeli bencin. Zdaj je vse izropano, pokradeno, zažgano, razbito. Iz najinega okna vidim parkirišče in nič več ni ostalo. No, iz stanovanj teh, ki so šli, smo vzeli vse, kar je bilo uporabno. In potem se je zgodila Nesreča. Najina soseda, tudi par brez otrok, najemnika, ki smo ju slabo poznali, sta nekaj mučkala s plinom in se je vžgalo. Njuni trupli še vedno ležita sredi njune kuhinje. Tudi njihove stvari smo pobrali, saj jima ne pomagajo več nič. Minil je vsaj en teden, da smo šli v drug trakt našega nadstropja. Prej si ni nismo upali, saj so zložili nekakšne barikade iz omar in miz. Bali smo se, da nas bodo napadli. Spomnim se, kako je Rizman na glas govoril pomirjujoče besede proti njim in potem smo šli. Nikogar ni bilo, vsa stanovanja so bila prazna. In tam dobimo še zdaj stvari. Ne vem, če vas vse to zanima, samo nekomu moram povedati. In Slapar nas rešuje, ker gre v nižja nadstropja do podobnih skupin. In do mnogih zapuščenih stanovanj. In do veliko kurjave. In do vedno manj hrane. Enkrat je bo zmanjkalo in o tem nočem razmišljati. Tudi vem, kaj bo danes pod točko razno želel Slapar ponovno predlagati. In verjetno mu ne bo uspelo. Razen, če bi se midva z Janjo premislila. Kar se ne bova. Ali pač? Enkrat mogoče …

Za zajtrk imava vsak polovico konzerve tune, te so celo še najine. Takrat, čisto na začetku krize, ko je še kaj delovalo, sva enkrat šla v našo samopostrežno. Bil je živi kaos, nekateri so kupovali, mnogi kradli. Spomnim se dveh sosed, ki sta se tepli za neke jebene kosmiče ali kaj. Takrat sva na tiho odpeljala z vozičkom iz trgovine cela naročja različnih konzerv. In še danes nama služijo. Čuvava jih kot svetinjo in jih ne deliva z Rizmani in Slaparjem. Takrat sva voziček spravila do stanovanja še z liftom. Mogoče sem se takrat celo zadnjič potegnil gor do najinega nadstropja. Ne morem se več spomniti, ali sva šla še kdaj ven, na sprehod. Potem je bilo vsega konec. Voziček imamo še zdaj in z njim vozimo stvari iz drugih stanovanj v naše brloge. Danes je sreda, kar pomeni, da bova spila po zajtrku še eno skodelico čaja in pokadila skupaj eno smotko tobaka. In jaz se grem potem slavnostno briti. Tobaka imava ogromno, ker sva vdrla v našo trafiko, ki je bila že dolgo zaprta. To je bilo enkrat tiste dni. Takoj so nama sledili še drugi. V nahrbtnik sem tlačil papirčke, filtre in tobak, ko so drugi vlekli šteke iz omar. Tako da, tobaka imava in jaz imam majhno zalogo britvic. Iz najinih posod za zbiranje kapnice vzamem samo čisto malo vode. Ob sredah se počutim skoraj kot človek, ko vzamem košček mila in postrgam kocine. Janja pravi, da se tako počuti, ko ji pristrižem lase s škarjami, da ji fru-fru ne sili v oči. Skoraj kot človek. Zdaj sva pripravljena za sestanek, ki je vedno pri Rizmanih.

Sedimo na tleh in imamo kot vedno dve točki dnevnega reda. Tedensko poročilo in razno. Slapar našteva, kaj je vse privlekel v svoje stanovanje in kaj je pripravljen deliti z nami. Boleče osamljen, saj čez teden ne komuniciramo kaj dosti eden z drugim. Ne hodimo na obiske, če me razumete? In ne gledamo skupaj Evrovizije! Dobro … razburil sem se in potem me sili na kašelj. Slapar je kar velik možak nekje mojih let, samo oba sva videti vsaj 20 let starejša, oba sva shujšana in bleda. Sosed samo nervozno čaka na svoj trenutek. Da bi ponovno predlagal svojo gorečo željo. Rizman kot prekleti poglavar butcev predseduje naši skupini, zraven njega je njegova žena. Janja sedi malo stran na tleh in se tiho pogovarja z deklicama. Ujamem, da jima spet pripoveduje zgodbe o tem, kako je bilo, ko smo imeli elektriko, tekočo vodo in smo se smejali. Punci imata nekje 8 in 9 let in se ne spomnita časov pred Krizo. Vem, da Janja zelo dobro posluša, kaj se dogaja na Sestanku. In potem v nekem trenutku iz žepa svojega kapucinarja povleče neko sladko ploščico, ki jo dobila bog ve kje in jo razlomi med punci. Take zadeve počne tale moja in to me drži pri življenju. Če bi bil kot Slapar, sam, bi se že davno vrgel na beton, osem nadstropij nižje.

Razno. Slapar predlaga, da gremo moški v trdi temi ven iz bloka po hrano in kurjavo. To je predlagal že vsaj stokrat v zadnjih letih in vedno je bil preglasovan. Rizmanova sta previdna in vedno proti. In potem sva še midva, ki sva jezička na tehtnici. Vedno sva potegnila s previdnima in potem je Slapar malo užaljen. Iti ven je nevarno, tudi v zavetju noči. Horde križarijo neprestano in tudi nič ne vemo, kaj je zunaj. Če bi nas ujeli, smo verjetno vsi mrtvi. Slapar pa noče sam na pohod, ker pravi, da že tako veliko daje za skupnost. Nastopi mučna tišina in Rizman, v prejšnjem življenju je bil računalničar, pogleda vse nas preko polomljenih očal z dioptrijo in nas pozove na glasovanje. Kdo je za? Ena roka šine kvišku in potem, na moje presenečenje, tudi Janjina. Od šoka ne reagiram in Rizman hitro pozove vse tiste, ki smo proti, da se izjasnimo in avtomatično dvignem desnico. 3 proti 2. Slapar jezno gre. Kaj ti je deklica?

V temi se pogovarjava, s kurjavo in svečami morava biti varčna. Držim jo za roko in poslušam, ko mi razlaga, da ima vsega dovolj, da bi najraje šla. V prsih me boli in spet kašljam. Kam bi šla, moja deklica? Zunaj ni več ničesar. Pravi, da bi šla še enkrat na morje, ker bo tukaj zblaznela. Rada bi gledala sončni zahod in mogoče tam kar umrla. In potem nimam več besed. Ali veš kaj, česar jaz ne vem? V trdi temi vstaneva, prižgeva tri sveče, ni več potrebno varčevati. Dva nahrbtnika polniva s hrano in različnimi stvarmi. In potem greva. Kar greva. Tiho ven iz našega hodnika in po temnih stopnicah dol in ven iz bloka. Pomladna noč je, ni še prav toplo, le obeta se vročina, ki bo prišla šele čez mesece. Začneva hoditi ven iz mesta, proti jugu, proti morju.

Štiri dni sva že na poti, hodiva samo ponoči, v mesečini. Čez dan si ne upava, čeprav nisva srečala nikogar. Najini dnevi se začnejo podobno kot prej doma, s čajem, ki ga imava sabo. Kuriva malo in skrivaj. Smejiva se več, več kot vsa zadnja leta. Videla sva celo enega potepuškega psa, ki je bil edino živo bitje. Janja je rekla, da naj ga ujamem za golaž in sva se režala. Lepo je. Do morja ni več daleč. Samo danes se ne počutim tako dobro in bi še malo poležal v tem večeru. Hoja me izčrpava. Sva na vrhu nekega hriba in lahko vidiva sonce, ki zahaja. Janja, tako utrujen sem in samo še malo bom zaprl oči. V prsih me danes noro boli in kašljam. Zaprl bom oči in še malo spal. Spal za večno … Janja, oprosti … do morja boš morala sama.

Zgodba je izšla v zbirki Novi svet v založbi Kraljev ulice. Hvala vam 🙂