Kraj, kjer se končajo sanje

Tako je prepeval Adi Smolar, ko je omenjal Zavod za zaposlovanje. In prekleto prav je imel. Ena izmed okostenelih, z birokracijo in tipično slovensko butalsko ne-logiko prepredena institucija, ki je vedno bolj sama sebi namen, je prav ta famozna borza dela.

Letos novembra bo točno 5 let, kar smo prvič tudi na tej strani Alp slišali za pojav recesije, ki je pljusknila tudi k nam. Še pomnite sodržavljanke in sodržavljani? Pojav bi bil smešen, če se ne bi izkazal za tragičnega. Septembra in oktobra 2008, v času še enega predvolilnega boja za glasove, smo poslušali zgodbice o famoznem gospodarskem čudežu Slovenije, o tej konjunkturi, zaradi katere se super vlečemo naprej in smo daleč pred vsemi reveži Evropejci, ki trpijo v primežu krize. Mi pa že ne. Mesec dni kasneje, ko so se volilne trobente utišale in je maneken, ki je bil takrat še brez zlate ribice, prevzel oblast, se je zgodba obrnila. Kar tako, iz čistega mira. Obeta se nam recesija in januarja 2009 so na zavode za zaposlovanje pljusknili prvi valovi brezposelnih. In se od takrat ne nehajo valiti na okenca tega famoznega statističnega urada, ki v resnici ne zmore ničesar drugega kot beležiti številke nezaposlenih, metati s seznamov tiste, ki so pokršili katero od pravil in objavljati domnevne “načrte aktivne politike zaposlovanja”, ki so v praksi vredni približno toliko kot žlica mlačne vode v poletni vročini.

Najbolj tragikomični vložek tega dogajanja v Sloveniji v letih 2008-2011 je dejstvo, da je kot zadnji minister, ki je zasedel resor, postal prav strokovnjak za področje zaposlovanje, sedanji rektor Univerze v Ljubljani, redni profesor za socialno in kadrovsko področje na FDV in tudi dekan v isti hiši, dr. Ivan Svetlik. Njegovo sedenje na stolčku socialnega ministra lahko ocenimo kot nadvse klavrno, ne samo zaradi propadlih zakonskih predlogov, ki jih je poskušal potisniti skozi Parlament, ne samo zaradi grozljivo zgrešenega projekta računalniške podpore izdelovanja odločb za denarne transferje, ne samon zaradi tega. Pa tudi. Ne, kot uveljavljeni raziskovalec področja, katerih predmetov je nosilec na faksu, ni v treh letih uspel narediti niti enega premika na področju dejanske drugačne politike zaposlovanja. Še več. Zavodi za zaposlovanje so zdaj postali zgolj enota Statističnega urada RS. Ne verjamete? Poglejmo nekaj primerov iz prakse.

Vsi, ki smo kdaj imeli status brezposelne osebe, poznamo nadvse uporabni seminar “kako do zaposlitve” ali kakorkoli se že imenuje tisto nekajurno dolgočasno nakladanje, ki je seveda obvezno, drugače letiš z “borze”. Pred tremi leti je recimo v Ljubljani trošil čas sebi, ljudem v dvorani in bogu, docela zdolgočaseni računalničar, ki je na večino vprašanj udeležencev odgovarjal s frazo: “To boste vse našli na internetu” ali pa “To je na spletni strani našega Zavoda …”, kar je bil izjemno pronicljiv napotek združbi 50 in več letnim fizičnem delavcem. Ko so izrazili svoje pomisleke glede lastne spretnosti na tem čudesu sodobne tehnologije, je javni uslužbenec z dostojno plačo in občasni zaposlitveni guru pojasnil, da naj “vprašajo svoje otroke, ki to zihr znajo …”. To je čudovito! Če imaš več kot 50 let in nisi računalniško spreten ter tudi brez otrok, očitno nimaš niti osnovnih šans, da boš prišel do kvalitetnih informacij. Zadnji dve leti tudi te seminarje zavod “out-sourcea” torej jih izvaja zunanji izvajalec (vsaj v Lj), saj so reveži birokrati prezaposleni, verjetno z izdelavami “zaposlitvenih načrtov”.

Zaposlitveni načrt se bere precej strateško, zapleteno in človeku daje kar nekaj upanja, da bo z njegovo pomočjo, saj ima vendar načrt, tudi res prišel do službe. Zaposlitveni načrt je v resnici izpis povsem avtomatiziranega obrazca, v katerega t.i. svetovalec klika vaše podatke in v nekaj minutah iz tiskalnika prileze ven vaš in samo vaš zaposlitveni načrt, ki si ga lahko obesite v stranišče za primer, če vam bo ob finančni stiski zmanjkalo papirja. Z njim ne boste našli nič več služb kot brez njega. Ustavimo se za trenutek pri nazivu svetovalcev, ki to niso. Njim bo sicer posvečen cel naslednji odlomek, pa vendar – svetovanje je zapleten proces, ki zahteva izkušenega človeka, ki bo drugemu človeku, tistemu s težavo, pomagal najti pot iz njegove trenutne stiske. To je težko mlada dečva, ki je mogoče diplomirala ravno pri prof. Svetliku, dobila službico na Zavodu in je zdaj svetovalka. Dejte se nehat delat norca iz ljudi!

Svetovalcev pa tudi v resnici nikjer ni. Naslednji scenosled je resničen kot sedim na stolu. Osebi brez službe je bila dodeljena svetovalka in pri njej prvi termin celih 6 mesecec po vpisu v register zavoda. Vau! Teorija sicer pravi, da je prvega pol leta najbolj bistvenega pri aktivnosti okoli nove zaposlitve, vendar ravno v tem času je novopečeni brezposelni ostal brez vodstva tako dragocene svetovalke za zaposlitev. Kakšna škoda! Skupaj bi lahko izdelala krasen zaposlitveni načrt in človek bi imel v roku enega meseca že službo. No, 6 mesecev kasneje se naš znanec pojavi ob dogovorjeni uri na Zavodu. Khm, njegova svetovalka je medtem menjala službo, mogoče jo je srečala pamet ali pa so je premestili na bolj odgovorno delo, torej je ni. Njene stranke je sicer prevzel kolega, ki pa ga tisti dan tudi ni bilo. Seveda pa je na voljo dežurna svetovalka. Kakšna tolažba! 5 minut je bil naš iskalec pri dežurni in naročen je bil čez 3 mesece pri povsem novi osebi, ker tudi tisti kolega, ki menja, ne bo povsem prevzel vseh in —bla-bla. Torej, čez tri mesece. Možak je točen. Ob 9. jutranji uri se zglasi na Zavodu, kjer mu povedo, da je njegova nova svetovalka na dopustu, o čemer ga seveda niso obvestili, kolegica, ki menja odsotno povsem novo svetovalko pa je tudi ravno odsotna. Da dame ni gospodje, zgodba se je ponovila, zdaj že mineva 9 mesecev, kar je oseba postala brezposelna. Lahko pa gre k dežurni svetovalki, kar tudi stori. 3 minute samo za novo naročilo. Dežurna vpraša, če bi raje datum čez 3 mesece ali en mesec. Našemu iskalcu se zdi tri mesece pa res že malo veliko, ker bo takrat minilo že celo leto tega nategovanja. No, potem pa čez en mesec in dostavi gospa dežurna svetovalka: “mogoče je res dobro, da se spoznata, kolegica je čisto nova …” No, to je lepo slišati, da bo naš fant dobil čisto svežo svetovalko, verjetno s faksa, kjer se je mogoče naužila modrosti prof. Svetlika o kadrovanju. To človeka res tolaži.

Nimam niti volje, da bi pisal še o zablodi siljenja ljudi v samostojno podjetništvo, obljubljanje korenčka 6.500 EUR, kjer nihče ni povedal, kakšne pasti skriva taka odločitev za podjetništva nevajene ljudi, kaj pomeni podjetje glede socialne varnosti, ne da se mi pisati o izvedbi javnih del, o farsi “usposabljanja na delovnem mestu”, ki je mehanizem 3-mesečnega rotiranja delavcev, ki jih plačuje Zavod in se nihče nič ne nauči in nihče nič ne dela, ne da se mi pisati o nedorečenosti “socialnih podjetij”, še manj o vrstah prestrašenih, jeznih in brezposelnih ljudi, ki prihajajo še vedno v upanju, da jim bo Zavod za zaposlovanje našel službo. Le s to razliko, da ne drži, da se mi o slednjih ne da pisati, le preveč prekleto žalostno in boleče je to. In ne morem vam povedati nič novega, nič več kot pravi statistika. 117.000 ljudi.

Mogoče tega zagona našega gospodarstva ne bo nikoli. Mogoče bomo ostali precej revna država z visoko brezposelnostjo, brez lastnega omembe vrednega gospodarstva, na prepihu drugih narodov, ki bodo od nas želeli le precej ceneno delovno silo. In država strokovnjakov na begu ven, iz te iste države, ki nima posluha in ne zna poskrbeti za nič. Mogoče bomo tako postali južnjaki Evrope, dobri za razdeljevanje časopisov, pucanje šip, pospravljanje odpadkov in težko fizično delo za nekaj sto evrov. Takrat se bodo sanje dokončno končale.

Matic Munc, 10.8.2013