Moja duševna bolezen*

Težek teden je. Veliko pretresljivih in žalostnih zgodb na kupu in potem kljub soncu postane vse skupaj malo grenko. Ta trenutek se z mislimi selim v zame najlepši kraj slovenske Obale, kjer sem preživel čudovite koščke svoje mlade odraslosti. To malo butično mestece je zašibila še ena človeška tragedija. In vsi veste, o čem pišem. Pa ne vem, če moramo res vsi vse vedeti o tem? Smo postali človeške harpije, žejne sočnih informacij, ki nimajo nobene zveze z našimi življenji. Potem te polresnice in naše izmišljotine žvečimo in žvečimo, pri tem pa pozabljamo, da so v ozadju ljudje. Vedno znova in znova naši ali vaši ljudje. Tisti, ki jih ne poznate in tisti, ki jih poznate z ulice ali tržnice. Ne vem, če kaj prispeva k našemu razumevanju sveta, če vemo prav vse. In spet enkrat so slovenski novinarji, nekateri seveda, padli na testu človečnosti. Vse za klike, vse za branost, vse za šokantnost … žalostno.

Osebna stiska nas včasih lahko pripelje do roba ali čez rob. Dovoljenega, zakonitega, obče sprejemljivega … Vem, ker sem bil tam. Živčni zlom pred 18 leti bi se lahko končal drugače. Samo skrbi res pravih prijateljev se imam zahvaliti, da danes nisem mogoče eden od primerov, na katerih bi sedanji specializanti psihiatrije pridobivali svoje znanje, ko bi me opazovali na kakšnem zaprtem oddelku nekje. Norost imamo vsi v sebi, včasih se pojavi na površju in žal, le včasih, ima to lahko pogubne posledice. Iz neznanja in strahu govorimo grozne besede, vse želimo pozapreti, vse pobiti, privezati, izolirati …Iz nas govori naš lastni strah. Vem, kaj govorim, ker me je pogosto strah, da se bom ponovno zlomil. Je vas kaj strah za vašo duševnost? Se bojite, da se boste v neki točki enostavno zlomili in ne boste več znali delovati? Mislim, da nas je vse po malem. Naša reakcija na zlom posameznika je zato pogosto napačna – namesto, da bi podprli sočloveka, ga zatiramo, blatimo, ožigosamo. Za kratek trenutek srečni, da pač tokrat nismo mi tisti. S takšno potezo izgubljamo del našega človečanstva kot se je izrazil naš pesnik. Ne bodimo takšni! To je prej trenutek za nežnost in tolažbo kot pa za bruhanje gneva.

Sedaj bom citiral del lepega pisma moje prijateljice iz tega lepega našega mesta, mislim, da ne bo zamerila: »… Konec koncev ubijajo tudi poklicni morilci (pa še kdo), pa jih nihče nima za duševno bolne. In ubijajo nas na različne načine, tudi s hrano in zastrupljanjem zraka, z vsiljevanjem stresa, laži, nasilja … Poznam ljudi, ki imajo diagnozo duševne bolezni, pa so bolj topli, prisrčni, iskreni in zdrave pameti kot tisti, ki so kao normalni. Kdo nam sploh diktira, kaj je normalno? Tisti v kravatah, ki zasedajo imenitne stolčke? Pokojni Trstenjak je bil najmanj 70 let psiholog, pa je enkrat rekel, da v svoji karieri ni srečal človeka, ki bi bil popolnoma normalen … » Hvala, ker si tako zapisala. Res je. Včasih je neka osebna okoliščina bolj vidna in opazna, drugič je prikrita. Kaj šteje? Skromen in neviden Človek velikega srca ali opazna brezsrčna mrcina? Mogoče ima prvi celo kakšno diagnozo in drugi ugleden naziv. Ne nasedajmo na te kulise, poglejmo v srce!

In zdaj odstavek za vas, potomce ribičev! Hude čase preživlja vaša skupnost, v zadnjih letih malo lepega in veliko gorja. Zelo lepo vas prosim, da zmorete pogledati v svoje srce in tudi srce vaših someščanov v stiski in prej ponudite roko in tolažbo, ne zmerljivk ali opravljanja. Ne potrebujete broditi po nizkih občutkih, ki jih spodbuja del našega novinarskega ceha, lahko se dvignete nad to in pokažete, da ste vsak od vas Človek. Kosovel bi bil ponosen na vas, o tem je pisal. Ko se ne moremo zadržati in se seveda pogovarjamo o tem, kaj se je zgodilo, naredimo razliko – namesto iskanja težko razumljivih vzrokov se raje zahvalimo za privilegij našega trenutnega telesnega in duševnega blagostanja ter iz tega stanja pomagajmo. V Ljubljani nekateri vemo, da je soba v Polju vedno na voljo za marsikoga, tudi zame. Za vas v Idriji. Upam, za vse nas, da nam je ne bo potrebno obiskati.

* izraza “duševna bolezen” ne maram in tudi praviloma ne bi smel biti več v uporabi, saj spodbuja žigosanje, stigmatizacijo. V naslovu bloga je izraz uporabljen zgolj kot opomnik na naše lastno predalčkanje ljudi. Vsem osebam s težavami v duševnem zdravju, kar smo praktično vsi, se opravičujem zaradi uporabe tega zavrženega izraza.