Moja rožnata očala (sobotna kolumna)

Ne vem, kje sem jih izgubil. Mogoče jih tudi nikoli nisem imel. Koga ali česa? Naočnikov iz naslova tega spisa. Verjetno so bila nekje blizu takrat, ko sem še res pisal zgolj spise. Začenjali smo jih zelo optimistično, otroci socializma pač, in tudi zaključevali smo jih zgolj in samo pozitivno. Po vsej verjetnosti je čas otroštva pravzaprav edini čas, ko se neskaljeni optimizem lahko prelije tudi v črke na papirju ali, bolj sodobno, na ekranu. Potem gre nedolžnost rakom žvižgat in sčasoma postanemo zateženi in zagrenjeni avtorji nekakšnih pamfletov. Predvsem pa prav nič optimistični.

Sposobnost, da na trenutek pogledaš skozi bolj svetle leče, ni dana vsakomur. Rezervirana je za bolj preproste duše, pa tudi za ljudi, ki jih bogati res huda preizkušnja, lahko zapišem kar življenjsko nevarna. Tik pred smrtjo postane marsikaj tako nepomembno, da ohranjen spomin na to preizkušnjo postavi vse ostalo v takšno perspektivo, da moraš biti vsaj dobrovoljen, če ne celo radosten. No, takšne sposobnosti nimam, mogoče mi življenje še ni prisolilo tako močne zaušnice, da bi zaradi tega pisal rožnato in veselo.

Ta trenutek sem sicer poln neke posebne energije in prav nič depresiven, a hkrati kar precej črnogled. Se vam zdi to čudno? Dovolite, da pojasnim. Pred nekaj minutami sem se vrnil s premiere novega slovenskega filma. Gre za prvenec režiserja Mateja Nahtigala po knjižni predlogi Zorana Benčiča, upokojenega pevca legendarne velenjske rock’n’roll zasedbe Res Nullius. Psi brezčasja, tako se namreč film imenuje, so rezultat povsem neodvisne produkcije in narejeni za veliko manjše denarje kot se v Sloveniji običajno snemajo filmi. In, da ne bo pomote, Psi brezčasja so odličen film, temačen in – zdaj ne vem, ali bo lektorica pustila tole besedo, drugače bodo zvezdice – zajeban do konca. Mafijski liki in koruptivni politiki, vmes jih nekaj umre nasilne smrti, pri čemer se vse skupaj dogaja v navadnem slovenskem mestu. Lahko bi se zgodilo pa tudi kjerkoli drugje.

In zdaj k paradoksu. Zakaj bi bil človek srečen in pesimist hkrati? Kako lahko vse to domuje v glavi na videz vsevednega kolumnista, ki skuša svoji publiki nekaj razložiti, pri tem pa mu ne gre najbolje od rok. Mogoče bi moral začeti znova, vendar ne bo šlo. Naj poskusim še zadnjič! Spoštovane in spoštovani, srečni bi morali biti ob dejstvu, da kljub vsem preprekam in navrtanim finančnim luknjam med nami živijo skupine nesramno nadarjenih in ustvarjalnih ljudi, ki lahko celo združijo moči za izdelek, ki je svetovne kvalitete. To nam očitno lahko uspe, ker smo rojeni pod srečno zvezdo ali ker pijemo neko čudežno vodo. Ti ljudje so lahko tudi presek različnih generacij, ni pomembno! Srednji prst kažejo vsem kulturnim birokratom in koritnikom, ki za veliko večje denarje ne delajo nič. Prav jim je!

Ostajam pa temačen in brez famoznih rožnatih očal samo zato, ker dobro vem, da zgodbe, ki jih pišejo izvrstni ustvarjalci niso samo plod domišljije. O ne! Čisto lepo so odraz našega resničnega trenutka, tukaj se ne slepim več. V točno takšni perverzni družbi umazanih, spletkarskih, kriminalnih, lažnivih in pokvarjenih tipov tudi res živimo. In pilotirajo velik del realnosti. Psi brezčasja ne lažejo.

Sobotna kolumna je bila napisana za prve oči v časopisu Svet24 in sicer za številko dne 7. novembra 2015

Fotografijo je posnel fotograf Luka Prijatelj in je del promocijskih fotogradfij za film režiserja Mateja Nahtigala Psi brezčasja (produkcija Lignit film)