Ministrstvo za izgubljanje časa (prvomajska čestitka)

Tega zapisa nisem želel narediti. Res ne. Upiral sem se dolgo, nekaj mesecev sem sam s seboj boril notranje boje. Zakaj? Ker sem v letih 2008 do 2010 vsak teden napisal vsaj en zapis o nemogočih razmerah in odnosih do strank na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, čemu se kasneje še dodali enake možnosti. Takrat smo imeli do tistega trenutka najbolj nesposobnega ministra za ta resor, ki je seveda zdaj ugledni rektor ljubljanske Univerze, gospoda Svetlika. Kot profesorja ga ni zmogel poslušati nihče, saj je bil neizmerno dolgočasen. Kot minister se je izkazal kot dober aparatčik svojega šefa Pahorja in nič več. Po ukazih je speljal grozljivo socialno reformo, ki je ljudem vzela sredstva za preživetje. Svetlik je tudi izgubil vse referendume, med drugim za Družinski zakonik. In kar je najbolj pomembno – tudi po treh letih sedenja na stolčku ni imel niti osnovnega pojma o svojem resorju. Mislil sem, da mi nikoli več ne bo treba pisati o nekom tako nesposobnem na tako pomembnem položaju. Pa očitno moram. Vendar nočem. Zato notranji boji.

Anja Kopač Mrak je bila Svetlikova asistentka na fakulteti in državna sekretarka za časa ministrovanja sedanjega rektorja. Videla sva se dvakrat osebno in ni dajala slabega vtisa. Vse do točke, ko je prvič postala ministrica. Po svojem nedelovanju daleč presega svojega mentorja in očitnega vzornika, vendar ob tem skoraj nihče ne trzne. Ta resor je na sami margini – nikogar ne briga. Težek je, obsežen, nerazumljiv in ne prinaša nobenega ugleda. Vedno se deli zadnji, kot trinajsto prase in deseti brat, zoprni nebodigatreba, ki ga stalno želi imeti v svoji oblasti stranka SD, ki tudi še vedno obvladuje največji del mreže socialnih zavodov po celi Sloveniji. Ja, to je ostanek starega socialističnega sistema, tako po večini kadrov kot tudi po ureditvi. Grozljivo zbirokratiziran, zastarel in pogosto nečloveški. Samo centre za socialno delo poglejte, pa bo vse jasno. Ne bom pisal o njih, ker potem sem dober za tri ure. In tako je kooperativna sekretarka Anja postala ambiciozna strankarska kandidatka in arogantna ministrica. Cerar s svojo ekipo tako ali tako ne razume resorja in ga prepušča v igračkanje koalicijski partnerici. Če so že kje težave z njimi potem so pri obrambi, tam je fokus zanimanja, ne pa ta bedna sociala!

No, povod za tole pisanje so bile demonstracije študentov Fakultete za socialno delo (FSD) zaradi neurejenih razmer okoli obveznega pripravništva. Študentska skupina je pohod na Ministrstvo pripravila izborno, odlična organizacija in zgledna udeležba nas je prignala približno 150 pred službeno hišo ministrice. Argumenti študentov so bili močni in trdni, ne iz rokava privlečeni zajci. In kako je reagirala arogantna Anja? S strehe je posnela fotografijo in jo objavila na Facebooku! Še dobro, da ni naredila selfija z unim abotnim podaljškom in vse skupaj naslovila »Jaz pred množico demonstrantov! Selfie!!« Vsekakor ni imela jajc za sprehod med študenti in nagovor njim, ampak je pisala smešne statuse na Facebook. Zvečer je pač morala v Odmeve. S kislo faco je prebirala podatke, ki so bili lažni in so ji jih očitno pripravili v neki službi za PR. Očitno ni imela niti najmanjšega pojma, kaj govori. Predstavnica sindikata Mladi plus Tea Jarc je naduto Anjo v naposrednem pro et contra dialogu povozila kot bi sveže prebarvan buldožer z industrijske linije firme Caterpillar opravil s kupom navadnega šodra. Bolj zaskrbljujoče je, da Anja lahko laže v kamero in se ji nič ne zgodi. Cerar o tem nima pojma, ne razume, ne ve, cinca, … In Anja lahko laže naprej. Kot ministrica.

Nadalje je smešen njen odnos do popularnih družabnih omrežij. Očitno želi biti Anja »in« in uporablja vse živo, vendar v resnici tega ne uporablja pravilno, temveč povsem v maniri majhne pionirke z očali, ki je zadolžena, da na oglasno desko tabornikov pripenja dnevni stenčas. Medtem ko več deset študentov več ur po ozvočenju poziva točno njo k delovanju, ona dela fotografije. Vmes objavi še povsem lažniv status na Facebooku kot sporočilo za javnost. Ni interaktivna, samo skozi svoj megafon tuli svojo resnico. Najbolj pa je to očitno na omrežju Twitter. Sodobna Anja je ob odprtju računa zapisala – »Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v Vladi Republike Slovenije. Za vas tvitamo skupaj z ekipo sodelavcev :)« Ihihihihi, kako kjutkano, kako freš in top, res gud … No, na niti en poziv na odgovor preko Twitterja, ki sva ga na njo naslovila z uporabnico tega omrežja Mauhler, ni ta njena famozna ekipa sodelavcev odgovorila niti s preprostim »brez komentarja«. Nič. Zero. Nada. Molčijo. Ignorirajo. V resnici dvakrat dnevno objavijo kakšno fotografijo, na katerem sprejemu je Anja bila in koga vse je obiskala. Očitno je njen veliki vzornik v resnici maršal Tito in ne mlahavi Svetlik, saj slednji vsaj tega ni počel, da bi se pahorjansko nastavljal vsakemu objektivu, ki je slučajno uperjen v njega. Dekleta s terena pravijo, da so obiski Anje še vedno povsem socialistični. Direktorica zavoda je živčna tri dni prej, potem se nastavijo keksi in sok in potem se z glavo kima uro in pol, dokler delegacija iz svetle Ljubljane ne požre vseh keksov in spije soka, da se lahko odrine. Oh. Kako težka služba! Bratje in sestre, ali smo se zato borili?

Gremo na njeno kadrovsko izbiro. Leta 2013 je za svojega državnega sekretarja izbrala mladega Dejana Levaniča (letnik 1981) , ki je bil v mandatu 2008-2011 poslanec, drugače pa filozof in sociolog iz Maribora. Piki ni imel pojma o resorju ne takrat, niti ga nima zdaj, ko sicer ni več državni sekretar, ampak samo še sekretar. Lepo, da ima službo. Na njegovo mesto sta prišla kar dva lika, torej gre za res zahtevno delovno mesto – Peter Pogačar, ki je že znan obraz z MDDSZ in Martina Vuk, karierna pravnica v javni upravi. Spomnim se je s pogajanj za enotni plačni sistem. Upam, da se deklici ne trese več tako glas, kadar mora kaj javno povedati. Resorja strokovno ne pozna, saj od diplome skače iz šolstva, v razlago kolektivne pogodbe in sedaj na socialo. Pomembno pa je, da je članica SD, torej zvest kader.

Malo presenetljiva je bila kadrovska rošada na direktoratu za socialo, ki ga je dolga leta obvladoval Davor Dominkuš, politično dovolj spreten, da je bil praktično drugi mož sociale ne glede na politično obarvanost ministra ali ministrice, verjetno pa sam še najbližje Desusu. Formalno je moral iti zaradi kopice nerešenih pritožb strank zaradi odvzema socialnih transferjev, ki se še vedno kopičijo na MDDSZ. Tisto, kar je po ukazu Pahorja naredil trmasti Svetlik kljub nasprotovanju ravno Dominkuša, se je v obliki besnih pritožb nagrmadilo na mizah MDDSZ, ki tega praktično, logistično in strokovno sploh ne zmore predelati. Vendar zaradi tega je moral Dominkuš svoj sedež zapustiti. Presenetljiv je bil njegov naslednik – Nace Kovač, predsednik Socialne zbornice in ustanovitelj Šent je bil vedno bolj v nevladnem sektorju, zdaj se je katapultiral na drugi položaj v celotnem sistemu sociale. In po treh mesecih odšel. Ker je prevelika štala. Z njim je ostal prazen stol in cel direktorat nižjih uradnic, ki zdaj dobesedno ne vedo, kaj naj delajo. Praznina. Nihče noče biti kandidat. Ljudje niso neumni.

Ana Vodičar kot direktorica direktorata za družino mi je bila v redu. Bistra in odločna ženska je morala direktorat zapustiti zaradi očitkov o kurupciji ter zaradi prijav na NPU in računsko sodišče. Brez skrbi, saj ni reva brezposelna, ostala je na MDDSZ in sicer kot sekretarka v direktoratu za trg dela in zaposlovanja. Juhej! Se spomnite njene predhodnice, tetke Majde Erzar, ki se je tresla pred nastopom pri Urošu Slaku v Trenjih o zlorabah otrok in so jo v genialni PR službi MDDSZ pomirili, da naj obleče nekaj svetlega in bo super – been there, done that! – tudi ni na cesti. Ima službo, je namreč sekretarka v direktoratu za invalide. Boste sami malo skočni, spoštovani bralci in bralke, ter pogledali na AJPES, koliko znaša plačica za sekretarja in vam bo jasno, kako se cel tale resor napihuje kot kvašen buhtelj, kam se odlaga odrezane kadre in kateri so novi.

No, na direktoratu za družino je že nekaj čas nova metla – Ružica Boškić, ki jo celo poznam, iz najinih gimnazijskih dni. Glede na to, da sam glodam nekaj o sociali in da mi pri tem pomagajo neodvisni socialni delavci, pedagogi, psihologi, terapevti in laiki, da se intenzivno dogovarjajo in pišemo koncepte, kako bi bilo lahko drugače, sem pač direktorici pisal, da se dobimo. Nima časa, tako intenzivno dela na spremembi zakonodaje, da ne more. Lahko pa pošljem kak link. Pošljem link. Pravi, da bo prebrala. Minejo trije tedni. Baje je prebrala in dala naprej. Halo!! Pogovarjati se moramo, ne birokratsko pošiljati papirčke dalje. In ko še drugič v dveh mesecih dobim nazaj avtomatski odzivnik, da je seveda odsotna zaradi dopusta, grem pisat. Seveda, vsi imajo družine, vsi se morajo spočiti, vsi vežejo te proste dneve in gredo malo do hišic ena morju, naporno je, utrujančkani so ubogi ministri in direktorji.

Ni res! Še vedno jemljem za referenco ministra Gregorja Viranta, ki vam mogoče politično ni bil všeč. Bil je pa oster. Deloven, motiviran in koncentriran. Tudi ob 23.00. Pa kdo vraga vam je rekel, da ste zdaj zasedli visoke položaje, da boste ob vsakih šolskih počitnicah drveli na morje? Poslušajte svojega ministra Koprivnikarja, ki pravi, da ima 14 urni delovnik, da je stres. Vi pa lepo vsi na dopustka, ker vam pripada. Enostavno niste vajeni trdega dela. Dame in gospodje, sistem slovenske sociale povsem razpada! Dokažem vam v naslednjih odstavkih!

Stranke brezuspešno kličejo na MDDSZ. V času uradnih ur ne moreš dobiti nikogar. Direktne telefone je prepovedano dajati. Neuspešno kličejo s sodišč, Pravobranilstva, Ministrstva za finance, zunanje zadeve … nihče se ne javi.  MDDSZ je v stanju popolnega kaosa. Mlada pravnica, res sposobna punca, je prosila za premestitev iz tega kaosa, ki ga vodi arogantna Anja. Danes se frizira en papir, čez pol dneva prinori podsekretarka z drugo novo zadevo in se preostanek dneva dela tisto, jutri je nekaj tretjega. Brez glave, brez kompasa, brez znanja, panika … Stranke grozijo, jočejo, tulijo v gluho slušalko. Kdaj bo moja pritožba rešena? S kom naj se pogovorim, CSD mi je vzel otroka? Zakaj moja mama ni več upravičena do varstvenega dodatka? Hočem odgovore!! Kdo je odgovoren, kje je kdo?? Dame hodijo še vedno iz službe ob 15:00, da imajo še čas za mali šoping in after work drink. Telefona vam ne bodo dvignile.

SD skuša na  vsak način pripraviti nov Družinski zakonik , vendar nima ekipe strokovnjakov. Oziroma, vse tiste, ki imajo kaj pametnega povedati, so iz priprave izločili, saj motijo ta svet proces. Trenutno je položaj tak, kot da bi v sobo z računalnikom za sto let zaprli trop šimpanzov in mogoče bo ratal Hamlet. Ta ekipa ni sposobna napisati Družinskega zakonika, ki bi bil res sodoben, mogoče samo strankarski pamflet, ki ga bo pionirka Anja nalepila na svoj zidek. S civilno družbo ne želite imeti dialoga, ampak nas pozivate, naj pošljemo po elektronski pošti. To ni dialog, to je samo diktat nemočnega birokrata. Nehajte!

Sistem CSD razpada. S 1. junijem bodo prekinjene pogodbe za delavce, ki so vsaj malo razbremenili naval strank na CSD, torej informatorje. Seveda, varčevanje! Uničujete še tisto dobro, kar je ostalo. Kadra je premalo, primerov je preveč, reorganizacija je igrica med MDDSZ, Skupnostjo CSD in Socialno zbornico že desetletje. Nič se ne premakne, novi projekti, novi pilotski načrti … nove zablode. Nihče ne ve, kaj naj bi naredil, v življenju pa sistem razpada kot šumeča tabletka v kozarcu vode.

Glede brezposelnosti Slovenija nima vizije, nima ideje. Tudi Anja, čeprav je iz tega doktorirala, se v praksi ne znajde. Sistem zavodov za zaposlovanje je okorel, zgolj statistični strojček za beleženje nesrečnikov in izdajanje »zaposlitvenih načrtov«, ki so vnaprej pripravljene predloge za tisk, samo osebne podatke se vpiše. To ni to! Ni pravega svetovanja, ni fleksibilnosti. Teta za okencem še nikoli ni slišala za osebno dopolnilno delo, čeprav je to njeno delo. Brezposelna oseba pride na zavod, da bo imela prvi razgovor s svetovalko A, vendar jo danes menja B, ki pa nima časa in drugič je že C, ker je A dala odpoved, vendar je C trenutno na porodniški in jo bo čez dva meseca sprejel D, ki je pa danes na izobraževanju. Norca se delate iz vojske 120.000 ljudi! Norca!

Miro Cerar! Verjamem, da vam v vaši neodločnosti še največ pomenijo finance in gospodarstvo, vendar mogoče bi kdaj vseeno vrgli svoje oko na ministrstvo, ki deluje daleč najslabše, je pa za našo prihodnost poleg zdravstva in šolstva najbolj pomembno? Mogoče nočete tvegati še enega spora s koalicijsko SD, vendar vseeno vas jeseni skoraj gotovo čaka taka vladna kriza, da bodo volitve. Boste pustili za sabo pogorišče samo zato, da bo varljiv mir v hiši, ki ga uničuje nesposobna Anja? Ste res pripravljeni toliko tvegati in vzeti to odgovornost na svoja pleča do konca svojega življenja?

P.s. Fotografija je nastala ob poskusu ekipe iz Tovarne Rog, da bi zasedli MDDSZ leta 2012.