Moje soočenje s smrtjo

Doma smo imeli Veliko ilustrirano enciklopedijo. Mislim, da je bilo vsaj sedem debelih knjig. Oboževal sem jih, najbolj Živali in Človeka. V slednji sem nekje pri osmih letih starosti prebiral podnapis ob antropološki fotografiji nekega obreda na daljnih otokih, kjer na poseben način pospremijo svojca v onostranstvo po smrti. Na podobi so bili domorodci z grozljivimi maskami in v tistem trenutku, spomnim se ga srhljivo sveže, me je preplavila primarna groza pred smrtjo. Takšno celostno zavedanje tega, da bomo vsi umrli, tudi jaz sam. V čisti grozi sem hlipal in bil na splošno neutolažljiv. Ne spomnim se, ali je bila doma kakšna reakcija. Vsekakor pa tega nisem nikomur povedal in nekaj dni sem preživljal v duševni agoniji spoznanja o smrti. Potem je vse skupaj nekako izvenelo.

To je vse skupaj zanimivo, ker kakšno leto poprej, ob veliki letalski nesreči na Korziki, tega nisem dojemal tako. Pri Ajacciu smo celo izgubili dva daljna sorodnika, vendar sem ostajal hladen. Iz legic sem naredil letalo in se igral »nesrečo«. Nobeno spoznanje, da je življenje izgubilo toliko ljudi, me ni zadelo.

Spet leta kasneje sem moral pokopati hrčka. Bilo mi je neizmerno hudo in nisem sprejel razlage, da te majhne živali živijo malo let. V kartonasti škatli sem šel z njim nekam v Tivoli in ga zagrebel. Vem pa, da se ga nisem upal dotakniti z golimi rokami, potem ko je šel na drugi svet. Zavitega v krpo sem lahko prenesel v njegovo improvizirano krsto. Nekje pod nekim drevesom nad Večno potjo so zdaj micene kosti mojega ljubljenčka. Verjetno to niso nič posebni spomini, imamo jih mnogi. Ob prvem soočenju s smrtjo.

V tistem času je umrla tudi babica in nekaj let kasneje stric. Od njene smrti so me odrinili, verjetno z idejo zaščite, tako da sem nekaj dni po pogrebu zgolj topo zrl v leseno desko nad gomilo. Na pogrebu pa mi niso dovolili biti, v Šiški sem na varnem bral Alana Forda v hrvaščini. Tako je šla ta smrt kar nekako mimo mene. Strica sem doživel drugače. Zadnjič sem ga obiskal v Kliničnem centru, po infarktu. Takrat mi je rekel, slab in shujšan:

»Ne hodi me več gledati takšnega …«

Na pogrebu sem močno jokal, v prsih me je bolelo in tudi na sedmini kasneje sem vse skupaj doživljal intenzivno. Bil sem tudi jezen na druge sorodnike, ki v tistem stanovanju na Igriški niso jasno in glasno kazali svoje žalosti. Zdelo se mi je, da strica sploh niso imeli radi. Jaz pa sem ga. Redko je prišel sicer na obisk k nam, vendar je prinašal povsem drugačno energijo. Bil je pisatelj in vedno pristno dobre volje. Njegovi brki so dišali po tankih cigarah, ki jih je kadil po večerji. Bil je tudi povsem drugačen od očeta in pravzaprav bi imel raje njega za očeta, če bi bil lahko takrat tako iskren. In zdaj ga ni bilo več. Bil je ravno konec šole, ko smo pokopali strica, in dobil sem zbirko Dobro jutro, elektronika, ki se je nisem mogel veseliti. To je bil čas, ko sem mislil, da bom elektronik. Ali astronom. Ali kemik. Vendar so to že neke druge zgodbe.

V gimnaziji smo kar hitro nekako padli v debate o smrti. Še zdaj ne vem, kdo je v družbo prvi prinesel knjigo Življenje po življenju doktorja Moodyja, ki je bila zelo popularna. Obsmrtna doživetja klinično mrtvih ljudi, odhod v tunel svetlobe in srečanje z eteričnimi bitji … Vse to nam je burkalo domišljijo in izzivalo naše trdovratno brezboštvo. Ali je res nekaj za tem? Ni zgolj tema, in razkroj? Potujemo med svetovi, v druge dimenzije, nedoumljive naši percepciji? Vse to in več je bilo dovolj, da sem prebral vse dostopne knjige o tej temi. Seveda tudi doktorico Carol Zaleski, ki še danes počiva na knjižni polici. Na srečo se v naši družbi ni zgodilo nič tragičnega, nihče se ni zaletel z motorjem ali zbolel na smrt. Vse do zadnjega letnika. Takrat smo že bili polnoletni in neumen splet okoliščin je povzročil, da sem izgubil vrstnika.

Aleš ni bil sošolec, bil je iz paralelke. Je pa živel blizu mene in sva se poznala. Za svoj vstop v polnoletnost je spremljal malo starejšega prijatelja v službo. To je pomenilo, da je bil zadolžen za vračilo izposojenih avtomobilov v Ljubljano, saj je delal za rent-a-car podjetje. Na poti iz Celja je za rojstni dan prepustil volan Alešu in oba sta končala v zidu. Oba sta umrla.

Pa vendar, kljub tem različnih izkušnjam soočenja s smrtjo, sem nekako tiho verjel v svojo lastno nesmrtnost, kar je privilegij mladih ljudi. Neustrašnost, neumrljivost, neranljivost … To bi lahko bile mantre človeka, ki začne z večjo žlico zajemati dobrote in skušnjave tega življenja. In potem se je dogajalo. Znanec je v nekem brlogu končal predoziran z iglo v žili. In da, do danes so se vrstili samomori bližnjih in daljnih znancev in prijateljev. Ne znam jih več našteti, tudi če se tako trudim. Veliko žalosti, jeze in obupa. Praznine po izgubi človeka. Pa vendar mene ni zadelo v mojem bistvu. Potreboval sem močnejšo izkušnjo smrti. In sem jo dobil.

Po živčnem zlomu sem izjemno težko prihajal k sebi. Skoraj nemogoče je pojasniti duševne bolečine poškodovanega uma, ki v notranjosti kriči in se zvija v mukah, na zunaj pa kaže apatično sliko duševnega bolnika. Nikoli več da vas slišim, ko rečete, da je mogoče norcem lepo! Ni lepo. Grozljivo je in tisti čas sem bil vsak dan v sebi prepričan, da počasi in zanesljivo umiram. Da cel moj notranji sistem razpada na koščke, ki jih nihče več ne bo mogel sestaviti. Um se je zvijal v krčih prvinskega strahu pred izničenjem in nobena tolažilna knjiga o večkratnem rojevanju, o kozmičnem zakonu vzroka in posledice ali čem podobnem ni pomagala. Tako sem se soočil z lastno smrtjo. In nisem z njo opravil. Še malo kasneje sem večkrat skušal končati sam to bedno življenje brez iskre, brez prihodnosti. Nekako sem preživel. V veliki meri po zaslugi ljudi, ki me niso obsojali, temveč skušali razumeti v norosti. In potem je bilo počasi bolje. Danes sem globoko hvaležen za izkušnjo tega življenja. In tudi izkušnjo smrti. Zdi se mi, da mi daje neko perspektivo tega našega bivanja tukaj. Recimo.

Vidim in slišim, da so zadnja leta za mnoge med nami res težka. Neznosna leta. Nekateri ne zdržijo. Toliko slabih novic, kot sem jih prejel v zadnjem obdobju, pa je veliko preveč. Seveda novic o smrtih. In potem se vrtijo filmi v glavi, kdaj sem kakšnega človeka zadnjič videl. Kako so se nakazovali znaki katastrofe ali pa se niso. Kako smo, kljub cenjeni svobodni volji, na koncu vseeno igrače v velikanski igri, ki se ji reče Življenje. Eni jo igrajo spretno in do konca, drugi izstopijo v prvem, drugem, tretjem krogu …

Pred dnevi so mi pritekle solze, ko sem ponovno poslušal Briškulo genialnega Iztoka Mlakarja. Tisti, ki ste prišli do teh vrstic, poiščite jo nekje in poslušajte. Vse je povedal mojster. Mogoče bo kdo našel drobec tolažbe v tem besedilu, nekaj razumevanja za vse te odhode in odločitve.

Ko potegnemo črto pod vse, kar nas obdaja, slabega, dobrega, povprečnega, bom rekel, da ostanejo samo odnosi. Ne ostanejo dragi avtomobili in mobilni telefoni, lepilo človeške družbe so odnosi. Boleče je gledati, kako malo iskrenih in globokih odnosov gojijo nekateri ljudje med seboj. Postali smo površinski, ihtavi in nestrpni. Izumili smo čudovite jezike, s katerimi lahko izrazimo najbolj subtilne dele našega uma, vendar jih zanemarjamo, ne uporabljamo. Nekje, v neki knjigi piše, da je bila najprej Beseda. Mogoče je nekaj resnice v tem.

Od vseh umetniških izrazov ostajam v tem, da mi je beseda najbližja. Ljubim glasbo, vendar jo lahko zgolj poslušam, ker je ne znam ustvarjati. Rad rišem in slikam, vendar ostajam zagreti amater. Saj, da ne bo pomote, tudi v pisani besedi nisem profesionalec, uživam pa zelo. Danes so mi te besede ležale nekje na robu zavesti in moral sem jih zapisati. Tako je to, ko moraš početi nekaj, kar je v tebi. Spustiti ven. Rotim vas, da poiščete svoj umetniški izraz, s katerim boste spustili gorje na plano. Umetnost je zame edina možna rešilna bilka razpadajoče človeške družbe. Skozi to šivankino uho se bomo mogoče privlekli do malo bolj poglobljenega razumevanja sebe in sveta okoli nas. Drugače bo šlo težko.

Obstajal je čuden možic, ki je vedno nosil še bolj čudne klobuke. Zdaj je že štiri leta mrtev, vendar za njim ostaja njegova literarna dediščina. Možicu je bilo ime Terry Pratchett in če vam fantastika ne zbuja odpora, ga berite. Zamislil si je ploščati svet, ki ga podpirajo štirje sloni na hrbtu velikanskega kozmičnega želvaka, ki lagodno plava skozi vesolje. Na tem svetu je čarovnik Terry pletel svoje zgodbice, ki so pretkane prilike življenja na tej naši, še vedno okrogli, Zemlji. Dolgo nisem vedel, še manj dojel, da je glavni junak njegovega celotnega opusa Smrtež, torej Smrt sama. Po njega je Smrtež prišel leta 2015, po težki obliki Alzheimerjeve bolezni. Star je bil zgolj 66 let. Mogoče imam na voljo le še dve desetletji. Sem pa preživel že nekaj vrstnikov in kolegov. Nimam pojma, kje in kdaj me čaka.

Strah nas je smrti. Strah nas je tako močno, kot je bilo mene tisti dan in naslednje dni, ko sem odkril maske v Enciklopediji. Zato ne želimo misliti, govoriti ali čutiti smrti. Naivno računamo, da bomo z izogibanjem prelisičili tega Smrteža in bo pozabil na nas. Tako ostajamo hkrati prestrašeni otroci in naduti najstniki, zagledani v lastno vsemogočnost. Danski pisatelj Finn Soeborg je napisal odlično knjigo, kjer se dotakne tudi smrti, predvsem pa absurdnosti sodobne družbe. Čeprav je delo nastalo kmalu po letu 1950, ohranja svežino za danes. Finn je dočakal 76 let, vendar to ni pomembno. Pomembno je, da mi je dal iztočnico za konec, saj bom lahko parafraziral naslov njegovega romana. Ne več »takšni so pač«, temveč »takšni smo pač«.