Krivca na kolektivca

V odličnem srbskem filmu Profesionalec eden izmed likov, hipohonderski zapiti pesnik, na demonstracijah proti režimu Slobodana Miloševiča zavpije legendarni izrek: “Nije Slobo kriv, mi smo govna!” in v trenutku faše batine razjarjenih demonstrantov. Lucidna pripomba nima samo lastnosti dobrega filmskega citata, temveč razkriva več vidikov našega dojemanja krivde in/ali odgovornosti za sranje, v katerem smo se znašli. Ko si upamo z golo roko pobrskati po teh govnih našega bivanja, lahko najdemo veliko več razlag za nastanek čobodre.

V psihoterapevtskem procesu poznamo premik zavedanja kontrole nad našimi življenji iz zunanjosti nazaj k nam, kar je znak napredka v terapiji . Bolj enostavno – ko prenehamo druge kriviti za svoje težave in poiščemo izvore lastne odgovornosti, smo na dobri poti. Na kolektivni ravni je tak proces še veliko bolj težaven in dolgotrajen kot na osebni. V slovenski družbi tega trenutka smo kolektivno globoko ujeti v, napačno, razumevanje “krivde” za nastalo splošno situacijo. Na vsak način poskušamo izbrskati krivca, po možnosti eno osebo in ji naprtiti celotno galono dreka. Glede na že prislovično politično polarizacijo v Sloveniji, kjer je veliko bolj pomembno ali si “levi” ali “desni” kot pa to, ali si pošten človek, je dežurni krivec izbran že vnaprej. En del pola pripisuje krivdo murgelskemu stricu, vse prisotnemu Kučanu, ki zavzema že demonske dimenzije. V krempljih ima praktično vse podtalne mehanizme delovanja Slovenije in njegov telefon je bolj legendaren kot rdeči telefon med ZDA in SSSR v obdobju hladne vojne. Samo en klic, in stric Milan te izbriše s tega planeta s pomočjo še vedno žive UDBE. Drugi pol ob tem ne sedi križem rok, saj pozna pravega krivca – paranoičnega Ivana Janeza. Janša zavzema skoraj demonske karakteristike, kot Princ teme hlepi po absolutni oblasti in je kriv za sranje v katerem smo. S pomočjo svojih zvestih pandanov lahko poskrbi, da te ni več s pomočjo Para-Voma.

Nimam namena pisati o dejanski odgovornosti omenjenih gospodov za karkoli. Vsekakor sta odgovorna za vse tisto, kar sta naredila. Zmoti le avtomatično pripisovanje vsega tipičnemu zlobnežu. Ker je to ugoden način, da se razbremenimo lastne odgovornosti. Druga skrajnost nas lahko pahne v pretirano posipanje s pepelom, s kronično obremenjenostjo s krivdo, kar je v Sloveniji pogost vzgojni in družbeno-moralni vzorec. Prav tako zgrešen. Tako imamo nekatere, ki niso nikoli odgovorni za nič, četudi s prsti v marmeladi. Imamo nekatere, ki se počutijo krive za čisto sve, od umazanega zraka do orožarskih afer in imamo kolektivno iskanje kroničnih krivcev. Grešnega kozla, torej žival, ki nase prevzame grehe celotne skupnosti, se je tradicionalno ubilo in tako izbrisalo grehe. Takšno pogansko gledanje na razbremenitev odgovornosti je še kako prisotno. Samo, da lahko gremo potem vsi v miru na pivo, ko smo našli krivca.

Tako kot ima kazanje s prstom na nekoga vedno in venomer škodljive posledice, lahko isto zapišem za iskanje Rešitelja. Gre le za drugo plat istega kovanca. Tako kot “vemo”, kdo nas je potunkal v govno (Tito, Kučan, Janša, …), “vemo” tudi, da mora nekje obstajati nekdo, ki nas bo spet potegnil ven. In tudi tukaj ne potrebujemo premakniti svoje riti. Ponovno bomo s prstom pokazali na nekoga, ga prepričevali, da je njegova odgovornost prav to, da nam vsem pomaga. Da nas reši. Modri se temu izogiba, saj dobro ve, kako hitro se naklonjenost takšne vrste prelevi v preganjanje. Predvsem zato, ker je takšna naloga, reševanje z vlečenjem za ušesa cele družbe iz dreka …nemogoča naloga.

Japonci imajo pregovor: “ne išči krivca, reši problem.” To je tudi ena od podstati njihove pregovorne učinkovitosti, ki nam je lahhko zgled, četudi drugih aspektov japonske družbe recimo ne odobravamo. Reševanje problema vključuje osebno (subjektivno) odgovornost – vem, kaj je šlo narobe in vem, kako rešiti, mogoče kolektivno odgovornost – vemo, kje smo naredili napake in jih bomo popravili – in tudi objektivno odgovornost – prevzel sem položaj s polno odgovornostjo in zdaj se umikam, ker sem spoznal, da so bile storjene napake. V katerem vidiku reševanja problema se vidite, je stvar posameznika,. Njegovega družbenega položaja in stopnje samozavedanja. Zato brez samopomilovalnega nalaganja vseh križev tega sveta na lastna pleča, brez pišmevuharskega kazanja s prsti in brez ignoriranja tiste odgovornosti, ki nam pripada. Sliši se enostavno, vendar nam gre težko po grlu.
Matic Munc, 19.7.2013