Ljudje so država

Najprej, preden se lotim današnje teme, opravičilo. Obljubim, da v kolumni ne bom nikoli več omenjal letnih časov in vremena. Seveda ne mislim, da ima pisanje lahko tak vpliv, da se spremeni temperatura zraka ali celo pojavi sneg. Počutim se zgolj malo čudno, ko gledam skozi okno na majhnega snežaka, ki so ga otroci naredili v našem parku, prejšnji teden pa sem vas pozival na slavljenje pomladi in toplote. Zato prejmite globoko opravičilo, ne bo se ponovilo. Zdaj pa k resnemu delu!

Ideja predstavniške demokracije je, da običajni ljudje nimamo ne časa in ne volje, da bi o vsem pomembnem v naši skupnosti odločali vsak dan. V res skrajnem primeru ne bi počeli nič drugega in na koncu le ugotovili lastni propad, saj nihče drug ne bi delal nič drugega. Razen seveda, če bi imeli sužnje, ki bi postorili umazana navadna dela, vsi mi pa bi modrovali cele dneve. Tako se je bojda vse skupaj v resnici začelo, ko je bila demokracija zgolj privilegij bogatih in seveda izključno moških. Kakorkoli, imamo sistem imenovanja predstavnikov različnih nivojev, ki prenašajo naš glas in se odločajo v našem imenu. Takšno delovanje temelji na zaupanju. Svojo možnost odločanja zaupam drugemu človeku, modrejšemu in trdnemu, ki tega ne bo zlorabil. In potem pride tisti slavni svizec in nekaj naredi s čokolado.

Ta lepa ideja je izrojena. Reprezentantom, razen športnikom, ne zaupamo prav nič. Nastaja paradoks, da so sicer v resnici izvoljeni, torej jih zajetna vsota ljudi izbere, vendar jim kmalu nihče ne verjame. Rečemo, da so vsi isti in razočaranje se poglobi do točke, kjer zgolj manjšina odloča in večina samo benti. Precej nerodna situacija! Pa vendar … vodilni liki se vsaj formalno vrtijo na kolovratu volilnih zmag in porazov. Ostajajo res vedno isti, vendar imamo iluzijo nekih sprememb, na malo nižjih nivojih se namreč ne dogaja čisto nič. Dobesedno isti ljudje so leta nazaj prevzeli odločanje o nas samih in povsem pozabili, da so kot javni delavci odgovorni tej isti javnosti. Na tej točki se začne žgoča aroganca birokrata z močjo odločanja. Užaljen je, če ga kdo povpraša po strokovni ali pravni osnovi njegovega delovanja. Kako si navadna ulica to drzne! Mi smo vendar Država in vi ste drhal! Saj razumete duh trenutka?

Veste, daleč smo od normalnosti, to vam zagotavljam. Prijatelj mi je opisal delovanje medijev v eni izmed evropskih držav. S pomočjo tehnike socialnega eksperimenta posnamejo podkupljivega, nestrokovnega ali žaljivega javnega uslužbenca in vse skupaj objavijo. Običajno izpostavljeni leti kot je dolg in širok že naslednji dan. Ker razumejo, da je delovanje v korist javnosti samo po sebi javno in mora biti transparentno. Tukaj ni opravičil! Dokumentirano kršiš pravila in si naslednji dan na prostem trgu dela, kjer boš lahko dokazoval svoje sposobnosti v boju konkurence. Fer je fer.

Na tej točki res srčno želim, da bi slovenski mediji enkrat stopili enotno skupaj v obrambi svobode govora, ki jo poosebljajo s svojim delovanjem. Da, javnost ima pravico izvedeti marsikaj, ne vsega, vendar vsekakor skoraj vse, kar zadeva delovanje naše ljube države, ki ni nič drugega kot skupek državljanov. Ko bodo neodvisni mediji trdna četrta veja oblasti, se bodo birokratom tresle hlače, prej ne.

Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 30. aprila 2016